Blišč in beda presstitutk

Blišč in beda presstitutk

Mnenje, kolumna ali komentar
6. 3. 2014 - 17.00

Konflikti in vojne načeloma nikoli niso veseli dogodki. To velja tudi za zaostrovanje v Ukrajini, ki je te dni svet pripeljalo na rob morda največje krize v Evropi po drugi svetovni vojni. Kljub temu pa so velike krize zelo pripravne zadeve, da do obisti pretresejo in prikažejo delovanje ne zgolj vlad in držav, pač pa tudi velikih »korporativnih« in »mainstream« medijev. Ta pretres je seveda tudi tokrat pokazal na utemeljenost starega spoznanja, da je v vsaki, resnični ali zgolj virtualni vojni resnica vedno prva žrtev. V Rusiji in na »zahodu«, v naši širši evropski domovini in prav tako seveda tudi v naši ožji domovini Sloveniji. Žalostni pogin resnice smo lahko te dni opazovali tudi preko svetovnih medijev.

Začnimo z lažjim zalogajem, Rusijo. Ruski angleško govoreči kanal RT, ki je ob običajnih dnevih sicer zelo pripravno medijsko dopolnilo ob rednem uživanju medijskih pripravkov večine zahodnih medijev, se je ob ukrajinski krizi spremenil v neverjetno mešanico agitpropa in pretiravanj. Ravnanje ruskih oblasti v ukrajinski krizi je bilo seveda precej sporno, vendar na tem kanalu razen ostre kritike zahoda ni bilo mogoče srečati skoraj nobenega drugačnega pogleda. Novinarji so preprosto pozabili na dejstvo, da je načelo integritete držav temeljno načelo mednarodnega prava in da je to celo sam v zadnjih 14 letih velikokrat trdil tudi predsednik Rusije Vladimir Putin. Pozabili so pojasniti, da napadov na rusko govoreče prebivalce na Krimu ali v vzhodni Ukrajini dejansko ni bilo, da so ocene ruskih organov o velikem številu beguncev iz Ukrajine neutemeljene itd. Prav zaradi te enostranske propagande sta na RT-ju dve novinarki naredili pogumno potezo in v kamere izpovedali, da v tem medijskem cirkusu ne nameravata sodelovati. Liz Wahl je preprosto povedala, da so njeni predniki v ZDA iz Madžarske zbežali pred ruskimi tanki in da ne more biti del medija, ki »pere« akcije Vladimirja Putina. Že pred tem pa je Abby Martin ostro kritizirala rusko akcijo na Krimu in jasno dejala, da je to, »kar dela Rusija, napačno.«

Vse to je v zahodnih medijih povzročilo val navdušenja. Obe kritiki sta postali kronski dokaz tega, kako napačna naj bi bila ruska politika in še posebej medijska prezentacija krize v Ukrajini in na Krimu. Toda Glenn Greenwald, ki je svetu razkril že celo vrsto Snowdenovih dokumentov o nezakonitem delovanju zahodnih obveščevalnih služb je upravičeno opozoril, da na postaji RT svojim novinarjem, ki so odkrito povedali, da se ne strinjajo z uredniško politiko, vendarle niso dali odpovedi, tako kot se je to zgodilo Philu Donahu, ki je delal za MSNBC in Petru Arnettu, zaposlenemu v NBC, ki sta dobila odpovedi, ko sta izrazila svoje nestrinjanje z napadom ZDA na Irak.

In ne samo to. Ta dva primera sta samo vrh »ledene gore«. Takoj po izgonu ukrajinskega predsednika Janukoviča je večina zahodnih medijev pričela z znanim enostranskim poročanjem, ki je bilo daleč od kakršnekoli objektivnosti. Naenkrat ni bilo več pomembno dejstvo, da je opozicija, ki je prišla na oblast v samo 24 urah po prevratu prekršila vse točke sporazuma, ki jih je podpisala s predsednikom države in tremi evropskimi zunanjimi ministri. Člani opozicije, predvsem desničarskega »Pravega sektorja« in desne stranke »Svoboda« so kljub rasističnim izjavam, nacističnim simbolom in podpiranju nasilja opisovali kot nekakšne »borce za svobodo.« Janukovič je res avtokrat in kleptoman, toda istočasno je bil tudi izvoljen predstavnik ljudstva, ki je bil odstavljen nezakonito. Ob tem je nova oblast razrešila in ustrahovala še sodnike ukrajinskega Ustavnega sodišča. Zahodni mediji so svoji publiki pozabili povedati, da so njihove države isto ravnanje, ki ga je v veliko manjši meri izvedla Rusija, sami počeli po vsem svetu od Kosova do Iraka, Libije in Sirije, da o najrazličnejših kršitvah suverenosti Pakistana, Jemna, Irana in drugih držav sploh ne govorimo.

