"Čestitamo Franciji in njenim sinovom, ker so poželi to, kar so posejali z lastnimi rokami." To je bil samo eden od podobnih komentarjev na vahabističnih internetnih straneh, ki so bili objavljeni takoj po napadu na sedež satiričnega francoskega tednika Charlie Hebdo, v katerem je bilo ubitih 12 oseb, večinoma urednikov in novinarjev omenjenega časnika. To zagovarjanje terorističnega napada v virtualnem svetu je potekalo istočasno z množičnimi, spontanimi demonstracijami v središču Pariza in številnih drugih mestih, s katerim so državljani Francije izražali svoj protest zoper krvavi strelski pohod, po katerem so teroristi uspeli celo zbežati in njihov pregon še vedno poteka.

Razlika med obema pogledoma na napad seveda ne bi mogla biti večja. Na eni strani velika večina "zahodne" javnosti - vključno celo z Rusijo in latinskoameriškimi državami - obsoja teroristični napad, na drugi strani pa ne povsem nepomemben del muslimanskega sveta napad na tiste, ki naj bi s svojimi karikaturami žalili preroka razume in podpira. Na eni strani so tisti, ki v napadu, tako kot nemška kanclerka Angela Merkel, vidijo napad na svobodo govora in evropske vrednote, na drugi strani so tisti, ki v islamu prepovedano upodabljanje preroka Mohameda in norčevanje iz njegove podobe vidijo kot najhujši zločin. Zločin, ki je celo večji od uboja njihovih žrtev, novinarjev in karikaturistov.

Trezna in samokritična presoja tega dogodka zato ni povsem enostavno početje. Če bi šlo zgolj za vprašanje, ki se nanaša na Evropo, potem bi bila presoja lahko enoplastna in enostavna - svoboda govora in izražanja ima vsaj na evropskem kontinentu praviloma večji pomen od zadržkov v obliki prizadetih verskih čustev. In tudi v skladu z mednarodnimi konvencijami je seveda zelo jasno, da nihče, niti najbolj prizadeti branilci islamske vere nimajo pravice vzeti pravice v svoje roke, jemati življenja, da o nesprejemljivosti napada na novinarje in urednike, ki v zahodnih družbah predstavljajo nekakšno četrto vejo oblasti in pomembno institucijo nadzora delovanja države in svobode vseh ljudi - sploh ne govorimo. Vahabistična opravičila gor ali dol, nikakršnega dvoma torej ni, da je omenjeni spopad ne samo nesprejemljiv in zločinski, pač pa tudi moralno neubranljiv in vreden vsake obsodbe.   

Vendar se na tem mestu, če poskušamo razumeti tudi vzroke tega, kaj se je zgodilo v Parizu, začenjajo resne težave. Evropske in "zahodne" vrednote namreč še vedno niso nesporni svetovni standard in takšni napadi, kot je bil zadnji v Parizu, so samo simptomi trka civilizacij, do katerega prihaja v vse bolj globaliziranem svetu. To je en, vendar ne največji problem. Drugi je dejstvo, da zahodne družbe še vedno ne želijo videti lastnih dvojnih standardov in zgrešenosti lastne politike, ki bi jo v skladu z učnimi načrti in vsebinami, ki so bile na slovenskih fakultetah popularne še komaj pred nekaj desetletji zlahka označili kot - imperialistično. Povedano preprosto - zahod si še vedno jemlje pravico, da sam in po svoje ureja razmere v svetu, zelo pogosto tudi prav v nasprotju za načeli strpnosti, tolerance, spoštovanja drugih in mednarodnega prava. Absurdov in dvojne morale pri obsojanju terorizma v svetu je ogromno. Ko so bili, na primer, pred nekaj leti izvršeni podobno nesprejemljivi napadi na otroke v ruskem Beslanu so bili zahodni časniki prepolni analiz o tem, kaj je napadalce navedlo na  tako skrajno ravnanje. Danes so iste strani zahodnih časnikov polne opozoril o nevarnosti terorizma, nihče pa ne analizira učinka napadov na Irak, Afganistan, Libijo, zahodne podpore skrajnim islamskim gibanjem v Siriji in Savdski Arabiji, informacij o mučenju muslimanskih ujetnikov v taborišču Abu Graib in taboriščih CIE po vsem svetu in podobno. Pokol v središču Pariza se je seveda takoj znašel v središču svetovne pozornosti - ko pa ameriška brezpilotna letala ob napadu na domnevne teroriste z blagoslovom Nobelovega nagrajenca za mir Baracka Obame poleg svojih "tarč" pošljejo v smrt še nekaj deset nedolžnih svatov, otrok, žensk in starcev, to seveda praviloma ne zanima nikogar od urednikov in novinarjev zahodnih dnevnih trobil. New York Times se je celo načrtno izogibal uporabi besedice "mučenje" pri opisu ameriških nesprejemljivih tehnik zasliševanja osumljenih za terorizem. Evropski časniki so prav danes polni opozoril o velikem pomenu svobode govora - ne zdi pa se jim čudno, da je nedavno Evropski parlament sprejel celo resolucijo, s katero je poskusil znova za rešetke spraviti človeka, ki mu Haaško sodišče v 12 let dolgem postopku ni uspelo dokazati, da je bil s svojimi govori kriv za vojne zločine. Tudi Putin je bil že velikokrat opisan kot avtokrat tudi zato, ker naj bi preganjal članice Pussy Riota - toda ko se podoben incident zgodi v nemški cerkvi, so storilce takoj preganjali, ne da bi bila Nemčija zato obtožena mračnjaštva.

