Jalovo nasledstvo
Evropsko sodišče za človekove pravice, krajše ESČP, je v danes objavljeni sodbi ugotovilo, da ni pristojno za obravnavo meddržavne tožbe Slovenije proti Hrvaški glede povrnitve terjatev hrvaških podjetij nekdanji Ljubljanski banki. Slovenija je meddržavno tožbo proti Hrvaški vložila septembra 2016 z utemeljitvijo, da hrvaška sodišča sistematično onemogočajo Ljubljanski banki, da bi prišla do terjatev, ki jih je imela do hrvaških podjetij. S tem naj bi banko prikrajšala za njeno premoženje.
Slovenija je tožbo vložila na podlagi 33. člena Evropske konvencije o varstvu človekov pravic in temeljnih svoboščin, ki meddržavne sodbe omogoča. Veliki senat ESČP pa je v povezavi s 34. členom konvencije ugotovil, da država ne sme zastopati pravic pravnega subjekta, ki se ne kvalificira kot nevladna organizacija.
Ljubljanska banka je namreč prvo tako tožbo sprožila leta 2014 zaradi neizplačanega dolga tovarne sladkorja IPK Osijek, a jo je ESČP zavrnilo z obrazložitvijo, da ni pristojno za obravnavo. Slovenija se je tako odločila za meddržavno sodbo. A ker Ljubljanska banka pred preoblikovanjem v NLB ni bila nevladna organizacija, se je sodišče v skladu z določili konvencije tudi v tem primeru opredelilo za nepristojno, da bi razsojalo. Takšna odločitev je bila po mnenju hrvaškega finančnega analitika Davorja Gjenera pričakovana.
Slovenija je Hrvaško tožila zaradi kršitev pravic Ljubljanske banke do poštenega sojenja, učinkovitega pravnega sredstva, prepovedi diskriminacije ter varstva premoženja v 48 sodnih postopkih pred hrvaškimi sodišči v zvezi s terjatvami do hrvaških podjetij. V tožbi je dokazovala, da so hrvaške sodne in izvršilne oblasti s svojim sistematičnim in arbitrarnim ravnanjem nezakonito prikrajšale Ljubljansko banko za njeno premoženje in s tem v več pogledih kršile evropski pravni red.
Slovenija je v tožbi od Hrvaške terjala skupno 429,5 milijona evrov s pripisanimi obrestmi, kolikor je po oceni revizorjev znašala višina terjatev na dan vložitve tožbe. Terjatve izhajajo iz obdobja nekdanje skupne države, ko je bila Ljubljanska banka ena največjih bank v Jugoslaviji in velik posojilodajalec hrvaškim podjetjem. Gjenero pojasni, od kod takšna višina terjatev.
Ocenjeni znesek tožbe je bil skorajda enak ocenjeni vrednosti terjatev varčevalcev Ljubljanske banke na Hrvaškem in v BiH, ki svojih deviznih vlog leta 1994 niso prenesli na Novo Ljubljansko banko.
Spomnimo. Tretja slovenska vlada pokojnega Janeza Drnovška je leta 1994 sprejela ustavni zakon, na podlagi katerega je staro Ljubljansko banko preoblikovala v Novo Ljubljansko banko. Sprememba naj bi bila takrat potrebna zaradi mednarodnih upnikov Jugoslavije, ki bi dolgove terjali od stare Ljubljanske banke. Komentira ekonomist Bogomir Kovač.
Problem deviznih varčevalcev sta državi v naslednjih dveh desetletjih reševali v okviru pogovorov o nasledstvu. Obveznosti NLB do varčevalcev in – obratno – hrvaških podjetij do NLB v naslednjih dveh desetletjih zaradi različnih razlogov niso bile poravnavane.
Hrvaško vrhovno sodišče je naposled leta 2008 presodilo, da je Nova Ljubljanska banka univerzalna pravna naslednica Ljubljanske banke, s tem pa tudi solidarno odgovorna za njene dolgove. Poplačilo deviznih varčevalcev, ki svojih deviznih vlog niso prenesli na NLB, pa je ESČP Sloveniji naložilo v primeru Ališić proti Sloveniji, pilotni sodbi iz leta 2014.
Slovenija se je tako znašla v nezavidljivem položaju. Na eni strani je morala izplačati varčevalce Ljubljanske banke na Hrvaškem in v BiH v skladu s sodbo ESČP, na drugi strani pa je Hrvaška s sodnimi procesi preprečevala poplačilo terjatev hrvaških podjetij Ljubljanski banki. Več Gjenero.
ESČP je decembra 2018 primer odstopilo velikemu senatu, ki ga sestavlja 17 sodnikov. Ustna obravnava o dopustnosti tožbe je pred velikim senatom potekala junija lani. Na tej obravnavi je Hrvaška zavračala slovenska stališča. V primeru Ljubljanske banke naj ne bi šlo za navadno tožbo komercialne banke, ampak dejansko za gospodarski interes države. Ljubljanska banka naj bi bila pravzaprav vladna organizacija, ki v skladu z določili evropske konvencije o človekovih pravicah, pravili in sodno prakso sodišča nima pravice vlagati tožb. To je sodišče po mnenju Hrvaške potrdilo tudi leta 2015, ko je zavrnilo individualno tožbo Ljubljanske banke za izterjavo terjatev tovarne sladkorja IPK Osijek.
Slovenija je na drugi strani utemeljevala, da gre za arbitrarno delovanje hrvaških vladnih in sodnih oblasti, da bi zaščitile hrvaška podjetja pred izterjavo dolgov do točno te banke. Meddržavnih sodb je na ESČP sicer malo, zato je tudi malo tovrstne sodne prakse. To je bila prva meddržavna tožba med članicami EU na ESČP, pa tudi prva meddržavna tožba za pravice kake pravne osebe na tem sodišču. Polovica oziroma več kot 40 hrvaških podjetij, ki jih je tožila Ljubljanska banka, je šlo medtem v stečaj. Sodba je tako postala še en dokaz nesposobnosti reševanja interesov države v notranjepolitičnih in bilateralnih sporih, komentira Kovač.
Sloveniji po drugi, tokrat dokončni odločitvi ESČP tako ne preostane nobena pravna možnost za izterjavo tako imenovanih »fiktivnih terjatev«, zaključuje Gjenero.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj