Prikrita diktatura

Prikrita diktatura

Mnenje, kolumna ali komentar
4. 2. 2014 - 15.00

Ko poslušamo kritike na račun nekdanjih socialističnih držav, se te vedno obregnejo ob domnevno avtokracijo, totalitarizem in diktaturo, ki naj bi jo komunistične elite izvajale nad poštenim človekom, mu s tem omejile svobodo in ga podjarmile v najslabšo obliko konformizma. Na drugi strani se prostotržni kapitalizem prikazuje kot najboljša možnost za razvoj prave demokracije, v kateri je vsakdo svoboden posameznik v družbi ostalih svobodnih posameznikov. Vendar je takšna zdravorazumska koncepcija političnih sistemov daleč od resnice in zdrži masovno strinjanje samo zaradi ideološke prevlade vladajočega razreda – tistih, ki si lastijo produkcijska sredstva, s tem vpliv na državne politike, medije in kulturo in tako tudi večino ideoloških aparatov, s katerimi konformirajo mase delavstva.

Najbrž je prva točka, na katero se obesi vsaka kritika socialističnih sistemov, zloglasna tajna policija, ki jo je premogla prav vsaka izmed socialističnih držav. Po Jugoslaviji je tako harala UDBA, po Vzhodni Nemčiji STASI, po Sovjetski zvezi KGB in tako dalje. O enakih strukturah na drugi strani železne zavese seveda ni govora, čeprav so obstajale že takrat, dandanes pa so se razrasle prek vsake človeku dojemljive meje. Poglejmo zgolj nedavni zloglasni primer ameriške Agencije za nacionalno varnost – NSA, ki je svojo jurisdikcijo razširila dlje kot jo je mogla katera koli tajna služba vzhodnega bloka.

Navedimo za primer popolnoma nekontroliran nadzor NSA, ki je trajal vsaj med leti 2001 in 2007, ko agencija za vohunjenje za lastnimi – in tujimi – državljani ni potrebovala pridobiti niti sodnega naloga svojih lastnih sodnikov. Navedimo še en primer. Če bi vse dokumente, ki jih je v svojem delovanju zbrala nemška STASI, razporedili v prostoru, bi skupna površina znesla 19.000 kvadratnih metrov, kar je približno površina dveh nogometnih igrišč. Če bi isto storili z vsemi petimi zetabajti dokumentov, ki jih je zbrala NSA, bi lahko pokrili površino v velikosti 17 milijonov kvadratnih kilometrov, kar je več od kopenske površine največje države na svetu, Rusije.

Pustimo ob strani dejstvo, da lahko NSA zaradi tehnoloških prednosti pridobljene podatke uporabi veliko hitreje in učinkoviteje kot STASI in da je slednja agencija bila eden izmed razlogov za prevrat vzhodnonemškega režima, danes pa skoraj nihče ne dvigne glasu zaradi mnogo obsežnejše vohunske agencije. Osredotočimo se raje na drugi del svobode, ki nam jo nesebično daje kapitalizem, socializem pa nam jo je brezsramno odrekal – ekonomsko svobodo. Ker lahko svobodno vstopamo na trg, naj bi za razliko od socialističnih režimov bili svobodni posamezniki in ne zgolj sužnji, ki si ne lastijo nobene zasebne lastnine. Kapitalistična ideologija pravi namreč, da smo popolnoma prosti pri osebnih izbirah znotraj trga izobilja, kjer lahko vsakdo dobi, kar mu srce poželi, saj bo za to poskrbel prosti trg. Vendar imamo vsi močan občutek, da nismo popolnoma svobodni. In nismo, svoboden je zgolj trg, ne pa ljudje vpeti vanj.

Večina nas je danes namreč prikrajšana za dostop do virov, ki jih potrebujemo za lastno preživetje in smo zato prisiljeni prodajati svojo delovno silo pod nečloveškimi pogoji na trgu. Da le zaslužimo toliko univerzalne menjalne vrednosti – denarja, da si lahko zagotovimo golo preživetje. Zakonodaje mnogih držav gredo vedno bolj v smer popolne odvisnosti posameznikov in družbe od trga. Tako je denimo ponekod na Floridi prepovedano gojiti zelenjavo na vrtu. In ne le, da smo zaradi izkoriščanja na trgu manj svobodni, kot bi lahko bili v razumski konsezualno-planski družbi, poleg tega smo percepirani ne kot edinstvena človeška bitja, ampak kot blago. Razcvet kapitalizma po drugi svetovni vojni je denimo bil možen tudi zato, ker so ženske, ki so bile dojete kot lastnina očetov in možev, ostajale doma in delale hišna opravila, za katera, seveda, niso bile plačane in tako niso samostojno vstopale na trg. Za primerjavo: v Venezueli so hišne gospodinje upravičene do pokojnine, saj je država pripoznala njihovo pomembno vlogo za dobrobit družbe.

Naslednja točka kritike socializmov, najbrž tudi najbolj izpostavljena, so zločini nad človeštvom, ki naj bi bili inherentni socializmu. Seveda kritiki pozabljajo, da gulagi niso nikakršna izmišljotina Marxa ali Lenina, da so v ruski kulturi obstajali že za časa carja, davno pred oktobrsko revolucijo. Saj smo vendarle brali Dostojevskega. A pustimo to ob strani in se vprašajmo, zakaj kljub očitnim zločinom, ki se dogajajo v Guantanamu, še vedno mislimo, da živimo v boljšem sistemu, čeprav je ravno kapitalizem neposredno odgovoren za desetine milijone smrti zaradi suženjstva, vojn, masakrov, genocidov in državnih prevratov. Desetine milijonov smrti zaradi lakote so prav tako posledica sistema, ki stran vrže skoraj polovico pridelane hrane.

Na to temo je leta 1979 kubanski revolucionar Fidel Castro v pismu Združenim narodom dejal, navajamo: »Pogosto govorimo o človekovih pravicah, a pomembno je spregovoriti tudi o pravicah človeštva. Zakaj bi morali nekateri ljudje hoditi bosi, da bi drugi lahko potovali v luksuznih avtomobilih? Zakaj bi morali nekateri živeti samo petintrideset let, da bi lahko drugi živeli do sedemdesetega? Zakaj bi nekateri morali biti mizerno revni, da bi drugi lahko bili izjemno bogati? Govorim v imenu otrok, ki nimajo kosa kruha. Govorim v imenu bolnih, ki nimajo zdravil, v imenu tistih katerim je bila odvzeta pravica do življenja in človeškega dostojanstva.«

Za konec pa poglejmo še problem konformizma, ki naj bi bil posledica socializma, a kakor se izkaže, obstaja v največji meri ravno znotraj mej kapitalizma. V kapitalizmu namreč niso cenjeni ustvarjalni. Kot uspešni so videni tisti, ki podjetno monopolizirajo čim večji tržni prostor. Produkcija zato postane masovna, kar pomeni, da imamo vsi v rokah enake telefone, vozimo enake avtomobile, jemo enako hrano, povrhu vsega pa opravljamo enako delo. Kako zelo daleč od konformizma! Ni nenavadno, da je večina najboljše umetnosti v kapitalizmu prišla izpod rok zapostavljenih in izključenih delov družbe.

A kapitalizmu, priznajmo, je mojstrsko uspelo eno. Ideološko podjarmljenje ljudstva v popolno konformnost skozi surovo atomizacijo posameznikov. Tako nam ni mar za nikogar razen zase, zastopamo le lasten interes, pravzaprav nam je vseeno celo za naš planet, ki ga hiperprodukcija rapidno uničuje, dokler le imamo svoj pametni telefon in štirinajst dni letno v polnem penzionu na Djerbi. Bravo, kapitalizem!

Ker so socializmi jemali svoje prebivalce za politične subjekte in jim pripisovali moč za zrušitev sistema – celotna marskistična teorija je namreč afirmacija ravno te teze, da je ljudstvo suvereno in tako edino možno spreminjati družbo – je bila socialistična politika po definiciji bolj boječa ljudstva in manj diktatorska, čeprav bolj iskrena v politični odkritosti.

Naj ta tekst ne bo razumljen kot debata, ali nam je bolje danes ali nam je bilo bolje pred tridesetimi leti. Dejstvo je, da smo bili jebeni takrat, da smo jebeni danes in bomo tudi jutri, v kolikor ne preberemo nekaj teorije, spoznamo svojih napak, se organiziramo in aktivno zahtevamo radikalne družbene spremembe skozi popoln prevrat razmerij moči.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Za boljšo družbo, za več pravičnosti! Dol s kapitalistično ideologijo!

CIVILIZACIJA=DEHUMANIZACIJA

Preprosta ljudstva in plemena so bila bližje resnici kako živeti trajnostno in pošteno kot katera koli velika civilizacija doslej.

Le kje smo tako zgrešili???

@ ZOK: mit o plemenitem divjaku je bil že pri Rousseauju dokaj beden, več kot 200 let kasnje pa je nasedat nanj več kot idiotsko...

2. odstavek - NSA je zaenkrat "izginila" precej manj ljudi, kot ostale navedene. Ostale "kapitalistične" obveščevalne službe prav tako nimajo za sirnico proti "komunističnim", ko gre za teror nad populacijo.

3. odstavek - Kratko in malo zavajanje. Če upoštevamo, koliko lažje je dandanes zbirati podatke, ko je vse, kar je potrebno, da zapičiš kabel v državno e-hrbtenico, sem precej prepričan, da bi ob upoštevanju te "inflacije" vsaka od "tastarih" imela krepko več kot NSA, da o ostalih niti ne govorim.

4. odstavek - Raje vidim, da vsak trenutek vedo, kje sem, kot da me "izginejo", ker izjavim, da to, kar počnejo, ni košer. In še zmeraj smo pri "cherry-pickingu". Kaj pa ostale obveščevalne? NSA je zaenkrat edina, ki lahko vsaj po vdiranju v zasebnost konkurira komunističnim OS.
Svobodni nismo, ker ljudje še zmeraj pričakujejo, da jim bo država (in sodržavljani) brisali tazadnjo, kar pa ni posledica kapitalizma ampak prav komunizma.

