Arabski svet Pretežno muslimanski svet – od afriškega severa, preko azijskega bližnjega in srednjega vzhoda do evropskih središč – se je znova razhudil. Cenen in islamofoben kratek film “Nedolžnost muslimanov” ameriškega režiserja Nakoula Basseley Nakoule, ki je film izdal pod psevdonimom Sam Bacile,  je povzročil množične in nasilne proteste pred ameriškimi veleposlaništvi številnih držav z muslimanskim prebivalstvom, v libijskem Bengaziju pa je v besu razžaljenih verskih čustev umrl  tamkajšnji veleposlanik Združenih držav Amerike Christopher Stevens.

Blasfemične podobe preroka Mohameda, kot jih plastično slika film “Nedolžnost muslimanov”, je med muslimani po vsem svetu sprožila podobno ogorčenje, kot so ga pred petimi leti satirične karikature taistega preroka, objavljene v danskem časopisu Jyllands-Posten. Podobno kot te dni ameriške so tedaj zaradi podob Mohameda z bombo v ali na turbanu gorele danske zastave in bila razbita njihova veleposlaništva, zaradi česar mnogi oba primera nasilne reakcije v islamskem svetu nad izkrivljenimi zanje svetimi podobami povsem enačijo.

Enačenje primera filma “Nedolžnost muslimanov” s primerom Mohamedovih karikatur v danskem časopisu pa je ob natančnejšem primerjanju mogoča zgolj v segmentu odziva na v medijih predstavljane podobe muslimanskega preroka. Te so v skladu z močno navzočnostjo vere v islamski družbi povzročale množičen odziv vselej, ko so Zahodni mediji posegli v tabu in pogrošno slikali svete podobe. Gre za vprašanje medijske svobode, ki je islam, ko gre za religiozne ikone, podobno kot tudi Rimokatoliška cerkev, le spomnimo se primera Brezjanske Marije na ovitku zgoščenke skupine Strelnikoff, pač ne dopušča v nobenem primeru. Ne glede na vsebino ali kontekst, ki ga medijsko objavljene verske podobe nosijo.

Ker je pozicija islama in drugih svetovnih religij pri tem jasna, kot tudi družbeni potencial, ki se utegne sprožiti v arabskem svetu ob neupoštevanju tega, je pomembno zaradi nepotrebnega razpihovanja verskih čustev v tabu nedotakljivosti religioznih podob posegati taktno.

In ravno v tem je razlika med primerom danskega časnika Jyllands-Posten in zadnjim filmom omenjenega ameriškega režiserja. Medtem ko so bile podobe preroka Mohameda z bombo v turbanu, objavljene v danskem časopisu, zgolj grafično dopolnilo obsežnega teksta o nezmožnosti kritike islama in s tem povezane medijske svobode, o čemer je v tistem času tekla beseda na Danskem, je film “Nedolžnost muslimanov” čista provokacija. Prikazovanje preroka Mohameda kot neandertalskega poglavarja v najbolj divjaški in obsceni podobi vsekakor ne opozarja na družbeno problematiko, povezano z islamom, na njegovo dojemanje medijske svobode, kot bi lahko trdili za danski primer. Je zgolj zaničevanja vreden primer samopromocije na račun že tako medijsko potenciranih in umetno ustvarjenih civilizacijskih razlik med Zahodom in arabskim  muslimanskim svetom.

Film, ki v svoji vsebini na kar najbolj primitiven način opravi z vsemi v zadnjem desetletju nakopičenimi zahodnimi stereotipi o islamu, je sicer ob ostrih odzivih v arabskem islamskem svetu takoj naletel tudi na obsodbo ameriške diplomacije. A zgolj retorično zgražanje nad “Nedolžnostjo muslimanov” ne bo preprečilo novih tovrstnih kvazi umetniških provokacij. Če se ameriška politika ne bo zavedala, da jih s svojo proti-teroristično retoriko, osredotočeno na arabski svet  islamski svet, povzroča pravzaprav sama, se bo lahko kaj kmalu spet kot soavtorica podpisala pod naslednji poskus umetniškega diletantizma na račun islama.