Moment ulice, že skoraj folklorne obveznosti resigniranega prebivalstva zahodnega sveta v zadnjih letih je doživela tudi Makedonija. Toda če se pavperizirano prebivalstvo na trgih širom Evrope zoperstavlja degotatnemu reševanju gospodarske krize z več kapitalizma, prebivalstvo Makedonije, kot se za državo v osrčju pogovorno etnično vedno vrelega Balkana očitno spodobi, na ulice najlaže požene nacionalno motivirani bes. Konec minulega tedna jih je denimo imenovanje nekdanjega poveljnika albanskih upornikov v makedonski državljanski vojni Talata Džaferija za obrambnega ministra Makedonije.

Najprej so se, že v petek, na ulice Skopja zapodili pripadnikih različnih nacionalističnih skopskih navijaških skupin, ki so nestrinjanje z imenovanjem nekdanjega poveljnika albanske uporniške skupine Ona za makedonskega obrambnega ministra izrazili z nasiljem nad policisti in mimoidočimi prebivalci albanske nacionalnosti, naslednji dan pa so se na proti-protestu zbrali še pripadniki albanske etnične skupnosti. Ti so se poslužili podobnih protestniških metod kot njihovi predhodniki. Sicer napovedan mirni shod se je hitro sprevrgel v nasilje in vandalizem. Nesprejemljiv, a v etnično pregreti Makedoniji pričakovan protestniški odziv na vladno kadrovanje se je končal s klasičnim beograjskim scenarijem: večjim številom poškodovanih in aretiranih ter precejšnjo gmotno škodo.

Vladna koalicija, sestavljena iz desnosredinske stranke VMRO -DMPNE premiera Nikole Gruevskega in albanske Demokratske unije za integracijo, ki je z, milo rečeno, nespretnim ministrskim kadrovanjem ponovno močno segrela vselej tleči makedonski etnični lonec, tri dni po živahnem skopskem vikendu ostaja brez odgovorov. Suhoparno navajanje statistike o poškodovanih in aretiranih na protestih ne bo rešilo ničesar, kot verjetno tudi ne precej bolj konkretni predlog makedonske nacionalistične stranke Dostojanstvo, ki je napovedala zbiranje podpisov za referendum zoper Džaferijevo ministrsko imenovanje.

Slej ko prej bo morala korak nazaj storiti vladna Demokratska unija za integracijo, ki je v sklopu oblikovanja vlade predlagala imenovanje nekdanjega albanskega upornika. Četudi je Talat Džaferi, izšolan na vojaški akademiji bivše skupne države v Beogradu in vojaško formiran v strukturah nekdanje JLA, strokovno kompetenten kandidat za obrambnega ministra, bo morala albanska vladna stranka spoznati, da je njegovo izrazito proti-makedonsko ravnanje v bližji preteklosti preobremenjujoče za njegovo opravljanje državniške funkcije. Tudi in predvsem zaradi integracijske politike med obema makedonskima etničnima skupinama, ki jo na deklarativni ravni skuša gojiti aktualna makedonska vlada. Ne gre pozabiti, da je Džaferi v makedonski državljanski vojni leta 2001 v Tetovu dezertiral iz vrste makedonske vojske, se priključil albanskim upornikom in z njimi vodil več manjših vojnih operacij, njegovo ministrovanje pa bi bila na Zahodu za Makedonijo zagotovo oteževalna okoliščina, saj tako Evropska unija kot Združene države Amerike albansko uporniško skupino Ona, ki jo je vodil Džaferi, po kakršnih koli kriterijih že, smatrajo za teroristično.

Tudi zakonitost Džaferjevega imenovanja, ki izhaja iz Ohridskega sporazuma ob koncu makedonskega konflikta leta 2001 in je albanski skupnosti prinesel vrsto pravic, upornikom - in s tem tudi novopečenemu obrambnemu ministru - pa zagotovil popolno amnestijo, ne more spremeniti njegove nesprejemljivosti pri makedonskem delu prebivalstva. Vladna politika bi morala uvideti, da je za eksperimentiranje s kontroverznimi političnimi osebnostmi prezgodaj, še posebej, ko gre za tako občutljivo vprašanje, kot je nacionalno.

Namesto oseb, ki razdvajajo, bo morala makedonska politika razmišljati o osebah in predlogih, ki albansko in makedonsko skupnost povezujeta. Le na ta način bo spravna politika, s katero se rade ponašajo makedonske oblasti, dobila tudi konkretne oblike in brž kot ne tudi rezultate. Prvi bo že ta, da se bo makedonsko prebivalstvo na ulice, namesto zaradi nespretnih nacionalističnih provokacij politikov, podalo zaradi visoke stopnje brezposelnosti, nespametne porabe javnega denarja in razraščajoče se korupcije.

A kaj ko je politika stari lisjak, ki se dobro zaveda, da je gozd problemov njen raj, v njem zastrupljajoča se drevesa pa za zatohlo ozračje najlažje obtožijo tistega izmed njih, ki je drugačne vrste.