Na silvestrovo je večina bruseljskih novinarjev prejela e-pošto, v kateri se je nahajal predlog Evropske komisije glede tako imenovane zelene taksonomije. Zelena oznaka bi investicijam v tehnologije, ki jih je odobril Bruselj, prinesla dostop do velikih količin tako zasebnega kot javnega zelenega kapitala. Po več kot letu nestrinjanj je Evropska komisija vzela vprašanje v svoje roke in prišla do glede na interese najvplivnejših držav pričakovane odločitve, da so oznako zelene in trajnostne investicije dobile tako jedrske elektrarne kot tudi elektrarne na plin. Morda se je komu zdelo paradoksno, da je bila glede na politične odzive bolj kontroverzna odločitev glede jedrskih elektrarn, ki jim najmočneje nasprotuje Nemčija.

Pred enim letom bi se debata o tem, kaj naj bo zeleno in kaj ne, omejila na vprašanja izpustov toplogrednih plinov. Letos pa je vprašanje dobilo še večji pomen. Evropa se je namreč jeseni znašla v najhujši energetski krizi od naftnih kriz v sedemdesetih letih. Cene na trgih z elektriko na debelo so bile pred novim letom več kot desetkrat višje od povprečja preteklih let.

Trenutna Evropska komisija si je prehod na neogljične vire energije zadala kot absolutno prioriteto svojega mandata. Ambicija nima zgolj znanstveno ničkolikokrat potrjene okoljske nujnosti, ampak tudi politično logiko. Stranke z zelenimi programi so, potem ko so se leta počasi krepile in prebijale v parlamente, v zadnjih treh letih postale nov veliki igralec na političnem prostoru več evropskih držav. To je najbolj opazno v Nemčiji, kjer so bili Zeleni v začetku leta favoriti za zmago na jesenskih volitvah in za kanclerski položaj.

Nemški Zeleni - tako kot pred več kot stoletjem nemški Socialdemokrati - ključno zaznamujejo razvoj sorodnih strank v drugih evropskih državah. V zadnjih nekaj letih so postali prva stranka izobraženega urbanega srednjega sloja, ki ima odločilno vlogo pri določanju, kaj je dominantna politična agenda celotne družbe. Da so dosegli ta ključni položaj na političnem prizorišču, so sklenili pakt s kapitalom. Kot je povedalo več vodilnih članov stranke, tudi sopredsednik in glavni ideolog Robert Habeck, je stranka ugotovila, da bo prišla na oblast, če se ne bojuje s kapitalom, ampak z njim sklene dogovor. Ta pravi, da bo kapital podprl Energiewende ali energetski prehod in razogljičenje, če bo za tem obstajal poslovni smoter, torej profit. Oblikovanje politike od tu dalje sledi vprašanju, kako v gospodarstvu ustvariti sistem spodbud, ki bo naredil investicije v razogljičenje dobičkonosne. Industrij, ki so okoljsko krizo povzročile, ne želijo uničiti, ampak jim omogočiti prehod, hkrati pa poskrbeti za vzpon novih gospodarskih paradnih konjev.

Nemški model je prevzela tudi preostala Evropa. Energetski  sistemi naj bi temljili primarno na energijah vetra in sonca, odvisno od geografskih danosti držav. V Sloveniji bo to primarno sonce, v Nemčiji pa veter. Ogrevanje in transport naj bi se razogljičila z elektrifikacijo. Najtrši oreh so nekatere industrijske panoge, v katerih lahko trenutna fosilna goriva nadomestijo zgolj obnovljivo proizvedeni nadomestki, na primer vodik, pridobljen z elektrolizo. Tovrsten energetski prehod zahteva popolno prenovo večine industrijskih panog in izredno visoka državna vlaganja, kar bo verjetno ključno politično vprašanje naslednjega desetletja. Hkrati predvideva vzpon novih industrij, ki bodo postale najvplivnejši gospodarski igralci, gotovo vplivnejši od današnje naftne industrije.

Čeprav glede osnovnih parametrov prehoda med evropskimi elitami obstaja skoraj popolna enotnost, pa še zdaleč ni gotovo, ali se bo zeleni prehod po omenjenih smernicah tudi zgodil. Glede na moč ekonomskih in političnih interesov je jasno, da bodo najmočnejša opozicija tehnične omejitve, ki pa jih zagovorniki trenutnih zelenih politik sistematično podcenjujejo ali pa še slabše prikrivajo. Če za primer vzamemo malo več kot leto staro slovensko Dolgoročno podnebno strategijo do leta 2050, naj bi tretjino energije zagotavljal sintetični plin ali vodik. Tehnologija za njegovo industrijsko pridobivanje - kot priznavajo tudi sami avtorji - še ne obstaja.

Prav zaradi tega bo v prihodnosti veliko vlogo še naprej igral zemeljski plin. To so do sedaj najbolj očitno razkrili odzivi na predlagano evropsko zeleno taksonomijo. Največ naporotovanja je požela odločitev, da se financiranje s trajnostnimi investicijami omogoči jedrski energiji. Zaradi tega je avstrijska vlada že napovedala tožbo Evropske komisije. Prvi razkol je ta odločitev povzročila tudi v novi nemški semaforski koaliciji. Namreč med Zelenimi, ki jedrski energiji nasprotujejo za vsako ceno, in socialdemokratskim kanclerjem Olafom Scholzem, ki jedrski energiji nasprotuje doma, na evropskem prizorišču pa si ne želi pokvariti odnosov s Parizom. Glede zemeljskega plina obstaja soglasje, da bo nujen del nemške energetske prihodnosti. Temu ne nasprotujejo niti Zeleni, ki podpirajo gradnjo plinskih elektrarn, nasprotujejo pa temu, da bi bile te investicije uvrščene med zelene. Plinske elektrarne, ki bodo morale zagotoviti kar polovico potreb, zagovarjajo tudi belgijski Zeleni, ki v bruseljski vladi vodijo okoljsko ministrstvo.

Zagovarjanje plina je nujna posledica dejstva, da vetrne in sončne elektrarne ne morejo zagotoviti zanesljive in predvidljive oskrbe z elektriko, saj so odvisne od vremena. Shranjevanje energije bo morda kmalu mogoče tekom posameznega dne, ne pa tudi med daljšimi obdobji neugodnega vremena, kaj šele med sezonami, saj je to nesprejemljivo drago. Največje upanje predstavlja shranjevanje sintetičnega plina ali vodika, ki bi bil proizveden z viškom obnovljive elektrike. A v doglednem času - in nihče ne ve, do kdaj - bo manko nadomeščal zemeljski plin.

Edina alternativa bi bila jedrska energija. A očitno je, da je je zaprtje jedrskih elektrarn v Nemčiji višja prioriteta kot zmanjšanje izpustov. Kako naj si drugače razlagamo politiko, ki zapira elektrarne, ki proizvajajo brezogljično energijo po ceni med 10 in 20 evrov na megavatno uro, in zagovarja drugo, ki izpušča toplogredne pline ter ima trenutno ceno več kot 300 evrov na megavatno uro.

Nasprotovanje jedrski energiji in vsaj tiha podpora plinskim elektrarnam nima vzroka zgolj v ideološki dediščini zelenih strank, ki so zrasle iz gibanj, nasprotujočih uporabi jedrske energije tako v vojaške kot tudi mirnodobne namene. Jedrske elektrarne bi bile ovira predvidenemu obnovljivemu energetskemu sistemu, medtem ko ga plinske elektrarne omogočajo.

Enako ključno je, da bi bila prenova energetskega sistema, ki bi temeljil na jedrskih elektrarnah, v nasprotju s prostotržno logiko zelenega prehoda. Ta si prizadeva ustvariti poslovno okolje, znotraj katerega naj bi rešitve našla zasebna podjetja. Ta bodo hkrati zamenjala preostanke centraliziranih državnih energetskih podjetij, ki so po drugi svetovni vojni monopolizirala proizvodnjo elektrike. To so storila, da bi elektrificirale države in podprle gospodarski razvoj, ki je bil takrat tudi v kapitalističnih državah državno planiran.

Jedrske elektrarne so tako drage, tehnologija pa tako zahtevna, da je pri njihovi gradnji vedno neposredno sodelovala država. Energetski prehod, ki bi temljil na jedrski energiji, bi nujno pomenil vrnitev države v energetiko tako pri odločitvah o investicijah kot tudi lastniško. Prehod v decentralizirane, na obnovljivih virih in plinu temelječe energetske sisteme, kot si jih zamišlja evropska politika danes z etabliranimi zelenimi strankami vred, na drugi strani pomenijo nadaljnji pohod zasebnega kapitala na področje energetike.

A to ne pomeni, da družba političnih sil, ki so izbrale to pot, ne bo kaznovala, če bo pot pripeljala do drage in nezanesljive elektrike. Nova zelena industrija bo tako kot danes recimo avtomobilska že preveč pomembna, da bi ji bilo dovoljeno propasti. Njihovi politični botri pa bodo spoznali, da, če parafraziramo Mefistovo opozorilo Faustu, je elektrika za sodobni svet prav poseben sok.