Svaka žena je previše
Pred slabim tednom dni je bil na Hrvaškem ponovno storjen femicid. 27-letni policist iz Osijeka je s službeno pištolo ubil partnerko, sicer 21-letno študentko. Policist, ki je storil femicid, je sprva trdil, da je dekle poskušalo storiti samomor, naslednjega jutra pa ga je policija pridržala zaradi suma uboja iz malomarnosti. Državno odvetništvo je kazensko ovadbo kasneje prekvalificiralo v umor, kar je sprožilo namigovanja, tudi politikov, o tem, da policija ni razkrila vseh podrobnosti primera. Minister za notranje zadeve Davor Božinović je kakršnokoli policijsko prikrivanje dejstev zanikal.
Femicid v Osijeku se je zgodil le dober teden zatem, ko je premier Andrej Plenković napovedal reformo kazenskega zakonika. Med bistvenimi spremembami, ki bodo po Plenkovićevih željah veljale z naslednjim letom, so definiranje femicida kot kaznivega dejanja in strožje kazni za storilce femicida in spolnih zlorab. Plenković je spremembe napovedal, potem ko se je v dvajsetih mestih po državi odvila vrsta protestov zaradi femicida nad Nizamo Hećimović v Bosni in Hercegovini. Nizamo je ubil nekdanji partner, vse skupaj pa je v živo prenašal na Instagramu.
Femicid je v splošnem definiran kot uboj ženske oziroma dekleta zaradi njenega spola. Pri tem gre lahko za mizoginistično pobijanje oziroma ciljno usmerjeno ubijanje pripadnic ženskega spola, pogosteje pa smo priča femicidom kot posledici partnerskega nasilja. Nasilje v partnerskih zvezah je še vedno dokaj tabuizirana tema, zato nasilja, ki lahko privede do femicida, ženske velikokrat ne prijavijo. Žrtve še težje prijavijo nasilje, ko je povzročitelj iz vrst policije. Primer v Osijeku ni edini, leta 2020 je zagrebški policist ubil partnerko in potem storil še samomor, podobni zgodbi smo bili priča tudi lani v Varaždinu. Kaj točno se je zgodilo v Osijeku, opiše Lorena Zec iz organizacije SOS Rijeka, centra za nenasilje in človekove pravice.
Ne gre za osamljen primer femicida na Hrvaškem. Lani je bilo ubitih 14 Hrvatic, letos 8. V medijih so poročanja o žrtvah femicida okrnjena na kratke vesti, še pet let nazaj pa so lahko iz ust tedanje ministrice za družino Nade Murganić ženske slišale, da »tako pač je v zakonu«. Kot pojasnjuje neodvisna strokovnjakinja za boj proti nasilju nad ženskami Dunja Bonacci Skenderović, je osiješki femicid v javnosti podrobneje obravnavan zlasti zaradi prekvalificiranja kaznivega dejanja.
Hrvaška je tretja po številu femicidov na prebivalca med državami članicami Evropske unije. V zadnjih 20 letih je bilo na Hrvaškem ubitih skoraj 400 žensk. Pogostost femicidov komentira Bonacci Skenderović.
Podobno pojasnjuje tudi Zec, ki pravi, da se število umorov na Hrvaškem zmanjšuje, medtem ko se povečuje število femicidov.
Kljub temu, da je femicid pogosto povezan s partnerskim nasiljem, fizično nasilje nad žensko ni nujno edini pokazatelj, da je partner sposoben zakriviti to dejanje. Nasilje moškega nad žensko namreč izhaja iz razmerja moči v prid moškega. Ta je lahko fizična ali družbena, saj zaradi še vedno prisotnih neenakosti v družbi moški zaslužijo več. Finančna neenakost moškemu omogoča vsaj delen nadzor nad žensko. Sogovorka pojasnjuje, da so ravno drugi vzorci vedenja lahko bistven pokazatelj potencialnega nasilja, a jih pogosto prehitro označimo kot ljubosumje.
Hrvaška je z ratifikacijo Istanbulske konvencije zavezana k preprečevanju nasilja nad ženskami in njegovemu sodnemu pregonu ter zaščiti žensk. Gre za konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima. Zec pojasnjuje, da zaradi konvencije Hrvaška sicer ima zakone, ki do neke mere ženske ščitijo pred nasiljem, a se v praksi pogosto ne izvajajo.
Septembra je strokovna skupina Sveta Evrope, znana kot Grevio, izdala poročilo, namen katerega je bilo preverjanje spoštovanja Istanbulske konvencije. V njem so zapisali, da Hrvaška v nobenem zakonu ali dokumentu ne priznava nasilja nad ženskami. Poleg tega so opozorili, da manj kot deset odstotkov vseh obsojenih nasilnežev konča za zapahi, policija pa v procesu pogosto pridrži tako nasilneže kot žrtev, ki naj bi moškega verbalno napadla.
Vse kampanje proti nasilju nad ženskami so nazadnje premierja Andreja Plenkovića pripravile do tega, da je kaznovanje storilcev vzel za lastno agendo. Napovedal je, da bo femicid definiran kot kaznivo dejanje, zanj pa bo predvidenih najmanj 10 let zaporne kazni. Kazen za posilstvo naj bi zvišali s sedanjih najmanj treh do največ sedmih let zapora na najmanj pet do največ 12 let. Spolno nadlegovanje bo opredeljeno kot kaznivo dejanje in ne zgolj prekršek, kot je to veljalo doslej. Odpravljeno bo zastaranje kazenskega pregona za vsa huda kazniva dejanja spolne zlorabe in zlorabe otrok, o primerih, povezanih z nasiljem nad ženskami, pa bodo odločali specializirani sodniki. Zakaj se je Plenković odločil, da bo končno uslišal pozive ženskih organizacij, in kaj to pomeni za obravnavo nasilja nad ženskami na Hrvaškem, pojasni Zec.
A sprememba kazenskega zakonika ni edini pogoj za zmanjšanje nasilja nad ženskami. Kaznim in pravni podlagi je treba dodati tudi izobraževanje.
Podobno pojasnjuje tudi Bonacci Skenderović, ki pravi, da je potreben predvsem premik v družbi, drugače zakoni ne bodo upoštevani in interpretirani na ustrezen način.
Primer v Osijeku je tako ponovno opozoril na pomanjkljivosti hrvaške zakonodaje in izobraženosti o nasilju nad ženskami. Podčrtal je dolgoletne zahteve feminističnih organizacij po nični toleranci države in družbe do teh kaznivih dejanj. A zdi se, da so spremembe, ki jih napoveduje Plenković, le površinske, njihov cilj pa ni zaščititi ženske, temveč zadostiti standardom, ki jih narekuje evropska skupnost.
Foto: Ženska mreža Hrvatske, Facebook
Dodaj komentar
Komentiraj