Drago poslušalstvo, radi bi vam zaželeli vesel božič; praznik ob katerem se za isto mizo zbere družina in si nesebično deli skupen obed. Praznik ob katerem obdaruješ svoje bližnje in tudi ostalim želiš veselje in srečo. Torej praznik ob katerem za trenutek pozabimo na medsebojne razlike in praznujemo to, kar nam je vsem skupno.

Hkrati je to tudi praznik, ki sovpada z osamosvojitvijo Slovenije. Naša država je stopila na skupno pot upanja pred točno 22-imi leti. V tem času smo storili veliko, demontirali smo samoupravna podjetja in uvedli koncept javne in zasebne lastnine, v kateri je delavec lahko deležnik zgolj kot delničar in ne kot ključen element v delovnem procesu. Tehnološki razvoj je nehal biti inovacija ob delu, ampak sinteza visoko izobraženega kadra načrtovalcev s strokovnjaki za marketing. Delavec je ostal zgolj par cenenih rok - vir neinovativne delovne sile, zaznamovane z neustvarjalnostjo in socialno problematiko.

Z Zahoda nam je Božiček prinesel tudi nove stare vrednote, bogato je spet postalo dobro, skupno je ostalo slabo. Velika samoupravna podjetja so propadla, kot zasebna pa so preživeli le njihovi najbolj dobičkonosni segmenti. A vendar tudi to neprijazno lastninjenje delavcev še ni dovolj oropalo. Pri lastninjenju smo bili celo premalo dosledni, zato moramo še naprej goltati to grenko zdravilo, ki nam ga predpisujejo ideologi doktrine šoka; nekoč, nekje, tam daleč na obzorju bomo namreč vsi užili sadove naših skupnih žrtev. Ne smemo namreč pozabiti naslednje formule: ko bogati postanejo nesramno bogati, iz absolutne v relativno revščine potegnejo tudi najnižjega med reveži. Nekoč morda ni bilo čevljev za vse, sedaj jih za relativne reveže tukaj šivajo absolutni reveži tretjega sveta, ki si s svojim delom ne morejo kupiti niti sadov lastnih rok.

Dragi sodržavljani in sodržavljanke, prav zato ne smemo pozabiti, da naše elite sodelujejo pri urejanju sveta, ki nam omogoča ceneno elektroniko, ceneno energetiko in cenene kredite. Upor proti eliti je torej upor proti napredku in svetovni ureditvi. Državljani imajo sicer vso ustavno pravico protestirati, dokler je ta protest dostojen in se na njem maha s primernimi zastavami. Zastave nekdanje države namreč ne izražajo hrepenenja po večji pravičnosti pretekle družbene pogodbe, ampak spominjajo na totalitarni režim, ki se je radikalno spopadel s silami reakcije ter jih onemogočil tako politično kot ekonomsko.

Tako proteste vidi vladajoča garnitura, vse bolje varovana s policijskimi vrstami in vse bolj odrezana od realnosti na cesti, na katero se odzivajo le še z naprednimi čivki na socialnem omrežju Twitter. Kljub temu smo v božični poslanici premierja Janeza Janše lahko prebrali, da je najdaljša noč že za nami, prihod pomladi pa obeta tudi prihod upanja. Z njim se seveda ne moremo povsem strinjati, saj nas najtemnejši del noči verjetno še vedno potrpežljivo čaka. Ko bo čas dorasel ideji bo tudi Janševa samodržna vlada prisiljena v odstop. Šibka levica, ki jo marsikdo upravičeno označuje kot le zmernejšo izpostavo desnice, verjetno ne bo sposobna formirati nove koalicije, zato bomo po vsej verjetnosti obtičali s tehnično vlado, ki bo politiko postavila v oklepaj in nadaljevala z domnevno samoumevnimi neoliberalnimi reformami. Slovenke in Slovenci, ta trenutek najtemnejšega mraka pa ni noben razlog za malodušje, saj bo z njim nastopila priložnost, da se s temi trendi spopademo na ravni vsebine in ne na ravni delitve med tiste, ki prejemajo darila od Božička oziroma tiste, ki jih obdaruje Dedek Mraz.