Nad ozemljem atola Peros Banhos v Indijskem oceanu po novem plapola zastava Republike Mavricij. Ob spremljavi mavricijske himne jo je na enem od atolov otočja Chagos ceremonialno dvignil veleposlanik Mavricija pri Združenih narodih, Jagdish Koonjul. Dejal je, da s simbolno potezo uveljavljajo pravico do teritorija, ki je od nekdaj mavricijski. Zunanje ministrstvo Združenega kraljestva, ki otočje obvladuje od poraza Napoleona, je v izjavi zanikalo suvereno pravico Mavricija do Chagosa. Na Diegu Garcii, največjem atolu v otočju, imajo Britanci skupaj z Združenimi državami Amerike pomorsko in letalsko vojaško bazo. Meddržavno sodišče v Haagu je leta 2019 razsodilo, da Združeno kraljestvo otočje protipravno okupira in ga mora zato vrniti Mavriciju, kakor hitro je mogoče. Sodišče je ugotovilo, da ločitev otočja Chagos od Mavricija ni temeljila na svobodni odločitvi ljudstva, saj so bili Britanci kot kolonizatorji v nadrejenem položaju in so proces dekolonizacije Mavricija izrabili za ustanovitev nove kolonije. Generalna skupščina Združenih narodov je kasneje sprejela resolucijo, ki je sledila mnenju meddržavnega sodišča, in Združenemu kraljestvu naročila, naj otočje preda Mavriciju. Združeno kraljestvo kljub temu vztraja pri stališču, da bodo otočje Mavriciju predali šele, ko ga ne bodo več potrebovali za vojaške namene.

Etiopski parlament je izglasoval konec izrednih razmer, ki jih je novembra za vso državo razglasil premier Abij Ahmed. Razglasil jih je po napredovanju Tigrajske ljudske osvobodilne fronte proti prestolnici Adis Abebi. Takrat je namreč uporniškim silam iz severne pokrajine uspelo prodreti do mest Dessie in Kombolcha, ki ležita na glavni prometnici med severom in jugom države. Izredne razmere so premierju poleg lažjega zatiranja notranje opozicije centralni oblasti omogočile splošen vojaški vpoklic polnoletnih državljanov. Po poročanju nevladnih organizacij, kot je denimo Human Rights Watch, je to privedlo do množičnih aretacij državljanov tigrajskega porekla, četudi ti niso imeli nobenih povezav z uporniškimi skupinami na severu države. Izredne razmere bi se sicer iztekle v začetku maja, vlada pa je njihov predčasen konec predlagala, ker ji je po lastnih besedah že uspelo doseči stanje, ko je grožnje mogoče obvladovati po rednem pravu. Tigrajske sile so se namreč umaknile nazaj v regijo, v kateri so začele upor. Kot zatrjujejo, so to storile zato, da bi omogočile začetek mirovnih pogajanj, ki se – vsaj uradno – še niso začela. Etiopska vlada se medtem v zadnji fazi državljanske vojne zanaša predvsem na zračne napade tigrajskih mest z brezpilotnimi letali. Pred mesecem dni so denimo zbombardirale taborišče za notranje razseljene osebe v mestu Dedebit ter pobile okrog 50 in ranile okrog sto ljudi. Etiopska vlada se – po novem tudi pred komisijo Afriške unije za človekove pravice – sooča z obtožbami zločinov proti človečnosti.

Izredne razmere pa je po celotni Kanadi razglasil kanadski premier Justin Trudeau. Po trditvah ministra za pravosodje, Davida Lamettija, bo lahko policija zaradi razglasitve izrednih razmer zasegla tovornjake in druga vozila, ki sodelujejo v blokadah pomembnih prometnic po državi. Policija bo lahko tudi močno omejila pravico do javnih zborovanj, vlada pa bo popolnoma prepovedala cestne blokade na zamejenih območjih, in sicer na mejnih prehodih, letališčih in v mestu Ottawa. Vozniki in drugi demonstranti protestirajo proti prepovedi prečkanja meje brez cepilnega potrdila in drugim proticovidnim ukrepom. Premier province Ontario, Doug Ford, je medtem napovedal, da bo potrdilo o cepljenju s prvim marcem odpravil kot pogoj za vstop v restavracije in telovadnice ter na športne prireditve. Po njegovih besedah omejitev ne bo omilil zaradi protestov, ampak ker je to sedaj varno.

Ruska duma je sprejela deklaracijo, ki ruskega predsednika Vladimirja Putina poziva, naj Rusija prizna ukrajinski separatistični ljudski republiki Doneck in Lugansk. Deklaracijo je predlagala Komunistična partija, podprla pa jo je tudi vladajoča stranka Združena Rusija. Ta velja za stranko predsednika Putina, čeprav je on uradno zgolj predsednik predvolilnega zavezništva, katerega daleč največja članica je Združena Rusija. Stranka je sicer pripravila podobno deklaracijo, ki pa je priznanje vladnim ministrom zgolj predlagala v obravnavo, in duma o tem nato ni glasovala. Do zdaj je obe regiji na vzhodu Ukrajine priznala zgolj mednarodno nepriznana separatistična regija Južna Osetija. Putin se na ta poziv še ni odzval. Morebitno priznanje bi sicer pomenilo predvsem diplomatsko gesto in ne bi spremenilo položaja regij, ki sami izvajata državne funkcije in ju neformalno podpira Rusija, na primer s sprejemanjem njunih uradnih mejnih dokumentov. Priznanje samostojnosti separatističnim regijam bi sicer pomenilo kršitev minškega dogovora. Po tem dogovoru, ki mu v Kijevu sicer niso naklonjeni, bi regiji ostali del Ukrajine, a s precejšno avtonomnostjo. 

Medtem se diplomatska srečanja med Rusijo in evropskimi državami na najvišji ravni nadaljujejo brez oprijemljivih rezultatov. Tak je bil tudi zaključek obiska nemškega kanclerja Olafa Scholza v Moskvi. ZDA še vedno zatrjujejo, da je nevarnost obsežne ruske invazije velika, to pa so pospremile z začasno selitvijo svojega veleposlaništva iz prestolnice Kijev v zahodno ukrajinsko mesto Lvov. Svoje državljane so hkrati pozvale, naj zapustijo tudi Moldavijo. Umik Američanov iz vseh evropskih držav za zdaj še ni napovedan. 

Ekološki protesti v Srbiji se po tem, ko je projekt Ria Tinta v dolini reke Jadar vsaj za enkrat padel v vodo, nadaljujejo. Protestniki po novem zahtevajo zakonsko prepoved rudarjenja mineralov litija in bora v Srbiji. Danes protestirajo pred Palačo Srbije, blokirali so Bulvar Nikole Tesle in Bulvar Mihajla Pupina. Blokado je skušal predreti voznik avtomobila, ki je zapeljal v množico in povozil enega od mladoletnih protestnikov, ta pa ni resneje poškodovan.

Organizacije, ki se zavzemajo za enakost spolov, so strankam poslale predvolilne zahteve. Ženski lobi, Društvo SOS, Društvo za nenasilno komunikacijo, Srebrna nit in Beli obroč Slovenije zahtevajo spremembe v izobraževanju, pa tudi dostojno minimalno plačo. Želijo boljše delovne razmere ter višje plače v vseh podplačanih poklicih in poklicih, v katerih prevladujejo ženske, pa tudi uvedbo pravice zaposlenih in samozaposlenih do plačane odsotnosti z dela zaradi oskrbe odraslih z zmanjšanimi sposobnostmi skrbi zase. Med drugim od parlamentarnih strank na prihajajočih volitvah zahtevajo namenitev polovice svojih izvoljivih okrajev kandidatkam, neparlamentarne pa bi morale po njihovem prepričanju zagotoviti, da bodo imele 50-odstotni delež kandidatk.