Ko so pred natanko dvema tednoma razglasili voljo članstva britanske konservativne stranke, ki se je na volitvah izrekalo o novem vodji stranke, rezultat ni bil presenečenje. Premagani kandidat, Jeremy Hunt, se namreč ni pretirano proslavil že kot zunanji minister v vladi Therese May – Slovenijo je med obiskom Ljubljane denimo oklical za nekdanjo sovjetsko vazalno državo, nekako pa mu je uspelo zamešati tudi državljanstvo svoje žene Lucie, ki ji je po desetih letih zakona namesto kitajskega japonskega pripisal japonsko kitajsko državljanstvo – zato je bilo toliko težje pričakovati, da bi obvladal še obsežnejše in odgovornejše delo premiera. A kaj, ko mu je nasproti stal in kasneje kot zmagovalec z govorniškega odra Združenemu kraljestvu lepšo prihodnost napovedoval Boris Johnson, čigar spodrsljaji tako po številu kot odmevnosti daleč prekašajo Huntove. Kaj in predvsem zakaj je šlo tako narobe, da so torijci za svojega vodjo izbrali in za novega premiera ustoličili političnega klovna?

Boris Johnson je podobo hudomušnega burkača začel graditi v času šolanja na Etonu. Na eni izmed uprizoritev Shakespearjeve tragedije Rihard III Johnson še ni znal svojega besedila, zato si je dialoge nalepil po scenskih rekvizitih, česar pa ni uspel prebrati, si je pač preprosto izmislil. Publiki njegova zvijača ni ušla, a namesto negodovanja je požel odobravajoče salve smeha. Johnson se je svojih ranih življenjskih lekcij v enem izmed intervjujev spominjal z naslednjimi besedami:

Izjava

Lik zabavljača, ki se norčuje iz birokracije takratne Evropske ekonomske skupnosti, je Johnson, potem ko so ga odpustili iz njegove prve novinarske službe pri časniku The Times, ker si je citat v nekem članku preprosto izmislil, nadalje gradil kot bruseljski dopisnik Daily Telegrapha. Tudi v novi službi se ni otresel modusa operandi, saj je nadaljeval z napihovanjem zgodb, ki so imele več podlage v njegovi domišljiji kot pa v realnosti. Zadnji guverner Hongkonga Chris Patten je o Johnsonu dejal, da je bil kot novinar v Bruslju eden najvidnejših predstavnikov lažnega žurnalizma. Splošna nezapriseženost preverjenim dejstvom in široko pojmovanje resnice Johnsona spremljata vse do današnjih dni – tudi ko je med kampanjo izza govornice mahal s kosom prekajenega slanika, za katerega je trdil, da je v tako okoljsko kot ekonomsko potratni plastični vrečki z ledom le zato, ker so se tako spomnili evropski birokrati. A se niso. Uredba je namreč v domeni britanskih regulatorjev.

A zdi se, da je Johnson na tovrstne in podobne škandale skorajda imun. Tako mu do živega niso prišle opazke o muslimanskih ženskah, za katere je dejal, da so videti kot poštni nabiralniki in bančni roparji, ali pa komentarji o gejih, ki jih je označil za “bumboye”. In če je šlo pri recitiranju britanskega kolonialističnega pesnika Rudyarda Kiplinga v svetem budističnem templju med uradnim obiskom v Mjanmaru za spodrsljaj, ki je za seboj potegnil le burne odzive, češ da si zunanji minister Združenega kraljestva ne sme privoščiti takšne razžalitve, sta Johnsonova površnost in poniglavost v primeru Nazanin Zaghari-Ratcliffe imela veliko hujše posledice. Za Zaghari-Ratcliffe, britansko-iransko državljanko, ki so jo iranske oblasti leta 2016 aretirale zaradi domnevnega vohunstva, je v parlamentu, ker si je napačno zapomnil podatke z brifinga, namreč dejal, da je “ljudi učila novinarstva”. A Zaghari-Ratcliffe ni poučevala novinarstva. V Iran je odšla na počitnice. Na sodišču so Johnsonove besede uporabili v njeno škodo. A Boris je lomastil naprej. Ter vztrajno prilomastil do položaja, ki si ga je vedno želel. Zaghari-Ratcliffe pa še danes sedi za zapahi, prestajajoč petletno zaporno kazen.

Seveda Johnson s temi dejanji načeloma ni pridobival političnih simpatizerjev, četudi je njegovo pobalinsko, a odkrito rasistično, homofobno in imperialistično vedenje verjetno marsikje padlo na plodna tla. Obljube o brezpogojnem vztrajanju pri ponovnih pogajanjih in odprtju izstopnega sporazuma, ki ga je z Evropsko komisijo sklenila Theresa May, ali pa o izvedbi brexita brez dogovora so mu prinesle mandat, ki pa Johnsonu ne ponuja veliko možnosti: ali iz njega izide kot velik zmagovalec ali pa povsem pogori. Z vladnim kabinetom, v katerem je po nastopu funkcije zamenjal kar 18 ministrov – bojda gre za najobsežnejšo rošado v času enega sklica parlamenta po menjavi trinajstih ministrov, ki jo je izvedla Theresa May, in tako imenovani noči dolgih nožev leta 1962, ko jih je Harold Macmillan odslovil sedem – ima sedaj 86 dni časa do 31. oktobra, ko se izteče rok za izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije. Sodeč po novi sestavi kabineta je ta sedaj nekoliko bolj naklonjen izstopu brez dogovora, a kljub temu je število ministrov, ki se zavzemajo za izstop z dogovorom, prevladujoče – 24 ministrov je vsakič, torej trikrat, v parlamentu podprlo sporazum May, medtem ko sta le dva vsakič glasovala proti. Johnsonovo hrumenje o izstopu brez dogovora, ki ga je sicer omilil že takoj po izvolitvi v uvodnem nagovoru parlamenta, se tako kaže zlasti kot repriza namere Therese May, da od sedemindvajseterice članic izsili manjše popravke, v prvi vrsti glede irskega varovala, ki bi jih domači javnosti in parlamentu lahko “prodal” kot izboljšano različico prej izpogajanega sporazuma ter tako dosegel simbolično zmago.

Johnsonov adut je, se zdi, da bo kot politični kameleon, ki je nekdaj hvalil prednosti enotnega trga Evropske unije, nato pa v referendumski kampanji po daljšem premisleku preračunljivo stopil na stran podpornikov izstopa, znal sprejeti odločitev – oditi z dogovorom ali brez – ki bo koristila predvsem njemu samemu. Ali bo v svojih namerah uspešen, pa bo odvisno tudi od parlamentarcev, ki bodo tako ali drugače imeli svojo računico.