Kdo se boji subliminalnih sporočil?
Gotovo se spomnite dokumentarcev o praksi subliminalnih sporočil, ko naj bi v filmski trak bile umeščene sličice kokakole ali pokovke na način, da jih gledalec sicer ne zazna zavestno, temveč se usedejo v nezavedno. Posledično naj bi se v obiskovalcu kina zbudila želja po pijači ali hrani in bi se odpravil v preddverje ter si kupil izdelek in tako zapravil več denarja. Ideja takšnih sporočil je vznikla v Združenih državah Amerike v času hladne vojne, kasneje pa je bila uporaba subliminalnih reklam prepovedana v Veliki Britaniji in Avstraliji. Celo George Bush mlajši je subliminalna sporočila uporabil v predsedniški kampanji leta 2000, ko je bil v besedi “bureaucrats” izpostavljen konec besede RATS, torej podgane.
Sodišče v Istanbulu je konec preteklega tedna zaključilo s prvim krogom zaslišanj v prvem procesu proti novinarjem na osnovi obtožb sodelovanja v državnem udaru 15. julija. Obtoženih je bilo šest oseb, katerih skupna točka je, da so bili aretirani na osnovi obtožb o posredovanju subliminalnih sporočil. S svojim delovanjem v medijih naj bi namreč turško ljudstvo spodbujali k sodelovanju v puču.
V prvem primeru sodnih zaslišanj novinarjev po spodletelem državnem udaru je tako šest oseb, Mehmet Altan, ekonomist in novinar, njegov brat Ahmet Altan, literat in novinar, novinarka in literatka Nazli Iličak ter trije nekdanji zaposleni zaprtega časopisa ZAMAN, Jakup Šimšek, Fevzi Jaziči in Tibet Murat Sanliman. Obtožnice se sicer razlikujejo, vendar se vse osnovane na očitkih o sodelovanju v teroristični organizaciji. Več pojasni Tobias Garnett iz organizacije Article 19, ki je sojenje spremljal v Istanbulu.
V primerih bratov Altan in novinarke Iličak obtožba temelji na sodelovanju v politično-pogovorni oddaji noč pred spodletelim pučem. V njej naj bi s svojimi kritičnimi nastopi subliminalnoučinkovali na ljudstvo in jih spodbujali k ukrepanju proti turški državni oblasti.
Časopisna hiša Zaman je bila po raciji policije lani marca zaprta in pospravljena pod državni nadzor. Tožilec skupini treh očitna sodelovanje v pripravi reklame z elementi subliminalnih sporočil. Ena od reklam za časopis, ki je bila narejena 9 mesecev pred 15im julijem, namreč prikazuje ptičji pogled na mesto Istanbul z zvokom alarma, zaključi pa se z smehom dojenčka in napisom ZAMAN.
Med stranko AKP ter uslužbenci sodstva in tožilstva v konkretnem primeru ni očitnih povezav. Kljub temu pa vendar ni zanemarljivo dejstvo, da je bilo v čistki po spodletelem puču odpuščenih 4000 sodnikov, ki so jih nadomestili strankarski ljudje.
Trenutno je v turških zaporih zaprtih več kot 160 novinarjev. Sodna praksa zapiranja novinarjev na osnovi obtožb terorizma pa je obstajala že pred spodletelim državnim udarom, pogosto v primerih poročanja o zločinih vojske nad Kurdi ali armenskega genocida. Hitri postopki niso nič neobičajnega, že po dvajsetih minutah je namreč sodnik odločil, da se skoraj leto dni trajajoči pripor za brata Altan nadaljuje tudi po končanih zaslišanjih.
Primer treh novinarjev je prvi primer kazenskega pregona na osnovi obtožb terorizma in sodelovanja pri spodletelem državnem udaru. Na podobno obravnavo pa čaka še vrsta drugih novinarjev v turških zaporih. Zaključuje Tobias.
Dodaj komentar
Komentiraj