Uvodni julijski dnevi so v Združenih državah Amerike po tradiciji namenjeni praznovanju dneva neodvisnosti, letošnje prepuščanje patetični patriotski vznesenosti, ki takšnim dnevom pritiče, pa je grenil pobegli žvižgač, kot se razkriteljem spornih tajnih dokumentov moderno reče, Edward Snowden. Ameriška diplomacija je, ko gre za razkrivanje njenih vohunskih nečednosti, pač zelo občutljiva in le predstavljati si gre, kako je predsedniku Baracku Obami in sodelavcem v želodcu obtičal tradicionalni puran, potem ko so le dober dan po prazničnem 4. juliju izvedeli, da je več južnoameriških držav Snowdnu pripravljenih ponuditi azil.

Nekdanji pogodbeni sodelavec ameriške Agencije za nacionalno varnost, ki je svet seznanil z vseobsegajočim ameriškim nadzorom s pomočjo spletnih korporacij nad korespondenco domala vsakega posameznika, se je namreč še sredi minulega tedna zdel v pat položaju. Po krajšem bivanju v Hongkongu, s katerim imajo ZDA sklenjen sporazum o izročanju, in neuspeli prošnji za azil v Rusiji, je bil Snowden na moskovskem letališču Šeremetjevo obsojen na vlogo Toma Hanksa iz filma Terminal. Vladam po svetu je sicer vztrajno pisal prošnje za azil, toda ameriška diplomacija je poskrbela, da so bile le-te v večini takoj zavrnjene, v Washingtonu pa so se nadejali, da se jim ne bo ponovil primer z ustanoviteljem Wikileaksa Julijanom Asangeom.

Da so kot prve Snowdenu ponudile roko, podobno kot v primeru Asangea, Ekvador, Bolivija in Venezuela, je bilo v aktualni geopolitični situaciji pričakovano, prav tako tudi hitra reakcija ZDA. S pomočjo evropskih zaveznikov je poskrbela za prepoved preletov skozi Italijo, Španijo, Francijo in Portugalsko, pri tem šerifovskem obnašanju pa je na Dunaju prizemljila celo letalo bolivijskega predsednika Eva Moralesa na poti iz Moskve v domovino, domnevajoč, da se na njem skriva Edwarda Snowdena.

Da se ameriški državni vrh, potem ko z njega odstreš pregrinjalo, ki zakriva najbolj umazano, prične obnašati necivilizacijsko, panično, povsem v maniri proti-terorističnega boja, - navsezadnje, ko sami absurdno opravičujejo vso to ukrepanje, gre z izdajo za škodovanje ameriški nacionalni varnosti, ameriškim državljanom samim,- je poznano vsaj iz primera Wikilaeks, toliko manj pa, da to ravnanje brez kritične distance posnemajo tudi pomembnejše evropske države.

Z uklanjanjem ameriškim pritiskom, celo takšnim najbolj radikalnim in absurdnim, kot je prepoved preletov, in z zgolj vljudnostnim povpraševanju Washingtona, kako je s Snowdenovimi razkritji, evropske države in z njimi tudi Bruselj ne podeljujejo ameriški politiki samo legitimnosti, ampak ji tudi vračajo že močno upehani vpliv. Pri tem ni nezanemarljivo, da se Evropa ZDA pušča spravljati v podrejeni položaj v točki, pri kateri bi morala nepopustljivo vztrajati: varovanje posameznikovih svoboščin pred abstraktnimi pojmi, kot so državna oziroma nacionalna varnost.

Da je pa paradoks še večji: pomembnejše evropske države prikrito pritrjujejo ameriškem pometanju vohunskih nevšečnosti nazaj pod preprogo, pri tem pa so, kot se še razkriva, bile same med glavnimi tarčami vseobsegajočega ameriškega vohljanja.

In kje je v vsem tem vohunskem ameriško-evropskem dogajanju Slovenija? Tam, kjer ponavadi. Odhajajočega ameriškega veleposlanika Jospeha Mussomelija, ki nas je vsa leta svojega delovanja v Podalpju po prvošolsko učil politike in demokracije, smo vljudno pobarali, če so morda ameriški agenti stikali tudi po slovenski elektronski pošti, in slednji nas je pomiril z odgovorom, da verjetno ne, a bo še preveril. Seveda še ni. Slovenija verjetno tudi ne bi dovolila prepovedi preletov, če bi jo prosili, je skušal biti odločen zunanji minister Karl Erjavec. Verjetno zgolj zato, ker k sreči Slovenije ni na ruti Moskva - La Paz. Ob tem poziva evropskega poslanca Iva Vajgla, naj bo Slovenija tista država, ki bo Snowdenu podelila azil, verjetno nihče ni jemal resno.

Verjetnost, ki jo pogojuje State Departemnt je pač že vso post-osamosvojiteljsko obdobje edina konstanta slovenske diplomacije.

Komentiral je Nejc Marcen.