Zunanji minister Karl Erjavec je pretekli teden kot verjetno edini član vlade s prikritim zadovoljstvom pričakal eskalacijo protestniškega vrenja v Sloveniji. Kako tudi ne, medijska obsedenost s protivladnimi demonstracijami je namreč povsem zasenčila glasovanje v Združenih narodih o dvigu statusa Palestine znotraj te organizacije in posredno priznanje njene državnosti ter novo blamažo domače zunanje politike.

Za 29. november dolgo napovedano glasovanje o Palestini kot državi nečlanici Združenih narodov je slovenski diplomaciji povzročalo nelagodje že veliko pred četrtkovo odločitvijo. Razpeta med ogromno večino držav članic Združenih narodov, z nekaterimi velesilami na čelu, ki so se zavzemale za priznanje palestinske državnosti na eni strani in med izraelsko-ameriško navezo na drugi, ki je kakršnikoli statusni spremembi Palestine ostro nasprotovala, je Mladika iskala srednjo pot vse do dneva pred glasovanjem. Na koncu je, tik pred zdajci in kar brez ministra Erjavca, po pričakovanjih našla pragmatično rešitev, ki  Sloveniji v mednarodni politiki ohranja na videz udoben, a povsem brezličen položaj, v pridružitvi 41 državam, ki so se glasovanja vzdržale. Palestina je, kot je znano, kljub temu s 138 glasovi podpore s predlogom uspela.

Dan po glasovanju v Generalni skupščini Združenih narodov na spletni strani zunanjega ministrstva v obrazložitivi vzdržanja Slovenije pri glasovanju, o kakršnem koli pragmatizmu, ki ga slovenska politika neločljivo povezuje s servilnostjo do Zahoda,  seveda ni bilo ni niti govora. Da bo umankanje avtonomnega odločanja in že skoraj paranoičen post-osamosvojiteljski strah pred mednarodno političnim opredeljevanjem slovenske diplomacije prekrila visokoleteča abstraktna retorika o njenih prizadevanjih za celovito rešitev bližnjevzhodnega vprašanja, je bilo od zunanjega ministrstva pričakovano, nikakor pa tudi ne že skoraj predrzno ilustriranje slovenske podpore Palestine v obliki humanitarne pomoči. Ob jasnem naslanjanju na ameriško pro-izraelsko politično linijo, ko gre za bližnjevzhodne vprašanje in ko lahko konkretne zunanjepolitične akcije v prid Palestini naštejemo na prste ene roke, leporečenje o humanitranih projektih spominja na starševsko tolaženje z bonbončki po pre-ostro primazani klofuti.

Politika klofute in bombončkov pa še zdaleč ni zunanjepolitična posebnost Janševe vlade. Podobno nerodno po diplomatskem parketu, v želji, da bi čim bolj ujela Zahodni mednarodni ritem, hkrati pa se ne bi pretirano zamerila pri preostalem svetu, koraka vsakršna slovenska vlada, ne glede na njen politični predznak in zunanjega ministra. Slovenska diplomacija ostaja prežeta s po ameriško upogljivim duhom Dimitrija Rupla, ki je servilnost slovenske zunanje politike na najbolj eksplciten način s presledki izpopolnjeval več kot poldrugo desetletje, tudi dva mandata po njem.

Na anemično, posnemovalno zunanjepolitično delovanje se vedno bolj navaja tudi javnost. Ne glede na protestniško dogajanje, ki je dodobra okupiralo javni prostor v minulih dneh, so bili odzivi na neglasovanje Slovenije v generalni skupščini medli. Javnosti nesamosvoja, klečeplazniška zunanja politika Slovenije očitno ne vznemirja več, javnost pa več ne vznemirja nje. Hodita ena mimo druge, vloga Slovenija kot statista  na mednarodnem gledališkem odru pa se medtem čedalje bolj spreminja, namesto v vlogo pomebnejšega igralca, v vlogo njihovega gledališkega rekvizita.