O izbrisu, največji partikularni sramoti poosamosvojitvenega državnega aparata, bi morali vedeti že vse. Predvsem to, da je šlo v primeru izbrisa petindvajset tisoč šeststo enainsedemdesetih ljudi iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije šestindvajsetega februarja 1992 za nezakonito, maščevalno, šovinistično in ksenofobno dejanje. Vse ostalo je sprenevedanje, ki pa mu očitno v trenutnih težkih ekonomskih in politično nepredvidljivih časih ne bo konca. Kako le, ko pa prevladujoči del strankarske oligarhije z redkimi izjemami in dobršen del domačijske javnosti z izogibanjem poimenovanja stvari s pravim imenom in ustrezne poprave krivic še naprej vehementno tiščita glavo v pesek. In to kljub lepotni spremembi kursa najnovejše vlade, ki je ob ustoličenju obljubljala prelom s hujskaško in diskriminatorno politiko prejšnje garniture.

Včerajšnja predstavitev osnutka zakona o povračilu škode izbrisanim na sestanku med notranjim ministrom Gregorjem Virantom in predstavniki izbrisanih je dokaz, da politična nomenklatura kljub jasni lanski sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice namerava še naprej voditi igro sprenevedanja in izigravanja. Predlog zakona tako predvideva odškodninsko shemo, po kateri bi bilo zgolj kakih osem tisoč upravičencev, tistih, ki so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje oziroma so si pridobili državljanstvo, upravičenih do pavšalne odškodnine tridesetih evrov za vsak mesec izbrisa. Nič več in nič manj kot evro na dan torej, tako preprosto si to predstavlja minister Gregor, po priročni levitvi v menda klasičnega liberalca promotor nove politike, prej pa zvesti oproda desničarskega zanikanja izbrisa.

Vrag tiči v podrobnostih, zato je politikove besede v iskanju njegove prikrite agende treba še toliko bolj natančno vzeti v precep. Minister Gregor tako seveda nima nič opraviti z zavlačevanjem in posledično prekoračitvijo roka za pripravo odškodninske sheme, kot ga je odredilo sodišče v Strasbourgu. „Janševa vlada pri pripravi sheme ni naredila praktično ničesar ….“ mrtvo hladno izusti Gregor in ob brisanju spomina na sodelovanje v taisti vladi doda, da se bo sam projekta lotil prioritetno.

Prioritete pa so po scenariju ministra Gregorja naslednje: prva in edina pohvalna je bila ta, da je osnutek zakona vsaj najprej včeraj formalno predstavil predstavnikom izbrisanih, čeprav si seveda po sestanku z varuhinjo človekovih pravic prejšnji teden ni mogel pomagati, da ne bi o njem vehementno razpredal novinarskim vrstam. V tem besedičenju je mimogrede navrgel nekaj skrb zbujajočih napovedi, namreč da bo po predstavitvi osnutka civilnodružbenim organizacijam ta deležen še medresorskega in političnega usklajevanja. Političnega, kakopak, kakor v vsaki parlamentarni demokraciji, le da se bodo tako v domačijskem okviru seveda uresničile bojazni, ubesedene na februarski javni tribuni v okviru Tedna izbrisanih, o iskanju naklonjenosti volivcev skozi vzbujanje in manipuliranje njihove jeze do imaginarnega notranjega sovražnika.

Tretja ministrova prioriteta. Osnutek predvideva „rešitev vprašanja odškodnin s pavšalom v enostavnem postopku“. Ne glede na to, da so si bile usode izbrisanih in škoda, ki so jo pretrpeli, sila različne, si minister torej predstavlja pavšalno – in to skromno – poplačilo odškodnine z enostavnim upravnim postopkom. Tragikomično ministru lahko priznamo vsaj doslednost z izvornim aktom izbrisa, ki tudi ni bil nič drugega kot enostaven upravni postopek. Čez noč je petindvajset tisoč prebivalcev Slovenije ostalo brez vsakih pravic, ki izhajajo iz naslova statusa stalnega prebivalca, tako preprosto je to šlo.

Četrta ministrova prioriteta v pripravi osnutka odškodninske sheme se navezuje na število upravičencev do odškodnine oziroma razkriva ministrovo razumevanje, kdo je po njegovem upravičen do poplačila enega evra za dan izbrisa. Njegova predvidena okvirna številka osem tisoč upravičencev tako izhaja iz pogoja, „da si je oseba uredila status, kar pomeni, da je vložila nek napor v urejanje statusa“. Minister pozablja, da žrtvam šovinističnega akta ni bilo treba vložiti nobenega napora, da so bili deležni izbrisa, niti ni kakšnega posebnega vložka naporov terjalo dejanje od oblastne garniture, saj je vse potekalo s kar najbolj čudovitim primerom hladne birokratske izvršljivosti.

Ob vsem naštetem gre samo pritrditi Matevžu Krivicu, ki je po včerajšnji predstavitvi osnutka zakona tega označil kot sramotno norčevanje iz prava. Do konca septembra, ko naj bi predlog zakona obravnavala vlada, je sicer še razmeroma veliko časa, kar pa glede na besedovanje ministra Gregorja vseeno ne vzbuja upanja, da bi se politična kasta utegnila končno strezniti opitosti od mrcvarjenja v njihovih očeh marginalne skupine. Po zadnjih spremembah ustave še en dokaz več, da vstajniško gibanje še zdaleč ni na koncu poti, ampak šele na njenem začetku.