In v tem smislu so bili tudi odzivi nekaterih slovenskih »mainstream« medijev več kot zabavni. Nek komentator vodilnega medija je z molotovkami in puškami oborožene demonstrante v Kijevu primerjal z žrtvami Tienanmena, nek drugi pa iz Krima, ki je bil 230 let v posesti Rusije in je bil v času Hruščova podarjen Ukrajini poroča kot o »okupiranem ozemlju« in situacijo neresno primerja s Palestino in Zahodnim bregom. Pri tem pa ti novinarji pozabljajo na dve malenkosti. Namreč, da so na Tienanmenu vojaki pobijali neoborožene civiliste, medtem ko je bila vsaj tretjina demonstrantov v Kijevu dobro opremljena in oborožena, ostrostrelce pa so, kot je pokazal razkriti pogovor med zunanjo ministrico EU in finskim zunanjim ministrom, v klasični operaciji »napada na lastno zastavo« izvedli kar morilci, najverjetneje angažirani s strani nekdanje opozicije, ne pa Janukovič. In drugič, da si večina na Krimu preprosto ne želi imeti ničesar z vlado v Kijevu in da so v podobnih situacijah, na primer ob razglasitvi neodvisnosti Kosova, slovenski mediji navdušeno pozdravljali takšno enostransko spreminjanje ene od mednarodnih meja v Evropi. Vsi, ki smo trdili, da je to nevarna politika in da mora mednarodno pravo veljati za vse, ne pa, da se neguje novinarska hipokrizija in se v enem primeru legitimizirajo kršitve, ki se v drugem primeru obsojajo, smo bili postavljeni na steber nacionalnega sramu.

In zato smo sedaj tu, kjer smo. In tudi zato je po svoje zelo vzgojno in pedagoško, da je Rusija s klasično metodo povračilnih ukrepov zahodnim državam postavila zrcalo in pokazala, kako neprijetne so lahko posledice kršitve mednarodnega prava. Tudi za EU in ZDA in ne le za Rusijo in njene zaveznike. Nedovoljenih in nezakonitih intervencij, s katerimi je največja sila NATA sama ali v sostorilstvu hudo kršila ozemeljsko celovitost številnih držav, je namreč dolga vrsta. Glede na vse zapisano so torej kritični zapisi v svetovnih in slovenskih medijih večinoma zgrešili pravi problem. Pravi problem je, da se pravo krši na vseh straneh in da je mednarodno pravo, prav zato, ker se ima za močnejšega, od leta 1991 naprej intenzivno spodkopaval prav naš »zahod.« Putin je skoraj desetletje in pol samo opozarjal, se držal pravil igre, medtem pa seveda krepil vojsko in čakal na primeren trenutek. In sedaj sam uporabil pravila, ki jih je izdelal »zahod.« Abhazija in Južna Osetija, ki sta se zgodili isto leto kot razglasitev neodvisnosti Kosova, sta bili prva lekcija. EU in ZDA je očitno nista razumela, zato je sledil še odziv na Krimu. Ruski odziv je seveda kršitev mednarodnega prava, toda hkrati je to tudi retaliacija, ki tistega, ki pravo krši, pogojno tudi odvezuje odgovornosti, kadar je njegov namen popravljanje kršitev. Povedano preprosto – ko bodo zahodne države preklicale svoja priznanja Kosova, bo tudi Krim morda znova ukrajinski. In vsi seveda dobro vemo, kdaj se bo to zgodilo. In če se ne bo – potem bo seveda tudi v prihodnje odprta Pandorina skrinjica »popravljanja« najrazličnejših meja. Ki smo jo skorajda soglasno in kratkovidno potrdili tudi v Sloveniji, s podporo intervenciji v Iraku in priznanjem enostranske odcepitve Kosova. Sejali smo veter in ve se, kaj bomo želi.

