I Janaf bi sine
Hrvaško politiko zadnji mesec pretresa tako imenovana afera Janaf, poimenovana po javnem naftnem infrastrukturnem podjetju, ki je v večinski lasti hrvaškega pokojninskega sklada.
Začetek afere povzema urednik politične redakcije zagrebškega Radia 101 [sto jedan] Mislav Miličević. Na to, da gre pri aferi za pomembnejše vprašanje od običajnega balkanskega podkupovanja javnih uslužbencev, namiguje dejstvo, da gre za eno največjih državnih podjetij in velikega regijskega igralca na področju energetike. Več o tem raziskovalni novinar Domagoj Margetić.
A kočljivost dokazane koruptivnosti enega najpomembnejših hrvaških energetskih podjetij je hitro zasenčila nova razsežnost afere, ki je skoraj vsak dan postregla z novimi odkritji. Kmalu po septembrskem razkritju koruptivnih poslov, v katere je bil vpleten omenjeni direktor Janafa Dragan Kovačević, pa je afera dobila še eno razsežnost. Policija in hrvaški urad za preiskovanje korupcije USKOK sta namreč ugotovila, da so večino prejete podkupnine v gotovini hranili v zasebnem klubu na Slovenski ulici 9 v Zagrebu, ki ga je upravljal Kovačević.
Težko je najti politično opcijo ali vplivnega politika na Hrvaškem, ki ne bi bil na nek način povezan z omenjenim ekskluzivnim klubom.
V soju luči sta se zaradi afere znašla tudi predsednik države Zoran Milanović in predsednik vlade Andrej Plenković, ki sicer pripadata nasprotujočima si političnima opcijama v hrvaškem saboru. Predsednik države Milanović je, kot že omenjeno, večkrat gostoval v klubu, predsednik vlade Plenković pa je Kovačevića ponovno nastavil na čelo Janafa v trenutku, ko je policija že preiskovala njegovo koruptivno dejanje.
Margetić ob tem poudarja, da bi v delujoči demokratični družbi že zgolj prisotnost visokih politikov v sumljivih privatnih klubih morala zadostovati za odstop celotne vladajoče garniture.
A tudi ob ignoriranju raznih prestopkov, prekrškov in zločinov, ki so jim bili politiki priča v klubu ali pa so pri njih celo sodelovali, se ob spoznanju, kako je klub sodeloval s hrvaško državno elito, postavlja morda še pomembnejše vprašanje, ali se odločitve na Hrvaškem sprejemajo v hišah javnosti ali v javnih hišah.
Oba naša sogovornika se pri celotni zgodbi ne moreta znebiti občutka, da se pozornost javnosti vedno bolj odvrača od ključnih vprašanj politične odgovornosti in korupcije k temam moralnih prekrškov in telesnih pregreh. Miličević.
Čeprav zlasti vladni podporniki afero prikazujejo kot velik uspeh hrvaških protikorupcijskih institucij, pa se v ozadju celotne zgodbe poraja še eno pomembno vprašanje. Četudi namreč predsednik vlade po lastnih besedah ni vedel za policijsko preiskavo direktorja Janafa, je zanjo očitno še pred obiskom kriminalistov izvedel Kovačević sam in poskušal uničiti dokazno gradivo, a neuspešno.
Po Margetićevem mnenju pa sta tako navidezna kaotičnost preiskave kot izdajanje informacij o preiskavi posledica notranjih bojev v prej omenjenih senčnih državnih strukturah, ki pomembno vplivajo na delovanje državnih aparatov.
Aretacije očitno koruptivnih elementov v hrvaški državni upravi, pri katerih gre nedvomno za pozitiven razvoj dogodkov, tako vedno bolj kazi tok dogajanja, ki nam daje slutiti, da se temeljnih težav, povezanih s politično kulturo, javnim nadzorom nad finančnimi tokovi in laganjem javnosti, ne da rešiti brez korenitejših sprememb v hrvaški javni politiki.
Dodaj komentar
Komentiraj