Pomemben korak k evropskemu dozorevanju Hrvaške, ko sta si ga zamislila tamkajšnja in bruseljska politična elita, naj bi bile tudi volitve hrvaških predstavnikov v evropski parlament. Vladajoča levosredinska vlada je, skupaj z visokimi evropskimi gosti, pred volitvami poudarjala zgodovinskost prvega izbiranja hrvaških evroposlancev, pri tem pa verjetno niti v najhujši zablodi ni pomislila, da bo zgodovinskost volitev dva dni po njih opravičevala edinole rekordno nizka volilna udeležba.

Dejstvo, da je na volišča odšlo malo več kot 20 odstotkov ljudi, kar je najnižja volilna udeležba v skoraj 22-letni zgodovini neodvisne Hrvaške, je postavilo izide prvi evropskih volitev v drugi plan. Močna volilna abstinenca je bipolarno politično podobe Hrvaške, sestavljeno iz levosredinske vladajoče Kukuriku koalicije z vodilno SDP na eni strani in desničarske opozicije na čelu s HDZ na drugi, sicer pomaknila nekoliko v desno, opoziciji namenila evro-poslanca več, še bolj jasno pa je dala vedeti, da takšne politične podobe in politike volivci na Hrvaškem ne želijo več soustvarjati . V tej luči je tudi odvečno razglabljanje o neumnosti vztrajanja premiera Zorana Milanovića, da se prve evropske volitve na Hrvaškem odvijejo še pred vstopom države v Evropsko unijo 1. julija letos, s čimer je želel vladajoči koaliciji, ob predpostavki, da bodo na volišča prišli predvsem hrvaški evro-euforiki, zagotoviti večino od 12 hrvaških poslanskih mest v evropskem parlamentu. Kakor je tudi škoda trošiti reči o kratkovidnosti opozicijske desnice, ki zaradi izvoljenega poslanca več, slavi tektonske premike na hrvaški politični sceni, pri tem pa ne uvidi, da so glasovi za njene kandidate,- med njimi po mejah sprejemljivega gotovo stopa kandidatura in izvolitev s perferčnimi glasovi skrajno šovinistične Ruže Tomašić iz Hrvaške stranke prava Ante Starčević,- paradoksalno glasovi proti evropski politiki, uniji, .. Del te, pa je vsaj na deklerativni, če že ne na operativni, tudi večji del hrvaške opozicije.

Praktični bojkot evropskih volitev na Hrvaškem, - ob tem gre dodati, da je bilo kar 5% oddanih glasov neveljavnih, če pa bi v veljavi še stari volilni imeniki, pa bi bila volilna udeležba še za 3 odstotne točke nižja,- ob širšem gledanju ne bi smel biti presenečenje. Je zgolj nadaljevanje politične apatije in tudi precejšnjega evroskpeticizma, ki pa se tik pred uradnim vstopom Hrvaške v Evropsko unijo očitno še krepita. Že vse od začetka pristopnih pogajanj z Evropsko unijo različne javnomnenjske raziskave le izjemoma beležijo večinsko podporo uniji, v eni od zadnjih, objavljenih konec marca, pa je Evropsko unijo kot pozitivno videla le četrtina vprašanih. Še najbolje jo je v tem pogledu odnesel uradni referendum o hrvaškem vstopu v Evropsko unijo, kjer je za glasovalo dve tretjini volivcev, a je bila udeležba precej nižja, kot sicer.

Dolgotrajni pogajalski proces, poln bruseljskih zahtev, ultimatov in celo izsiljevanj, predvsem pa zaradi gospodarske krize povsem dezorientirane podobe Evropske unije, je med hrvaškim prebivalstvom uspel povsem uničiti ideal družine med seboj trdno povezanih evropskih držav, s katerim pred očmi so v Evropsko unijo vstopale predhodnice Hrvaške. Primeri Grčije, Španije, Irske, pa nazadnje Cipra, ki so povsem razgalile evropsko neenotnost in nesposobnost pri reševanju gospodarske krize, niso ostali skriti niti pred hrvaškimi volivci, ki so hitro ugotovili, da so visoko leteče besede o Evropski uniji kot edini alternativi in rešitvi, ki so jim jih desetletje prodajali visoki evropskih predstavniki in njihovi lokalni apologeti, v spremenjenih razmerah dobile nov kontekst.

Da je demokracijo zamenjal diktat, solidarnost postala reševanje kapitala in da je Evropska unija le še politični posrednik med centri kapitala in nacionalnimi državami članicami, je ljudem na Hrvaškem pomagala razumeti tudi aktualna vlada. Ob slabih gospodarskih razmerah hrvaški finančni minister Slavko Linić slepo posluša nasvete iz Evrope in se v maniri Merklove že vse od začetka mandata zateka k varčevanju, plačnim rezom in drugim širši Evropi poznanim ukrepom.

Levosredinska vlada tako Hrvatom ponuja politiko Evropske unije že pred vstopom vanjo, vsestransko pa so vidni že tudi prvi rezultati. Nezadovoljstvo med prebivalstvom je vse večje, vlada vse bolj nepriljubljena, brezposelnost vsak mesec višja, gospodarska moč države peča. Povsem evropsko. Nič čudnega, da hrvaški volivci vse bolj pomišljajo o smiselnosti vstopa v Evropsko unijo, ko pa jo takorekoč že živijo. Pa še tako priljubljenemu poveličevanju časov osamosvajanja, ki Evropsko unijo tako moti, del Hrvaške pa si ga nikakor ne želi ovreči, se jim na ta način ni potrebno odpovedati.