Novinarje, ki so nekritično pozdravljali vse ali pa samo nekatere enostranske intervencije ZDA, tudi tiste pod humano nalepko »humanih intervencij«, pa je ob njihovih najnovejših obsodbah ruske akcije z besedami Geralda Celenteja res mogoče označiti samo kot »presstitutke,« ki zavestno in v skladu z zunanjimi politikami svojih držav izkrivljajo resnico. Svoboda in neodvisnost zahodnih medijev sta zato iluzija in to je očitno tudi ob sramotno enostranskem in nekritičnem poročanju številnih slovenskih medijev. Celo ruski agitpropovski RT je v primerjavi z izdelki zahodnih medijev te dni – s častnimi izjemami – pravi svetilnik svobode.

Terminal je pripravil Igor Mekina

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Veliki, korporativni proizvajalci novic na "zahodu" so se že dolgo tega silovito profesionalno diskreditirali, zato jih je potrebno spremljati zgolj zato, da si pridete na jasno o tem, kakšnih ideoloških obdelav odjemalcev tovrstnih "novic" si želijo tisti, ki jim ti mediji navsezadnje tako zvesto služijo že desetletja. Niso pa vsi svetovni proizvajalci novic tako grozovito zglajhšaltani, anglofona Al Jazeera zagotovo ne, vsaj ne v tolikšni meri, da bi se doslej že pomembneje diskreditirala. Glede "nacistov" v Kijevu pa tole: eden prvih, ki jih je omenil v Sloveniji ob zaostritvi na Mejdanu je bil Tomaž Mastnak, ki je v svoji kolumni v Dnevniku vodenje protestov v Kijevu bolj ali manj pripisal "ukrajinskim fašistom". To pa je že resen dokaz nemišljenja kajti, niti slučajno ni mogoče kijevski "opoziciji", ki je zlasti s pomočjo voljnih antijanukovičevskih zahodnih medijev zganjala "proEU" medijski PR ob protestih, kar vsevprek pripisati nekakšne "desničarske skrajnosti", kaj šele, da bi to lahko pripisali vsem ali vsaj večini tistih, ki so več mesecev prezebali na Mejdanu. Tu so bile prisotne tudi mnoge skupine javno delujočih prebivalcev in posameznikov, ki niti slučajno niso padle na finte "ali rusija ali eu", kaj šele na kake druge. Glede "mednarodnega prava" pa tole: Najprej je potrebno razumeti, da nobena, ponavljam, prav nobena, "zgodba", ki jo je načeloma mogoče umestiti v tisto, čemur se reče "pravica do samoodločbe", "suverenost države" in v sorobne "mednarodno pravne" diskurzivne akrobacije, niso medsebojno povsem identične, to pa pomeni, da se nikdar ne da povsem brez preostanka primerjati tovrstnih situacij med seboj. Poleg "legalnega", ki ga, kadar se jim tako zahoče, pogosto zagovarjajo prav tisti, ki so "mednarodno" pravo najmočneje sooblikovali v zadnjih desetletjih, namreč obstaja tudi tisto, čemur se reče "legitimno" in kar se vnovič lahko uporablja ali pa tudi zlorablja. Ali se bo Krimu dogodila "osamosvojitev", "odcepitev" ali kaj tretjega, se bo šele videlo, to pa ne bi smelo imeti nikakršne zveze s "statusom" Kosova ali čim podobnim. Odcepitve ali združitve so lahko legitimne (po mojem pa bi zgolj tako lahko bile tudi legalne) zgolj, kadar se ne bi izpeljale nasilno, kot denimo v primeru "razdružitve" Češkoslovaške. Zato je bil "proces" razpadanja SFRJ in poznejši "vznik" novih držav na Balkanu, vred z vznikom RSlovenije, nelegitimen in nelegalen. Toda, vrag, zdaj je kar je, takšna so sedanja razmerja v gobalni družbi in kot kaže, se bodo nadaljevala še kar nekaj časa. Ima torej Rusija zakonito pravico do vojaškega posega v neki državi? Načeloma ne, dokler ga ne potrdi Varnostni svet ZN in blabla. Je tak poseg lahko legitimen? Lahko, če bi se z njim preprečil poskus kakega genocida nad komerkoli itn.. Je sedanji "poseg" vsaj legitimen? Odgovorite si sami.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness