PRIŠEPETOVALCI. SEDEMINŠESTDESETIČ

Zadnje parlamentarne volitve morda niso proizvedle nič dobrega, definitivno pa so proizvedle enega najboljših lapsusov v zgodovini slovenskega parlamentarizma. Njegov avtor, če kaj takega sploh obstaja, je bil poslanec Stranke Alenke Bratušek Andrej Rajh.

KLIP Rajh

 Kot vsak lapsus ima tudi ta svoje tehnične pogoje. Uspel je lahko samo poslancu stranke, ki tudi sama sicer nosi generično ime – a pri kateri generična formula, ki je delovala tako pri Cerarju kot pri Šarcu, nekako ne uspe preiti v avtomatizem. Ko govorimo o stranki, govorimo o »Bratušek« in »Bratuškovi«, nekateri morda tudi o »Alenki«, nikoli pa o Stranki Alenke Bratušek. Izreči ime Stranka Alenke Bratušek torej že v načelu zahteva dodatno psihično investicijo, ki ima nalogo, da premaga odpor do tihega zavedanja njegove neposrečenosti. A v tem konkretnem primeru je bil odpor še za stopnjo bolj prezenten. S svojim odlašanjem v najavi ga je namreč markirala že podpredsednica parlamenta – in ko je odpor postal preveč zavesten, so se na drugi strani odprla vrata nezavednega. 

Tehnični sprožilni razlogi so torej jasni – a kaj je njegova vsebina? Kaj nam sporoča lapsus, ki se ni le zgodil, temveč se sploh ni znal odpraviti, se sploh ni znal negirati – ali bolj točno, ki se je uspel negirati le iz samega sebe, tako da se je najprej še enkrat ponovil? Čeprav zveni vabljivo, da bi ga razumeli kot skrito željo konkretnega poslanca, da premier še naprej ostane Miro Cerar, ali vsaj kot potrditev čiste kontinuitete med prejšnjo in sedanjo vlado, enačaja med Cerarjem in Šarcem, je mogoče bolje, če ostanemo na bolj formalni ravni – pri samem dejstvu, da se je sploh lahko zgodil, pri samem dejstvu, da se je koalicijski poslanec sploh lahko zmotil pri imenu predsednika vlade, ki jo je ravno želel podpreti. 

Prav to minimalno sporočilo namreč na najboljši način artikulira objektivno zmedo letošnjih volitev, zmedo, ki je proizvedla vlado, za katero ne vemo čisto definitivno, kaj sploh je. Če se skoncentriramo, vemo, da jo vodi Marjan Šarec, vemo, kdo so ministri, in vemo, da je v njej vsaj pet strank – vse drugo pa je že stvar interpretacije. A spet – čeprav so obstajale opcije, da bi bila vlada drugačna, čeprav so obstajale opcije, da bi dobili povsem običajno vlado s šestimi strankami, je ta konfuzna tvorba vendarle logičen produkt celotnega volilnega procesa, logičen produkt volitev, ki smo jih uspeli prestaviti v paralelni univerzum.

Kritika volitev in njihove zmožnosti, da bi ujele voljo ljudstva, je, jasno, že prastara. A če je bila do nedavnega večinoma abstraktna, v konkretnem pa so jo izvajali le tisti, ki so volitve bojkotirali ali tudi zgolj ignorirali, smo na letošnjih volitvah lahko opazili precej bistven premik. Na volitve, ki nas same po sebi niso uspele zagrabiti, so se volivci načeloma odpravili in oddali glas – a da bi sami pred seboj prekrili jasen občutek načelne nesmiselnosti tega početja, so se letošnje volitve ovile v dodatno plast, v dodaten celofan, v dodatno veliko zgodbo, v kateri je voliti, preprosto rečeno, pomenilo nekaj drugega kot oddati glas za to ali ono stranko. Dobro se najbrž spomnimo akcije Brez strahu, ki je že vnaprejšnjo in dejansko že klasično odločitev brezpogojne zavrnitve Janše in SDS-a poskušala napolniti s pozitivno vsebino. Da se je gibanje, če je želelo biti gibanje, sprožilo prepozno in da je v tistem trenutku po svoji notranji logiki moralo pristati na določene kompromise, je bržkone objektivno dejstvo – in če približno vemo, kdo so bile njegove gonilne sile, tudi ne največje presenečenje. A težava te akcije, da bo jasno, ni bila v kakšni skriti povezavi z določenimi političnimi strankami, temveč, prav nasprotno, kvečjemu v tem, da te povezave dejansko ni bilo. 

Civilna družba, ki se zbere v množico in demonstrira, da je ni strah politike sovraštva in da je vse vrste desničarskega šovinizma zmožna poslati u kurac, je v času, ko volitev ni, popolnoma logična in potencialno tudi ekstremno koristna politična tvorba. Ves njen smisel je zajet v tej gesti, v tej drži – in v običajnih okoliščinah je prav ta brezkompromisna drža tista, ki v sebi nosi potencial kreacije novega trajnega političnega subjekta, političnega subjekta tistega tipa, ki brezkompromisnost ohrani tudi ob soočenju z bolj sistemskimi pritiski vseh možnih vrst. A ko se je geslo »brez strahu« pojavilo v situaciji tik pred volitvami, ko se je zaradi objektivnih okoliščin neizbežno navezalo na prihajajoče volitve, je trčilo ob dva problema. 

Na eni strani je ta akcija zapadla v čisto protislovje. Trenutek, ko je bila sprožena, je bil seveda natanko trenutek strahu pred morebitno vladavino Janše in SDS – in četudi ta strah morda ni bil najbolj pristen in je bil že kot tak zgolj fingiran, je vendarle nastopil kot edina motivacija združevanja. Geslo »brez strahu« je posledično zazvenelo kot povsem nepotrebna utajitev dejanskega vzgiba akcije – sploh ko je postalo jasno, da so bolj izpostvljeni organizatorji silno pazili na to, da se med akterji politike sovraštva ne bi znašel kdo, na katerega bi še veljalo računati na in po volitvah. Tudi žica, recimo, je bila sicer naslovljena – a kot akter žice ni nastopil Miro Cerar, kaj šele Milan Brglez, ki se proti njej ni izrazil niti enkrat samkrat, temveč že odpisana Vesna Györkos Žnidar. Izjave, da bo žica stala, dokler ne bo odstranjena, je bila v tej topi neposrednosti zmožna zgolj notranja ministrica – a po vsebini je ta izjava zgolj povzela konstantno mantro celotne vlade, da bodo tehnične ovire odstranjene, ko bodo za to nastopile ustrezne okoliščine.  

A čeprav se je akcija v osnovi porodila iz bolj ali manj globokega strahu, geslo »brez strahu« ni bil nujno protisloven slogan. »Brez strahu« bi namreč prav lahko nastopil kot ime lastne reakcije na vzgib strahu, kot odločitev, da se je lastnemu strahu treba odreči – ne kot afektu, temveč kot zadostnemu razlogu za volilni »karkoli, samo da ne SDS«. »Brez strahu« bi lahko imel smisel le pod pogojem, da bi temeljil na spoznanju, ki smo ga bojda pridobili v zadnjih treh letih, le pod pogojem, da bi razširil pojem politike sovraštva – in slednjo apliciral na vse tiste stranke, ki so objektivni ksenofobiji pod vodstvom SMC držale štango. In dejansko – na samem protestnem dogodku smo lahko slišali tudi vsebine tega tipa, lahko smo slišali govorce, ki so akcijo razumeli drugače, kot se je kazala njena uradna facebook podoba. A ker zaradi neposredne bližine volitev to ni mogel biti namen akcije, in ker predvolilna dimenzija akcije ni želela biti toliko odkrita, da bi neposredno pozvala h glasu za Levico, LMŠ, SD, SAB, Desus ali SMC, in ker se protislovje vendarle ne mara kazati preveč odkrito, je bila takoj po volitvah odkrita nova zasilna rešitev.

8. junija so organizatorji objavili naslednje sporočilo [citiram]: »Teden po demonstracijah Brez strahu. Proti politiki sovraštvaso za nami volitve, pred nami pa obdobje sestavljanja vlade. Udeleženke_ci protestov želimo ponoviti ključno sporočilo in zahteve demonstracij. Z množično udeležbo in podporo smo skupaj izrekli glasen NE politiki sovraštva, sporočilo pa je močno zaodmevalo po javnem prostoru. Vsesplošno zavračanje takšne politike se je pokazalo tudi v volilnih rezultatih, saj je v nedeljo velika večina ljudi glasovala za zmernejše stranke ...«[konec citata]

Interpretacija, ki so ji sledili v tej objavi in ki je prevladala v povolilnih komentarjih, interpretacija, po kateri je rezultat volitev sovpadel z idejo akcije, še več, po kateri so volitve tako rekoč dokazale njen uspeh, je v nekem precej širokem smislu morda celo pravilna – a vendarle ni brez pasti. Ko jo namreč zagrabimo nekoliko bolj na trdo, se izkaže kot prehitro sklepanje, kot sklepanje, ki gre v svoji performativnosti korak predaleč. Če bi želeli razumeti, da so volivci, ki so večino glasov namenili tako imenovanim zmernim strankam, sovpadli s političnim subjektom, ki je pred volitvami izrekel »brez strahu« in s tem proizvedel zavrnitev politike sovraštva, bi se globoko motili. Volitve so morda bile ovite v celofan želje po bolj temeljiti in bolj udarni gesti – a v svojem jedru so vendarle bile povsem navadne in povsem banalne volitve. Tudi te volive na sebi nimajo globljega sporočila in volivci so tudi tokrat le volili. In tako kot volivce Levice tvorijo volivci socialisti, volivci radikali, volivci sicer-liberali, volivci sanjači, volivci realisti, volivci romantiki, volivci čudaki, volivci rodnogrudarji, volivci paranoiki in volivci zgolj volivci, tudi druge stranke volijo raznorazni ljudje. SMC je, ne pozabimo, mogoče voliti ne le kljub žici, temveč tudi in predvsem zaradi žice; SD je mogoče voliti ne le kljub medlosti, temveč tudi zaradi medlosti; in LMŠ, Listo Marjana Šarca, je mogoče voliti tudi iz tihe želje, da se v njenem predsedniku skriva nekdo, ki bo na nov, bolj prebrisan in bolj učinkovit način napravil red. Volitve lahko ovijemo v paralelni univerzum naših želja – a pravi paralelni univerzum, privatni svet, v katerega nimamo dostopa, si je takoj po izvolitvi oblikovala tista figura, ki se je znašla na oblasti.

***

Po izvolitvi mandatarja je postalo jasno, da se je na mestu oblasti oblikovala nenavadna struktura manjšinjske koalicije z dodatkom Levice. In tako kot smo po volitvah družno sklenili, da je na volitvah zmagala koalicija proti sovraštvu, pa čeprav to drži le pogojno, je tudi koalicija, ki ni zares želela postati koalicija, dobila svoje sekundarno prešitje – prešitje v podobi koalicijske pogodbe. Tako v času pogajanj kot v času po parafiranju sporazuma je bil iz perspektive Levice in levičarske javnosti fokus postavljen na ta dokument, na ta papir, ki naj bi nosil zavezo, da bo vlada vendarle ravnala drugače, kot bi pričakovali iz besed in dejanj vpletenih strank. Koalicijska pogodba je v javnem diskurzu dobila status avtonomne, skoraj žive substance, status edinega legitimnega vladarja, ki se mu morajo podrediti vsi vpleteni akterji, status povolilnega predvolilnega programa, status ultimativnega kriterija presoje, kaj je prav in kaj je narobe.

In jasno, ker je bilo kadrovsko vprašanje ves ta čas postavljeno v drugi plan, je moment, ko so vpletene stranke razkazale svoje kadre, deloval kot šok – a vendar je še naprej vztrajala vera, da bo neskladje odpravljeno, če bodo ministrice in ministri na parlamentarnih zaslišanjih demonstrirali svojo pripadnost črki pogodbe. Koalicijska pogodba v tem smislu ni bila le znotrajkoalicijski zastopnik Levice, temveč tudi realizacija predvolilne fantazme o levi vladi – in če je bilo vanjo investirano toliko vere, je razlog v tem, da je v realnost vstopila iz paralelnega univerzuma, v katerem verjamemo, da volivci niso le zavrnili Janše, temveč da so si nevede želeli mnogo več, da so, čisto preprosto, v resnici volili Levico, pa čeprav so obkrožili koga drugega. 

Beseda, jasno, ni konj, in bili bi pretirani ciniki, če bi že vnaprej in že v principu zanikali vsakršno možnost realnih učinkov koalicijske pogodbe – pa četudi jo je kakšna od strank podpisala prav v prepričanju, da se ne bo uresničila. A ko je Levica v koalicijsko pogodbo investirala presežno energijo, ko je pretirano poudarjala njeno zavezujočnost, ko je v želji, da bi izpostavila svoje zasluge, dejansko začela nastopati kot njen avtor, jo je na drugi strani izpostavila nasprotnikom z druge strani. Ko je koalicijska pogodba postala sveti dokument, je v njeno fundamentalistično moč začel verjeti, ali se je vsaj lahko začel pretvarjati, da verjame, tudi tisti nenavadni politični subjekt, ki mu pravimo »podjetniki«.

O tej grupaciji, ki na mesto ponižanega in razžaljenega ljudstva inštalira ljudi, ki jim v življenju ni ravno hudega,  bi bilo vsekakor vredno še razmišljati. Že njena sestava je namreč genialna – Akrapovič, ki je bil na udaru najbolj direktno, nastopa kot tihi modrec, Boscarol kot neugnani upornik, Branko Meh kot politkomisar – Marjan Batagelj pa kot mali človek, čigar tožbe nam sežejo v srce.

KLIP Batagelj

Skratka, o tem nenavadnem subjektu, ki se je pričel nakazovati že kakšno leto pred volitvami in ki je v družbi prevzel vlogo, ki je NSi, sam si je kriv, ni želel igrati v vladi, bi bilo vredno razmišljati bolj resno. Priložnost, da se kapitalizem preobleče v malega človeka, se namreč lahko odpre le v družbi, kakršna je naša. Le v tako drobnem sistemu namreč kapitalisti niso le tisti, ki financirajo kampanje, lobirajo ali kandidirajo za visoke pozicije, temveč se lahko neposredno prikažejo kot volivci, kot glas ljudstva, kot davkoplačevalci. Jeff Bezos, šef Amazona, recimo, ne more več skriti videza, da je sistemska spaka – Boscarol, Akrapovič in Batagelj pa so vendarle ravno še lahko videti kot poštenjaki, ki se v bistvenem ne razlikujejo od svojih podrejenih, temveč so še najbližje funkciji njihovih sindikalnih zastopnikov. In ko kot politični subjekt dobijo moč, njihov izplen ne bo le ohranitev privatnih privilegijev – temveč bodo prav zaradi videza malega človeka slejkoprej sprožili verigo splošnega nižanja davkov.

Pa vendar, čeprav je Levica v borbi s podjetniki v poziciji, ki morda ugaja levičarskemu občinstvu, dejanski izplen pa je prej v tem, da sama vse bolj postaja zagovornik priporočil OECD, je njeno subjektivno počutje v tem primeru vendarle razmeroma vedro. Ko se Luka Mesec pojavi na soočenjih s kalibri tipa Jernej Vrtovec, deluje relativno suvereno in poletno, operira s podatki, se šali in nasploh triumfira. Še več, ko Levica debatira s podjetniki, se ji ponuja tudi možnost, da se notranje razcepi, da se tako rekoč razcepi na svoje zrelo jedro na eni ter na Miho Kordiša na drugi strani. V tem slogu je v parlamentu nastopila tudi Nataša Sukič:

KLIP Sukič

 Tudi če pustimo ob strani dejstvo, da zadeva ni eksplodirala šele ob Kordiševi objavi, temveč že v trenutku, ko je Mesec Akrapovičevo napoved označil kot davčno utajo, je popolna relativizacija Kordiševe objave silno problematična. In vse se začne pri nezmožnosti, da bi gesto pravilno definirali – ko jo namreč označijo kot provokacijo, jo pretvorijo v neresnost napačnega tipa, v otročjo neresnost, katere nauk za nas, zrele, je dokončna odprava legitimnosti kakršnega koli resnega antikapitalizma – in to prav v trenutku, ko renacionalizacijo tistega, kar je pri njih že bilo privatizirano, napovedujejo britanski laburisti. Kako bo odslej še mogoče prepričljivo nasprotovati privatizaciji, bo zelo zanimivo videti.

A kakorkoli – vsa silna strateška samozavest v debati s podjetniki in NSi-jem, ki Levico žene v relativizacijo lastne kot da ekstremistične frakcije, se popolnoma razblini ob nekem drugem problemu, ob soočenju s še enim dodatnim političnim subjektom, ob soočenju s privatnim univerzumom lastnega kabineta, ki ga je Marjan Šarec vzpostavil na prvi nočni seji ob izglasovanju vlade, s problemom Damirja Črnčeca. Tam bi šli na nož, tam bi za preživetje koalicijske pogodbe, ki je sploh niso podpisali, prodali lastnega poslanca – v tem primeru pa je strategija popolnoma drugačna. Tu ni nobenih šal, nobene retorike, nobene poletnosti – v tem primeru je treba, nasprotno, poskrbeti za to, da bomo slejkoprej na vse skupaj mirno pozabili in pustili, da se izteče v fade out.

KLIP Mesec

Vse, kar nam ob tej točki ponuja Levica, je načelnost Brglezovega tipa – načelnost, ki ne pomeni več »narediti nekaj, kar je prav, pa naj stane, kolikor hoče«, temveč načelnost, ki pomeni »v načelu, v principu ostati proti, a vendarle vztrajati v imenu višjega dobrega«. Če so v Levici presodili, da se splača vztrajati zaradi socialnih elementov pogodbe, tudi prav. A celo v tem primeru bi bilo korektno poseči po gesti, ki gre onkraj klasičnega politikantskega zavlačevanja, ob katerem bo ljudstvo pozabilo, da se je dilema o podpisu ali ne podpisu sploh kdaj pojavila. Kakorkoli že obrnemo, imenovanje Damirja Črnčeca nikakor ni mala stvar in ni ga mogoče reducirati na problematično simbolno sporočilo - sploh ko izvemo, da se Šarcu pred očmi ni narisal par dni pred imenovanjem, temveč je z njim sodeloval že nedorečeno dolgo.

KLIP Šarec

 Za nazaj smo sicer lahko pametni, za nazaj lahko spoznamo tudi signale, ki v to izbiro vnašajo določeno logiko – v prvi vrsti Šarčevo povsem neizzvano poudarjanje pomena varnosti v predsedniški volilni kampanji. Pa vendar bi bilo popolnoma absurdno trditi, da nas stvar ni presenetila. Pri tem pa ne gre toliko za neskladje s tem, kar smo si lahko mislili o Šarcu, temveč, jasno, za ekscesno neskladje z vsem, kar se je govorilo pred volitvami in po njih. Marjan Šarec je v vmesnem času kot da pozabil na to, zakaj je vstopil v politiko, v vmesnem času je kot da pozabil, da je želel postati predsednik in premier v isti osebi – a od trenutka, ko je poslal sporočilo, da bo kabinet oblikoval po svojih željah, in nakazal, da vanj nihče nima prostega dostopa, se težko odrečemo vtisu, da je vlada, ki se bo malo ukvarjala tudi s kulturo, znanostjo, gospodarstvom, socialo in infrastrukturo, zanj zgolj fasada za ambicijo, ki je večina volivcev ni ali ni več pripoznala kot zaželeno. Ambicijo prevzgoje družbe, v kateri je prevzgoja Damirja Črnčeca, ki bo pod zastavo strokovnosti obračunal z bolj holcarskimi rasisti, v prvi vrsti igra, katere naslovnik je ljudstvo: vi mi kar pridno sledite, pozabite na svoje stare vzorce, pozabite na svoja prazna načela – ker na koncu boste spoznali, da sem imel prav. In seveda, tudi Janše se kmalu ne bo več treba bati. Lahko smo brez strahu, z nami je Damir Črnčec.

T. T.

Glasba: Intellitronic – Pixel, Geto Boys – My Mind Playing Tricks On Me