Sicer pa smo vse to lahko videli tudi v naši neposredni soseščini. Ko se je leta 1999 zveza NATO odločila, da brez mandata VS OZN napade tedanjo ZRJ in so v napadih umirali civilisti, je večina zahodnih in domačih medijev to preprosto vzela na znanje kot nujno zlo. Portparolka Haaškega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo Florence Hartmann, s katero sem se leta 2004 srečal v Scheveningnu, mi v enournem pogovoru ni znala navesti niti enega prepričljivega razloga, zakaj o vseh teh primerih kršitev mednarodnega prava njeno sodišče ni bilo sposobno izvesti niti preiskave. Je pa zato bil bolj neposreden šef NATO-vega agitpropa, ki je dejal, da sodišče držav članic zveze NATO, ki so to sodišče ustanovile in ga tudi financirajo, seveda ne bo preiskoval. Toliko o nepristranskosti "ad hoc" mednarodnih tribunalov.

In potem je tu še zadnji, kronski primer - napad zveze NATO na zgradbo srbske televizije RTS leta 1999. Ko se je napad zgodil, ga je le peščica novinarjev obsodila kot načeloma povsem nesprejemljivo dejanje. Velika večina se je raje krotko strinjala z ocenami propagandistov zveze NATO, da je šlo pač za udar po pomembnem delu Miloševićeve "informacijske infrastrukture."  Da je bilo to celo prav, ker ti novinarji sploh niso bili novinarji, pač pa so bili le nekakšni propagandisti. "Lucky strike" - tako je, s prstom na znamki popularnih cigaret, ta napad tedaj ocenil eden od mojih bivših kolegov. In prav tisti,  za katere je bil to "srečni udar" danes pisarijo dolgovezne komentarje o tem, kako nesprejemljivi so menda napadi na novinarje, kako velik zločin je to in kako se kaj takšnega v civiliziranem svetu nikoli ne bi smelo zgoditi.   

Ali res? Dajmo torej za trenutek zamenjati svoj zorni kot. Bi bilo danes torej prav, če bi zapisali, da je bil napad na Charlie Hedbo pač samo brilijantno izpeljana vojaška akcija, s katero je bil hudo prizadet, če ne celo dokončno onesposobljen pomemben vir propagandne infrastrukture Francije in s tem tudi zveze NATO, ki je v svetu utrjeval stereotipe o muslimanih? Bi bilo prav, če bi rekli, da je šlo zgolj za eksekucijo ljudi, ki sploh niso bili novinarji, pač pa so postali navadni propagandisti ?

Seveda ne. Napad na novinarje in civiliste je - kjerkoli in kadarkoli se zgodi - nesprejemljiv. Vendar ni dvoma, da ga bodo muslimanski skrajneži opravičevali. Tako kot so naši, domači skrajneži, ki pa jih seveda ne doživljamo tako, opravičevali napade na tedaj "sovražno" srbsko televizijo. In v tem so si muslimanski in zahodni, domači skrajneži res nadvse podobni - in enim in drugim je v resnici prav figo mar za svobodo izražanja in mednarodno pravo. V resnici jih zanima le zmaga njihove strani v boju - ne glede na ceno.

Pred zgradbo uničene televizije v Beogradu je plošča z napisom "Zakaj?" in isto ploščo bi lahko postavili ne samo pred prostore francoskega satiričnega tednika, pač pa tudi bred brezštevilna morišča nedolžnih ljudi po vsem svetu.  Tudi in predvsem pred takšna, ki jih nikoli niso in nikoli ne bodo obiskale kamere televizij, ki ustvarjajo naš, enodimenzionalni in virtualni vrli novi svet.

Vendar pa istočasno ne bi smeli pozabiti, kje je pravi vir omenjenih konfliktov. Pravi razlog za to so brez dvoma poskusi dominacije zahodnih držav in predvsem ZDA nad preostalim delom sveta.  Doktrino “vojna je mir” je ob koncu prejšnjega stoletja zagovarjal že prvi ameriški intervencionistični predsednik Teodor Roosvelt, ki je bil prepričan, da so se vse “velike rase bojevale z drugimi rasami” in da nobena “zmaga miru ni tako velika kot triumf v vojni.” "Vojaške intervencije civiliziranih sil lahko neposredno prispevajo k miru na svetu,” je bil prepričan Roosvelt. V tem smislu so današnje kritike Baracka Obame, češ, da je "predsedoval" še več vojnam kot osovraženi George Bush morda celo preostre. Kajti iz perspektive Roosveltovih besed je očitno, da je Nobelovec Barack Obama samo nadaljeval s to "miroljubno" ameriško in zahodno politiko, katere ena od logičnih ter pričakovanih posledic je seveda tudi razraščanje terorizma - na kar kaže tudi zadnji napad v Parizu.

Terminal je pripravil Igor Mekina