RTS za nas, ne za vlast
Operacija »Rektorat«! Anarhisti zavzeli beograjsko univerzo: Tako je potekala medijska priprava na škandalozno odločitev!
Hrvati hočejo srbsko kri! Sovražniki v Zagrebu v ekstazi: V Srbiji odkrito hujskajo k državljanski vojni!
Protisrbski opus protestnih govornikov: Evo, kdo podpira »študentske« shode po Srbiji.
Bolesten načrt tistih, ki hočejo uničiti Srbijo – Šolakovci in opozicija javno delajo vse, da ustavijo srbsko gospodarstvo!
To je le nekaj primerov naslovov člankov, povezanih s študentskimi protesti in blokadami v Srbiji, na srbskem portalu Informer. Gre za enega od medijev, ki podpirajo vladajočo Srbsko napredno stranko Aleksandra Vučića in v svojem poročanju namerno diskreditirajo protestnike ter z lažnimi informacijami zavajajo srbsko javnost. Na ta način jo skušajo obrniti proti protestnikom, ki s svojimi akcijami vztrajajo že vse od zrušitve nadstreška železniške postaje v Novem Sadu prvega novembra, v kateri je umrlo 15 ljudi. Mediji, s floskulo pogosto označeni kot četrta veja oblasti, so bistveni ustvarjalci narativa o političnem in družbenem dogajanju, a kaj ko v kontekstu kritike Vučića ta narativ temelji na diskreditaciji protestnikov, podkrepljeni z lažnimi ali prirejenimi informacijami. To sicer nikakor ni prvi primer takega poročanja. Podobni antipropagandi smo bili priča v času protestov proti izkopavanju litija podjetja Rio Tinto in po parlamentarnih volitvah konec leta 2023.
Za začetek poročanje srbskih medijev o protestih povzame Milica Ljubičić, novinarka portala Krik.
Mediji v Srbiji so v grobem razdeljeni na tiste pod nadzorom vladajoče SNS oziroma tiste, ki poročajo v prid trenutne oblasti, in na neodvisne medije. Natančneje razlike med njimi in njihovim financiranjem predstavi Isidora Stakić iz beograjskega centra za varnostne politike.
Med mediji, ki slepo podpirajo vladajočo SNS, so gotovo najbolj poznani tabloidi Informer, Alo, Srpski telegraf in televizijske postaje PINK TV. Ti mediji politike Srbske napredne stranke predstavljajo kot dobre, vsako kritiko Vučića in njegove druščine pa kot poskus destabilizacije Srbije. Primer tega je tudi mini propagandna serija z naslovom (De)blokade, ki si jo je bilo moč ogledati na Pinku. V večurnem kvazipreiskovalnem prispevku smo priča samo in izključno zavajanju javnosti in poveličevanju SNS-a. Kakšnega načina poročanja se poslužujejo ti tako imenovani glasniki vsesplošne perfektnosti Vučića in njegove politike, pojasni sogovorka.
Ustanovitelj Pinka je Željko Mitrović, ki se je ob ustanovitvi medija leta 1993 povezal s stranko Jugoslovenska levica, ki jo je vodila žena Slobodana Miloševića Mirjana Marković. Imenu primerno je Pink TV takrat ustvarjal vtis rožantega življenja v Srbiji, kar je kasneje nekoliko prilagodil trenutni oblasti. Podobno je z Informerjem, katerega glavni urednik je Dragan Vučićević. Zaščitni znak medija so objava lažnih informacij, seksistični in šovistični članki ter diskreditacije kakršnihkolih kritikov Aleksandra Vučića. Kako se taki mediji financirajo in kakšne so njihove povezave s SNS, na primeru Informerja pojasni Stakić.
Eden od načinov, na katere skušajo ti mediji diskreditirati študente, je lažno povezovanje nekaterih demonstrantov z opozicijo, ki da skuša preko ljudske vstaje zrušiti trenutno oblast. Več pojasni Ljubičić.
Pri poročanju o študentskih blokadah se sicer tabloidi in Srbska radiotelevizija, krajše RTS, poslužujejo drugačnega načina diskreditacije protestnikov. Tabloidi proteste v svojih člankih označujejo kot antidržavne, nasilne in antisrbske. Več o strategijah, ki se jih poslužujejo pisci tabloidnih člankov, pojasni Stakić.
Kot posebej problematičnega sogovorka izpostavlja način predstavljanja protestov kot antisrbskih, ki izrablja prisotnost etnonacionalizma v Srbiji.
Pogosta taktika je tudi objava resničnih ali izmišljenih osebnih podatkov protestnikov, ki jih nato tabloidi in nekatere televizijske postaje, kakršna je Pink, okličejo za idejne vodje demonstracij. Več Ljubičić.
Srbski tabloidi imajo dolgo prakso razkrivanja osebnih podatkov ljudi, ki so kritični do Vučićeve oblasti. Informer je tako na primer objavil fotografije nadzornih kamer z beograjskega letališča, na katerih je aktivist Nikola Ristić, in natančen popis njegovega gibanja po letališču. Prav tako je objavil članek, v katerem je razkril podatke s potnih listov nekaterih udeležencev protestov, kar je že samo po sebi sporno. V članku je urednik Vučićević navedel, da je skupina hrvaških študentov v Beogradu sodelovala na protestih in pri tem delovala kot skupina lažnih turistov. Prav tako je zatrdil, da gre za organizirano operacijo pod vodstvom Hrvaške obveščevalne agencije. Več primerov poskusov ustrahovanja protestnikov z razkrivanjem njihovih resničnih ali izmišljenih osebnih podatkov predstavi Stakić.
Za razliko od tabloidov pa se javna radiotelevizija RTS poslužuje drugačnega pristopa. Namesto laži in napihnjenih zgodb se namreč zanaša na selektivno poročanje.
Pri poročanju o protestih se tako novinarji Srbske radiotelevizije kot medijev, naklonjenih Srbski napredni stranki, poslužujejo blažjega dezinformiranja. Primer tega je navajanje manjšega števila udeležencev, s čemer proteste prikažejo kot nepomembne. Tega se je na primer s snemanjem zavajojočih kadrov Pink posluževal že v času vala protestov proti izkopavanju litija v dolini Jadar. Ljubičić razloži, za kakšne načine zavajanja gre pri poročanju o študentskih blokadah.
Kot pojasnjuje sogovorka, so študentje zato organizirali tudi proteste pred poslopjem RTS, kjer so zahtevali, da jih novinarska hiša vključi v prispevke kot enakovredne sogovorce.
Študentje, ki se torej borijo proti korupciji v trenutno obstoječih institucijah in političnem ustroju, tako vsaj posredno bijejo tudi bitko z mediji, ki namesto poročanja o nasilju in dejanskem dogajanju v veliki meri ostajajo vučićevsko trobilo.
Dodaj komentar
Komentiraj