Čakajoč vodo iz Perzije
V iranskem mestu Isfahan te dni potekajo množični protesti zaradi izsuševanja reke Zajandeh Rud, največje reke na iranski planoti. Struga Zajandeh Rud, ki je sicer izsušena že več let, je najpomembnejši vir preživetja za okoliške kmete. Spričo suše, ki je v Iranu zadnjih nekaj desetletij stalnica, in preusmerjanja vode v zgornjem toku reke so se v središču Isfahana, v izsušeni strugi pod znamenitim mostom Khaju, zbrali protestniki. Večina teh je obupanih kmetov, ki so se zbrali v največjem številu od protivladnih protestov leta 2018. Isfahan je do šestdesetih let prejšnjega stoletja veljal za oazo, a gradnja jezu v bližini mesta Čadegan v zgodnjih sedemdesetih letih je mestno rečno strugo v strahu pred poplavami skoraj za stalno izsušila - vodo spustijo skozi jez zgolj na perzijsko novo leto.
Iranske vlade so lokalno prebivalstvo dolga leta prepričevale, da je izsušitev Zajandeh Ruda posledica vse hujših sušnih obdobij, a so iranski znanstveniki kmalu po izgradnji jezu dokazali, da je vzrok za izsušitev njegova slabo načrtovana gradnja. Iranske oblasti so sicer že pred leti pripravile načrt za ponovno oživitev reke, a se to do danes še ni zgodilo. Vse težavnejše razmere za kmetovanje in okrnjena oskrba z vodo pa so tako izzvale proteste, o katerih smo se pogovarjali z Rezo Khaastehom, neodvisnim novinarjem iz Teherana, ki razloži, da gre za prve tako množične okoljske proteste v zgodovini Irana.
V provincah Isfahan in sosednji Yazd so največje iranske tovarne jekla in cementa, petrokemična industrija in rafinerije nafte. Ti industrijski obrati so bili ob načrtovanju jezu eden glavnih dejavnikov, zaradi katerih so preusmerili tok reke. Zajezitev je onemogočila kmetovanje lokalnemu kmečkemu prebivalstvu, ki sedaj protestira.
Protestniki tako zahtevajo preusmeritev velikih količin vode iz tovarn in industrijskih obratov, a je po mnenju Khaasteha to neuresničljivo, saj bi bilo za to treba zagotoviti zajetna finančna sredstva. Teh pa iranski proračun zaradi ameriških gospodarskih omejitev in pandemije koronavirusa trenutno ne premore.
Obenem je distribucija vode v Isfahan odvisna od količine vode, ki jo prejmejo mesta med jezom in samim Isfahanom. Tako protesti hkrati potekajo tudi v mestu Shahrekord ob zgornjem toku reke. Iranska vlada je tako v precepu zaradi porazdeljevanja vode med mestoma, ki sta medsebojno odvisni od vode Zajandeh Ruda, pojasni Khaasteh.
Protesti v Isfahanu in Shahrekordu so tako simptom neustreznih politik iranskih vlad. Nezmožnost enakomerne distribucije vodnih virov reke pa vzbuja stalno nezadovoljstvo pri kmetih v večini provinc osrednjega Irana.
Iranski Vrhovni svet za vode je že pred osmimi leti odobril načrt za oživitev mokrišča okrog mesta Isfahan, a dlje od snovanja načrta ni prišlo. Pred začetkom še trajajočih protestov je bila problematika oskrbe z vodo zgolj obrobna težava. Množičnost protestov pa je vrh iranske politike prisilila k ukrepanju. Iranski predsednik Ebrahim Raisi se je takoj po začetku protestov sestal z ministroma za kmetijstvo in energijo in jima naročil, naj ukrepata, a konkretni predlogi še niso bili predstavljeni, čeprav je vlada protestnikom zagotovila, da bo brez odlašanja poiskala rešitev.
Ker protesti iranskih kmetov niso usmerjeni proti političnemu sistemu, kot so bili denimo tisti iz leta 2018, je vlada s protestniki vzpostavila dialog. Proteste je prenašala državna televizija, demonstrante pa je prek telefonskega klica nagovoril iranski podpredsednik Mohammad Mokhber. Vlada naj bi zaradi apolitične narave protestov skušala na ta način pomiriti protestnike, pojasni Khaasteh.
Dialogu navkljub so protestniki zmeraj bolj razočarani nad nedejavnostjo vlade, nezaupanje v iranski politični vrh pa se tako še poglablja.
Iran se sicer že desetletja spopada s sušo. Najbolj nazoren primer te naravne katastrofe je Urumijsko jezero, nekdaj največje slano jezero na Bližnjem vzhodu. Preden je začelo usihati, je bilo pomembno turistično središče in naravni rezervat, a je doživelo podobno usodo kot reka Zajandeh Rud - danes namreč obsega zgolj desetino svoje prvotne površine.
Z nafto bogat Iran se tako spopada s krizo, ki izvira iz zapostavljanja problematike tistih naravnih virov, ki ne služijo ustvarjanju dobička, a so ključni pogoj za preživetje kmečkega prebivalstva. Na tem mestu napoved prihajajočih vojn zaradi pomanjkanja voda ni odveč, vodni viri so vendarle najbolj temeljni pogoj za preživetje - v tem primeru iranskih kmetov, ki jih je Islamska republika Iran dolga leta zapostavljala in jim je zdaj - ob množičnih protestih, ki seveda niso v njenem interesu - ponudila roko
Dodaj komentar
Komentiraj