Po julijski javnomnenjski raziskavi, ki jo je pripravila agencija Ninamedia, Janševa vlada uživa najnižjo podporo doslej, nižjo celo od ocene Pahorjeve vlade pred njenim odhodom. Podpira jo namreč manj kot 20 odstotkov vprašanih. Zakaj takšen upad podpore in zakaj več kot polovica vprašanih meni, da bi boljšo koalicijo sestavljale Pozitivna Slovenija, Socialni demokrati in Državljanska lista? Gre za politično nespretne poteze trenutnega premiera, ki se v času ekonomske krize in splošnega nezadovoljstva z življenjskim standardom očitno požvižga na dobrobit državljanov. Spomnimo se preimenovanj vojašnic in gonje proti simbolu rdeče zvezde ob dnevu državnosti. Ob nenehnih pozivih vlade, da je v kriznih časih potrebno sodelovanje, je takšna ideološka zaušnica predvsem dokaz za to, kako jim v bistvu sploh ni do dejanskega sodelovanja z njihovimi političnimi nasprotniki.

Ker sodelovanja pri očitnem ciničnem odnosu ne more biti, se je Janez Janša prejšnji teden moral poslužiti drugačnih političnih tehnik, konkretno izsiljevanja. Omenil je namreč možnost vezave zaupnice na sprejem zlatega fiskalnega pravila v ustavo in tako zagrozil s ponovno politično krizo. Ta poteza je bila nato sicer modro umaknjena, najbrž zato, ker je vedel, da bi vlada padla, sam pa ne bi dobil ponovne podpore, saj je denimo njegov koalicijski kolega in predsednik Slovenske ljudske stranke Radovan Žerjav v izjavi za Televizijo Slovenija dejal, da ob morebitnem padcu vlade naslednjič ne namerava ponovno podpreti istega mandatarja.

Janši se sicer zgolj vrača njegov lasten lek. Po letih izvajanja ostre opozicijske politike je z vstopom Pozitivne Slovenije v Državni zbor požel, kar je sejal. Nujno je namreč bilo, da se bo ob tako populistični desnici slej kot prej morala pojaviti tudi populistična levica. In kakor sam ni dal dihati nekdanjim vladam, oni sedaj ne dajo dihati njegovi. Toliko o zgodbi potenciala Slovenije, ki naj bi se bila zmožna razviti kot Švica ali Singapur. Za kaj takšnega pa je potrebna velika mera politične kulture in zdravega sodelovanja, ki pa si ga Janša predstavlja le na takšen način, da bo on vladal, ostali pa bodo poslušno sledili. Ker to ne gre, se morajo on in njegovi ministri posluževati podobnih političnih strategij kot Margaret Thatcher v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njen koncept TINA – „There is no alternative“ oziroma „ni druge alternative“ se implicitno ali eksplicitno pojavlja v vladinih sporočilih za javnost. Takšna dikcija pa implicira dvoje. Prvič, ne samo, da je njihova strategija vodenja države edina pravilna, ampak s tem, ko se jo postavi za edino možno, postane tudi absolutna. In drugič, kakršnekoli interese, prepričanja ali mnenja imamo državljani, so pravilni zgolj, če se skladajo z doktrino, ki nam jo prodajajo, drugače pa so napačni. In to absolutno. Kot nekoč v socializmu lahko najbrž tudi v demokraciji govorimo o enoumju.

Da je Slovenija mlada demokracija, je torej očitno. V Državnem zboru in vladi se malo kdo zaveda, da v demokraciji ne moreš vladati absolutno. Prednost demokracije je ravno v tem, da so sprejete odločitve produkt demokratičnega procesa, ki poskuša vanje vpeti čim več možnih interesov. Resda gre zato v večini za kompromisne odločitve, ki morda ne generirajo najvišjega možnega zadovoljstva, saj nikoli ne zadostijo nekim interesom v celoti, so pa zato te odločitve in njihove posledice najmanj agresivne in škodljive do vseh interesov v neki družbi. Demokracija zato deluje le, dokler interesi v tej družbi ne postanejo radikalizirani in polarizirani, kar pa se dogaja danes. Utopije rastejo kot gobe po dežju, tako na politično levi kot tudi na politično desni strani. Želja po koncu sistema ni bila tako visoka najbrž že od tridesetih let prejšnjega stoletja. Takšna polarizacija interesov, prepričanj in želja dela iz ljudi vernike in ne kritikov, iz hipotez pa doktrine in ne teorij.

Bojišče poteka med idejama neoliberalistične in marksistične utopije, kot da ni zgodovina že neštetokrat pokazala, da je družbeno telo preveč organsko, da bi ga lahko mirno zaprli v nek sistem. Celo v evolucijski teoriji trenutno velja postavka, da v naravi ne gre za preživetje najmočnejšega, ampak tistega, ki se zna dovolj dobro prilagoditi svojemu okolju. In ker je družbeno okolje očitno fluidno, je potrebno sistem, kakršenkoli že je, nenehno reformirati. Reform pa ne bomo mogli izvesti, če si bo politika, ki naj bi se z njimi ukvarjala, zaradi ideološke različnosti in slepega sledenja eni ali drugi doktrini, metala polena pod noge.

Formula je enostavna. Ko bomo na državnem nivoju imeli sposobne politike, takšne, katerih primarni interes je blaginja države, bo tudi javna podpora vladajočim višja od mizernih 20 odstotkov.