Nedeljske volitve so bile kljub domnevni prelomnosti, bodimo realni, pač volitve. Ritualno izbiranje bolj med obrazi kot idejami, ki ne glede na spekter kandidatov vedno vključuje isto dejanje. Gre za polaganje legitimnosti relativno neznanim osebam s strani volivcev in volivk za precej dolgo obdobje oziroma, če se izrazimo v duhu časa, torej z gradbeniškim žargonom, prostovoljno predajo ključa od hiše, ki si jo pomagal oziroma pomagala sama graditi, a vanjo štiri leta ne boš imel oziroma imela vstopa. Za trenutek ostanimo pri tej uvodni skepsi glede demokratičnosti predstavniške demokracije. Medtem ko so vsi domači mediji v poslopju Cankarjevega doma pripravljali tehnično opremo in nestrpno čakali na rezultate volitev, te veselice demokracije, se je le-ta v svoji prvinski obliki odvijala na ploščadi zunaj press centra. Kako blizu, a kako daleč. Ne idealizirajmo skupščin gibanja 15. oktober. Navsezadnje skupina 30ih oseb ni reprezentativna v skoraj nobenem pogledu, a z vidika koncepta bi bilo smotrno, da bi bili mikrofoni in kamere, če so že bili tam, vsaj za pet ali deset minut usmerjeni tudi v to gručico ljudi, ki že skoraj dva meseca opozarja na pomanjkanje prave alternative. Zavoljo konteksta, če že ne drugega.

Vseeno je treba priznati, da so volitve odprle nekaj vprašanj in podale nekaj spoznanj. Kaj se plete Janezu Janši po glavi par dni po volitvah, na katerih je izgubil že dobljeno bitko? In to on, prvi veteran vojne za Slovenijo. Dela analize in išče napake v kampanji, programu, morda odnosu ali konspirativno sestavlja seznam ljudi, ki so krivi za še en nezaslužen poraz edine politične sile, ki si v Sloveniji zasluži oblast? Če se je odločil za prvo opcijo, naj mu pomagamo z nekaj dovtipi. Janša, in pod tem imenom mislimo na celotno SDS, mora razumeti, da reagonomika v Sloveniji ne bo harala tako kot v tej stranki ljubih republikanskih Združenih državah Amerike. Osebni pokojninski računi, enotna davčna stopnja, nižji prispevki za delodajalce in podobni dokazano maligni ukrepi domačemu volivcu in volivki pač niso blizu.

K temu dodajmo njegovo neverjetno aroganco in izdatno dozo populizma, pa je rezultat na dlani. V času, kot sam pravi, izjemne gospodarske krize, ko bodo potrebni hudi rezi v javno porabo, kaj pa drugega, gre Janša Jankoviću očitati, da na ljubljanskem gradu ni slovenske zastave, kar pomeni, da ljubljanskega župana Slovenija očitno moti. To je bil seveda poskus homogeniziranja volilnega telesa na nacionalni osnovi, a časi kamuflažnih uniform in pištol za pasovi počasi minevajo. Tokratna kampanja ni potekala v znamenju preštevanja davno razpadlih trupel ali medalj iz leta 1991, temveč je bila začuda fokusirana v prihodnost. To pa je okolje, ki Janši ne odgovarja. V arhivih namreč ni rešitev za sedanje probleme.

Zgodovinski spomin povprečnega volivca je seveda skromen, a vendarle dovolj velik, da je Janša z vztrajnim poudarjanjem pomena socialnega dialoga izpadel prej smešen kot karkoli drugega. Gledajo štruce kruha še vedno iz kontejnerjev, Janez? Je s protesti še vedno bolj pametno čakati na pomlad? Cel diskurz SDS-a je poln implicitne nepravičnosti. Poglejmo le nekaj sloganov, s katerimi so želeli prepričati državljane in državljanke. „Za pravno državo je pametno oblikovati pravično sodstvo." Kako bi Janša oblikoval sodstvo, je približno jasno vsakomur, ki spremlja njegove odzive na raznorazne pravne razsodbe in odločitve. Drugi slogan, ki kar kliče k zasmehovanju, je: enaka izhodišča za vse. Pozitivna diskriminacija je očitno preveč blizu Pozitivni Sloveniji. Nekaj poceni perverznosti je v zahtevi po enakih izhodiščih za vse in hkratnem izkoriščanju nadomestil, ki so ga poslanci in ministri deležni po končanju funkcije.

