Verjetno ni veliko poslušalcev, ki bi imeli pravo predstavo o tem, koliko več imajo najbogatejši od preostalih. Tudi sam ne vem, kaj pomeni, da ima določena oseba milijardo krat več kot nekdo drug. V prejšnjem komentarju sem trdil, da je v centru neenakosti koncentracija lastništva velikih korporacij, ki zavzemajo vedno večji del svetovnega BDPja.

V tem komentarju se bom obrnil na alternativo korporaciji, ki vzame ekskluzivne odločevalske pravice od lastnikov kapitala in jih podeli vsem interesnim deležnikom, s tem pa nasprotuje trendu neenakosti. Alternativa korporaciji je demokratično podjetje.

Demokratično podjetje je v bistvu prenovljena zadruga, ki se je pri nas spominjamo predvsem z jugoslovanskimi zadrugami in TOZDi. Ta impulzivna asociacija je precej problematična, ker nas po nepotrebnem ovira v konstruktivnem pogovoru o alternativnem načinu organizacije gospodarstva. Prvi korak je, da ločimo moderno kooperativo od Jugo modela zadruge.

Privatna lastnina je eden izmed osrednjih ekonomskih argumentov učinkovitega gospodarjenja s sredstvi produkcije. V kolikor odgovorne osebe niso primerno motivirane ali si ne lastijo podjetja, bodo zaradi lastnih interesov žrtvovali njegov dolgoročni razvoj. Številni analitiki so mnenja, da je jugoslovanska zadruga doživela podobno usoda. Ker je bila družbena lastnina, so delavci višji del presežka izplačevali sebi, namesto da bi vlagali v tehnološki razvoj ali novo zaposlovanje. Moderno kooperativo pa si lastninijo delavci, zaradi česar je svetla prihodnost podjetja v njihovem osebnem interesu. 

Druga pomembna razlika se veže na vodenje podjetja. Esenca zadružnega upravljanja je demokratično odločanje vseh deležnikov. V Jugoslaviji so se zadruge z uvedbo TOZDov odmaknile od tega kriterija. Sedeže upravnih odborov so polnili zunanji (partijski) strokovnjaki, kar je zadrugo spremenilo v nekakšno tehnokratsko strukturo. Moderna kooperativa je organizirana okrog demokratičnega načela. Vsak delavec nosi enako težo v odločanju o predstavnikih, managerjih in preostalih, vertikalno dvignjenih posameznikov v zadrugi.

In kako se kooperative lotijo problema neenakosti? Plačne razlike med najbolje in najslabše plačanimi v kooperativah so daleč pod plačnimi razlikami v korporacijah. Še leta 1965 je visoki management v večjih korporacijah zaslužil približno 20 krat več kot je znašala povprečna plača delavca, danes zasluži 300 krat več. Na drugi strani tudi v največjih in najbolj uspešnih kooperativah razlike v plačah ostajajo relativno nizke. Španski Mondragon zaposluje okoli 100.000 članov, pod svojim okriljem pa ima vse od industrije, tehnične fakultete, banke, trgovin in zdravstva. V tem ekosistemu so najbolje plačani zdravniki, visoki management in finančniki, ki pa dobijo največ osemkrat več kot najslabše plačani delavci  proizvodnji. 

Poleg nizkih plačnih razlik pa vlogo uravnovilke igra tudi enakopravna soudeležba v profitih.  Kot smo spoznali v prejšnjem prispevku, korporacija v svojem smotru maksimizacije profitov – to je, dohodkov lastnikov kapitala - deluje proti visokim plačam delavcev. V kooperativi pa se profiti delijo enakovredno med vse člane, ne glede na njihov položaj v podjetju. V ZDA je zadnja leta opazen velik porast delavskega lastništva v podjetjih, z njim pa bolj decentralizirane distribucije profitov med prebivalstvo. Pred kratkim sem naletel na raziskavo Blasi in Kruse iz leta 2016, ki potrjuje zgornjo hipotezo, saj je ugotovila, da pri vsem ostalem nespremenjenem porast soudeležbe v profitih vodi v zmanjšanje dohodkovne neenakosti.

Zgornja empirična kvalifikacija pa ni omejena samo na ZDA. Tudi v Evropi imamo veliko primerov, kjer je kooperativno gibanje zmanjšalo neenakost. Dober primer je italijanska regija Emilia Romagna, ki uživa največjo prisotnost kooperativ na svetu, hkrati pa je z 33,200 € BDP na prebivalca ena izmed najbolj razvitih regij v EU. Demokratična podjetja zasedajo 40% celotnega BDPja  regije in zaposlujejo približno 60% vseh zaposlenih. Emilia Romagna je ena izmed bolj egalitarnih regij v Italiji. Ginijev koeficient, ki meri dohodkovno neenakost, je nižji od italijanskega povprečja in od koeficienta ekonomsko primerljivih regij v Evropi. Pomembno je tudi omeniti, da je stopnja brezposelnosti v Emili Romagni dolgotrajno nižja od italijanskega povprečja, s čimer regija še dodatno kontrira trendu premoženjske neenakosti. Španska regija Baskija je drug podoben primer. Gospodarsko izredno močna regija, ki se je dvignila na nogah kooperative Mondragon, se sooča z veliko manjšimi razlikami v premoženju kot okoliške regije.

Neenakost ostaja večkrat prežvečena in že dobro izpljunjena tematika, ki se je loteva levica. Morda sta dva komentarja na temo dovolj, da jo za nekaj časa pustim v tišini. Z zadnjim glasom torej še enkrat opomnim na vlogo kooperativnega gibanja v zmanjševanju problema. Demokratično upravljanje, nizke plačne razlike in soudeležba v profitih zmanjšujejo politično in ekonomsko neenakost. Kooperativa pa pri nas ostaja utišana s strani zgodovine. Čas pa vsekakor je, da nova generacija premisli o alternativnih oblikah podjetja, s katerimi si bomo v prihodnosti gradili ekonomsko bazo. 

Spisal in bral Tej Gonza