5. odstavek - Res je, sistem je preklopil na enakost priložnosti namesto enakost izidov. Z zabušavanjem se pač ne da več preživeti, zagretost pa je nagrajena (no, vsaj bolj proti severozahodu. Pri nas smo itak ostali v vicah med socializmom in komunizmom, kjer imamo slabosti obojega in prednosti nobenega). Omemba prepovedi gojenja zelenjave na Floridi v tem kontekstu je preprosta (zlo)raba psihološkega mehanizma, ki povzroči, da bralec to podzavestno posploši na celotni nekomunistični svet in zato negativno reagira. Konsenzualna planska družba ne more obstajati, ker nikoli ne potrebujejo vsi ljudje istih stvari. Če jaz potrebujem čevlje številka 46, konsenz pa je, da se letos proizvede samo do številke 45, imam problem, za katerega pa je družbi seveda vseeno, ker tak problem zmeraj ima le manjši del ljudi.
Sem pa tudi precej prepričan, da je razcvet kapitalizma bil mogoč zato, ker so ženske po 2. svetovni vojni zmeraj več delale in ne ostajale doma.
Če pa se že gremo populistično retoriko: Ko je bila ženska bojda lastnina moškega, je slednji lahko nahranil celo družino, zgradil hišo, pa še za počitnice je ostalo, čeprav je bil modroovratničar. Ko sta spola postala enakovredna ...
Bullshit? Seveda. Populizem pač.
Gospodinje in pokojnina ... Ne vem, ne vem. Mame, ki ostanejo doma in skrbijo za otroke, seveda. Eden od partnerjev, ki ostane doma, medtem ko drugi dela, čeprav nimata otrok? Tukaj pa se zame ustavi ta logika.

6. odstavek - Guantanamo proti celotni zgodovini Golih otokov, gulagov in npr. Severne Koreje kot celote? Resno? Tisti, ki pravijo, da je kapitalizem nedolžna ovčka, seveda blodijo. Ni pa nobena kapitalistična država (nikoli bila) specialist za eksekucije lastnih državljanov (SZ je eksekutirala 800.000 ljudi, 2 milijona pa jih je pomrlo zaradi gulagov in prisilnih preselitev kulakov). Številke smrti zaradi lakote v komunističnih državah lahko poišče vsak sam, trigger-happy pa so komunistične države zmeraj bile prav toliko kot kapitalistične.
Desetine milijonov smrti zaradi lakote - v kapitalističnih državah? Res?

7. odstavek - Vsa čast mu za te besede. Z njim se popolnoma strinjam glede ideje. Samo glede metod se ne najbolj.

8. odstavek - To je pa že čisto sanjanje. V kapitalizmu niso cenjeni ustvarjalni? Res? Absolutno gledano ali relativno na komunizem (hint: bolj cenjeni so v obeh primerih). Ustvarjalnost je tudi to, da ustvariš in stržiš nov izdelek. Če si dovolj ustvarjalen, pa ti uspe zmonopolizirati trg, ja. Ampak v kapitalizmu uspe zmonopolizirati trg tistemu, ki je dovolj ustvarjalen, in ne tistemu, ki mu država da blagoslov za to.
Da imamo vsi enake telefone/avtomobile/hrano/delo je pa tako ali tako nebuloza. Pa tudi če recimo glede telefonov upoštevamo telefone z Androidom in Jabolčnike kot zgolj 2 telefona (kar je seveda smešno, ampak ajde), je to še zmeraj 2x toliko izbire, kot bi je bilo v komunizmu.
O tem, kaj je najboljša umetnost se da debatirati, se pa strinjam da so ljudje v kapitalizmu bolj konformistični od komunizma. V kapitalizmu lahko izberejo najboljše, kar si lahko privoščijo, in tako se skupine konformirajo na le nekaj izdelkov. V komunizmu pa te večina prisili v nekaj, kar ti lahko ustreza ali pak ne. Komunizem ne pozna konformizma ampak zgolj prisilo.

9. odstavek - Ideološko podjarmljenje ljudstva v popolno konformnost - every communist country ever. Le da ne skozi atomizacijo posameznikov ampak pod grožnjo "izginotja". "Tapridni" pa so nagrajeni s tem, da ne izginejo (oz. v exYu z 2 tednoma na Jadranu in tednom na Pohorju).

10. odstavek - A govorimo o dejanskih izvedbah ali o teoretičnih komunističnih sistemov? Ker se ne spomnim nobenega praktičnega komunističnega režima, v katerem bi veljalo karkoli od napisanega. Če se zopet gremo populizem - v kapitalizmu morajo politiki vsaj za silo poslušati ljudi, ker sicer ne bodo izvoljeni in ne bodo mogli več krasti. V komunizmu pa so politiki dali ljudi "izginiti" in je bil problem rešen.

11. odstavek - Ta tekst seveda ni debata - je zgolj idealiziranje teoretičnega sistema, ki v praksi ni niti enkrat uspel zaradi idealizma. Hkrati je poln manipulacijskih tehnik in populizma. Od RŠ bi pričakoval več.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness