Z umestitveno mašo je pred nekaj urami argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio tudi formalno postal papež Frančišek I. Pripadniki svetovne Katoliške cerkve so tako dobili novega pastirja, Sveti Peter pa svojega zemeljskega naslednika. Frančišek je množice, ki se že več dni zbirajo na Trgu svetega Petra, očaral v trenutku. Ekstatična množica je v njem hipno prepoznala reformatorja, ki bo Cerkvi v novem tisočletju povrnil pomen, predvsem pa jo približal ljudem. Ker je zbrane z balkona bazilike svetega Petra Frančišek ob izvolitvi pozdravil le z eno roko, so verniki v njem prepoznali prizemljenost. Ker je bil odet v preprosto belo oblačilo, je bil označen za ponižnega. In ker si je izbral zgolj pozlačen prstan namesto zlatega, je pokazal doslej nepoznano skromnost.

Sočasno s sago o papežu pa se pri nas odvija politična drama. Ko je brez poglavarja ostal Vatikan, je tudi Slovenija izgubila Velikega vodjo. Ustoličenje najvišjega med božjimi ovčarji pa je prineslo novo mandatarko in z njo zametke nove vlade. Konstruktivna nezaupnica vladi Janeza Janše je na naslovnice časopisov izstrelila Alenko Bratušek, ki, tako kot izvolitev Frančiška, opogumlja revne vernike v tretjem svetu, polaga novo upanje v slovensko politiko. Tudi pri njej se iščejo malenkosti, ki bi lahko kazale, da nam bo pod njenim vodstvom boljše, kot pod avtokratom Ivanom. Za začetek je ženska, iz česar naj bi izhajalo, da bo manj konfliktna. Ima izkušnje v svetu financ, kar v trenutni situaciji tudi težko škodi. Povrh vsega je še precej nov obraz, kar pomeni, da prva asociacija ob omembi njenega imena niso leta afer in politikantske preračunljivosti.

Vendar pa ob tem ne gre pozabiti, da ima za sabo iste člane stranke, ki o vodstvenem položaju kasneje zamrznjenega predsednika stranke Zorana Jankovića po objavi famoznega poročila protikorupcijske komisije sploh niso želeli glasovati, izza zaprtih vrat, za katerimi je potekal posvet, pa so se razlegali aplavzi koruptivnemu vodji. Ko je Svet stranke soglasno zavrnil glasovanje o Jankoviću, je bila med njimi tudi Alenka Bratušek, ki sedaj govori o povrnitvi ugleda in zaupanja ljudi v politiko. Poleg tega tudi ni nobenih znakov, da bi novonastajajoča koalicija kakorkoli upoštevala zahteve ljudi, ki so se na protestih zbrali tudi po odhodu Janše. Popolno nerazumevanje idej, ki stojijo in se oblikujejo za protestniškim gibanjem, je na primer pokazal povzpetniški Gašpar Mišič, ki je v trenutni situaciji prepoznal položaj, ki ga lahko reši on, če mu bo le zaupano mesto 'gazde'.

Zaenkrat največji uspeh protestniškega gibanja se je pokazal v izvolitvi neodvisnega kandidata Andreja Fištravca za župana Maribora. Drugo največje mesto tako ostaja vzor vsem manjšim in večjemu, kjer so na oblasti ljudje, ki jih bremeni sumljiva preteklost. Vendar pa nizka volilna udeležba kaže, da zamenjava župana vendarle ni tisto, kar najbolj tare množice protestnikov. Lep dokaz je tudi nenavadno veliko število neveljavnih glasovnic, ki so bile popisane z gesli, kot so 'Gotofi ste!' in 'Dosti vas mamo!'. To predstavlja tudi velik pritisk za Fištravca, saj vstajniški kandidat lahko postaneš šele s svojim delovanjem, ki odraža vstajniške ideje, ne pa že z neodvisno kandidaturo.

Odhoda Kanglerja in Janše sta torej velik uspeh protestov, vendar pa še zdaleč ne pomenita konec izzivov za vstajnice in vstajnike. Najprej ne smemo dopustiti, da nova vlada in njena mandatarka pozabita, da nista bili izvoljeni. Še bolj verjetna bo ta pozabljivost čez eno leto, ko bo šla mandatarka, kot je zapisano v koalicijski pogodbi, po zaupnico v parlament. Sploh če se bo v tem času iz protestniškega gibanja oblikovalo nekaj močnih strank, najbrž Pozitivna Slovenija, Socialni Demokrati in ostala kompanija ne bodo več želeli volitev in bodo v apokaliptični retoriki nujnosti in neizbežnosti izglasovali svoj obstanek. Nič ni namreč bolj nujno, kot to, da se obdržijo na svojih položajih. Vmes pa si lahko zastavimo nekaj etapnih ciljev. Župan najlepšega mesta na svetu namreč še vedno veselo županuje, z odhodom Janše s premierskega mesta pa se tega koruptivneža nismo znebili, pač pa je postal poslanec.