Janši ni pomagala niti Cerkev. Katoliški tednik Družina je z zapisom, da mora Jug za vedno izginiti iz slovenskega miselnega horizonta, lepo dopolnil Janšev očitek, da na ljubljanskem gradu ni slovenske zastave, in verjetno dodatno mobiliziral volivce in volivke tako imenovane levice. A Jug, ki so ga izvolili, ni Jug, ki bi v bistvu moral biti izvoljen. Jug, ki naj bi mu po tedniku Družina pripadal Janković, ni globalni Jug. Zoki pač ni iz Chiapasa niti Porto Allegreja niti iz vrst indijskih kmetov. Zoki ni niti iz Srbije, ampak iz Mercatorja. Podrobnost, ki so jo volivci ob grožnji, da bo Janša naslednji premier, rade volje spregledali oziroma so Jankoviću to šteli celo kot prednost.

Nasprotniki Janševe politike in razumevanja družbe radi izpostavljajo karakteristiko njegovega volilnega telesa, in sicer da je odvisno od močne očetovske poševnica oficirsko nadrejene figure. To, da volijo močnega Janšo, je tako znak njihove lastne šibkosti, pri tem pa feni Jankovića niso uvideli, da so z njegovo izvolitvijo tudi sami storili ravno to. Koliko programskih vsebinskih točk Pozitivne Slovenije zna našteti oseba, ki je volila to stranko? Mogoče dvig DDV-ja in sprejem interventnega zakona. Janković je zmagal iz istega razloga kot je bil Drnovšek hit s svojim newageovskim Gibanjem za pravičnost in razvoj. Ljudje mislijo, da lahko Dobro vidijo le, ko gledajo navzgor. Ravno zato je horizontala gibanja 15. oktober nesprejeta s strani množic.

Novost, ki so jo prinesle volitve, pa je tudi izpad treh strančic iz parlamenta, ki pa so, vsaj dve izmed njih, močno zaznamovale oziroma zastrupljale slovenski politični prostor. Govorimo o LDS in njenemu derivatu Zares, ki se je kasneje sicer precej oddaljil od Liberalne demokracije, ter nacionalni stranki. Še posebej za poslance slednje se je do pred nekaj meseci zdelo nemogoče, da bi izgubili dostop do parlamentarnega mikrofona. Za to sta nedvomno „zaslužna" Virant in Janković. Glede na to, da je bil Jelinčič stalnica slovenskega parlamentarizma, se morajo stare stranke, LDS, SD, SDS in druge, vprašati, ali niso torej morda tudi one odgovorne za tako dolg obstoj SNS-a v parlamentu? Mar niso same s svojim politikantstvom Jelinčiču vsakokrat na široko odprle vrata v Državni zbor?

Večino je bilo strah militarističnega Janše, nekatere je strah kapitalističnega Jankovića. A vsaj za nekaj let parlamentarne zabave nas ni treba biti strah. V poslanske klopi se namreč vrača Nova Slovenija, ki komaj čaka, da se gospodarska kriza konča in se lahko začnejo reševati ključna družbena vprašanja - recimo vprašanje splava. Vseeno je razlogov za strah, neodvisno od Jankovićeve vizije, dovolj. Med njimi pa prav gotovo izstopa obsedenost domačega volivca in volivke z vertikalnostjo. Ravno to pristajanje na enosmerno relacijo volivec - odločevalec pa zagotavlja to, kar neizogibno prinesejo vse volitve. Frustracijo z vlado namreč.