Priznanje Neodvisne države Palestine
Prebivalci Gaze so začeli umirati zaradi načrtnega stradanja, česar že predlansko jesen ni bilo težko predvideti, izraelska vlada pa je začela še uradno sprejemati načrte za izgon Palestincev, kar izraelska vojska v Gazi že izvaja. Združene države kot svetovni policaj in Nemčija kot evropski sta še vedno na strani genocida. Spremenilo se je edino to, da so med evropskimi državami Norveška, Irska in Španija vmes priznale Palestino ter da to napoveduje še Francija. Tu je še smešen ultimat britanskega premierja Keira Starmerja Izraelu, da mora do septembra sprejeti kapitulacijo Hamasa, sicer bo Palestino priznalo tudi Združeno kraljestvo. Slovenska vlada si tako upa narediti malo več simboličnih gest, kar ji pride prav, saj je neodzivanje na genocid morda notranjepolitično malo manj vzdržno kot z zunanjepolitičnega vidika. Sploh če je treba najti vsaj nekaj, s čimer bi pred volitvami kompenzirali daljšanje delovne dobe. Zato se je odločila postaviti na pravo stran zgodovine in priznati Palestino kot samostojno in suvereno državo. Hkrati s performansom embarga na izraelsko orožje – razen tistega, ki ga potrebujemo, in tistega, za katerega smo že dogovorjeni – spremljamo še performans priznanja neobstoječe države.
V Ljubljano je prispela palestinska zunanja ministrica Varsen Agabekjan Šahin, ki se je že srečala s premierjem Robertom Golobom in zunanjo ministrico Tanjo Fajon, s katero je podpisala memorandum o soglasju o razvoju odnosov med državama. Danes mora obiskati še predsednico parlamenta Urško Klakočar Zupančič, predsednico republike Natašo Pirc Musar in Mateja Tašnerja Vatovca kot predsednika skupine prijateljstva s Palestino. Izraz »priznanje Palestine«, kot je svoje simbolično diplomatsko dejanje poimenovala vlada, je v resnici zavajajoč, tako kot je zavajajoč izraz palestinska ministrica ali palestinski predsednik, ko je govora o Mahmudu Abasu, kar nekritično uporabljajo na primer na RTV. Kaj je vlada dejansko priznala in ministrica kakšne institucije je Agabekjan Šahin, v slovenskem in širše v evropskem medijskem prostoru praktično nihče ne razčiščuje.
Agabekjan je zunanja ministrica Palestinske oblasti. To je civilna uprava nekaj palestinskih enklav na okupiranem Zahodnem bregu, tako imenovanih con A, ki niso pod neposrednim nadzorom izraelske vojske. Nastala je leta 1994 po prvem oslovskem sporazumu, s katerim je voditelj nekdaj odporniške Palestinske osvobodilne organizacije Jaser Arafat kapituliral. Palestinska oblast je bila po sporazumu zamišljena kot začasna palestinska samouprava, dokler se ne bi izraelska vojska umaknila iz Gaze in Zahodnega brega, kjer bi nato ustanovili vazalno državo. O tem še vedno sanjata Golob in Fajon, ko govorita o rešitvi dveh držav, toda izraelska vlada tega še vedno ni blagovolila. Pod izraelsko vojaško ali delno vojaško upravo je več kot 80 odstotkov Zahodnega brega. Dokler vlada tja s poceni nepremičninami vabi frustrirane podnajemnike iz Tel Aviva in Američane z judovskimi praprababicami, se okupatorska vojska nima nobenega namena umakniti.
Ta palestinska samouprava za diplomatske namene samo sebe naziva Država Palestina. Ta znak slabega zavedanja lastne vloge gre izraelskim politikom malo na živce, vendar ga tolerirajo. Če jih kakšna ideja palestinske samouprave zares moti, na primer izplačevanje odškodnin družinam ubitih Palestincev, enostavno zaplenijo davke v izraelski valuti, ki jih Palestinska oblast pobira na Zahodnem bregu, kjer zase kot polno ime uporablja naziv Palestinska nacionalna oblast.
To, da po izraelski milosti vodijo civilno upravo na z vojaško okupacijo omejenem ozemlju, ni vse, kar lahko povemo o Palestinski oblasti. Kolaboracija z okupatorjem je tudi vojaška. Konec lanskega leta so varnostne enote Palestinske oblasti napadle begunsko naselje v mestu Dženin, kjer so se spopadle s palestinskimi odporniškimi skupinami, med njimi največjo Dženinsko brigado. Dejansko so pripravili teren za januarski vdor izraelske vojske v isto naselje z istim uradnim namenom boja proti terorizmu, le da je izraelska vojska poleg streljanja še rušila stanovanja in izganjala prebivalce. Orožje za boj proti Palestincem so tako imenovane Palestinske varnostne sile prejele od okupatorja. Državnih nazivov »vojska« in »policija« kot pomočniki okupatorske vojske seveda nimajo. Medtem ko njihovim oboroženim enotam orožje dobavlja Izrael, pa vlado predsednika Mahmuda Abasa iz stranke Fatah financirajo Evropska unija in Združene države Amerike, torej glavni zavezniki okupatorja.
Med obiskom Agabekjan v Ljubljani ministrica Fajon svoji palestinski kolegici tarna nad »razmerami« v Gazi, ob katerih nima besed, Palestinska oblast, katere predstavnica je Agabekjan, pa od oktobra 2023 na genocid v Gazi gleda oportunistično. Upajo, da bodo na koncu razširili svojo omejeno avtoriteto v Gazo, kolikor bo od nje ostalo. Na začetku, ko so predvsem evropski politiki špekulirali o obliki povojne uprave Gaze, ki samoumevno ne bo smela biti prepuščena Hamasu, uničenje katerega je po njihovo legitimen cilj izraelske vojske, se je bilo lažje pretvarjati, da je to verjeten izid. Ostane Palestinska oblast pod vodstvom stranke Fatah, tako kot pred letom 2007, ko jih je izrinil Hamas. Zdaj, ko izraelska vlada sprejema načrte o stalni okupaciji Gaze in celo načrte za koncentracijska taborišča, se malo težje slepijo, da bodo za izraelskimi vojaki v Gazo pricapljali oni. Palestinska oblast oziroma samooklicana Država Palestina proti vsemu temu ne bo ukrepala. Z izraelskim orožjem se ne bodo uprli Izraelu. Lahko se samo ponudijo, da še kdaj namesto njih aretirajo ali kar ustrelijo kakšnega preveč upornega Palestinca.
Za izrazom »priznanje Palestine« se glede na vse to skriva zgolj soglasje, da lahko delegacija kolaborantske uprave nekaj mest na Zahodnem bregu pri Združenih narodih samo sebe naziva Država Palestina. Slovenija je Palestino priznala na isti način, kot da bi med drugo svetovno vojno priznali Neodvisno državo Hrvaško in rekli, da s tem podpiramo narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji.
Dodaj komentar
Komentiraj