Od Ljubljane do Sočija

Od Ljubljane do Sočija

Mnenje, kolumna ali komentar
21. 5. 2015 - 16.00

"Zelo dobro je, da je John Kerry na nepričakovano srečanje z ruskimi voditelji odšel v Soči, črnomorsko letovišče, kjer ima predsednik Vladimir Putin svojo počitniško hišo. Ko moraš priznati, da dve leti tvojih nesmiselnih sovražnosti v dvostranskih odnosih ni privedlo do ničesar drugega kakor da se je pokazalo, da je bilo brez smisla, potem je to najbolje priznati v nekem oddaljenem mestu." S temi besedami je ameriški Salon te dni opisal zgodbo, ki jo "ameriški mediji ne želijo povedati" in v njej zelo nedvoumno pojasnil, da se tega, kar se je Kerryju zgodilo v Sočiju ni mogoče opisati drugače kot z eno samo besedo: kapitulacija.

Zakaj so Američani v Sočiju bili pripravljeni Rusiji priznati, da so kapitulirali je druga zgodba. Da so to res storili, pa so avtorju komentarja potrdili njegovi diplomatski viri. Ameriški zunanji minister naj bi se namreč v Sočiju najprej tri ure pogovarjal z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, nato pa naj bi sledili še štiriurni pogovori z Vladimirjem Putinom. Ob tem naj bi bilo 80 odstotkov časa uporabljenega za dogovore v zvezi z Iranom in njegovim jedrskim programom, medtem ko naj bi najpomembnejši evropski temi - stanju v Ukrajini - namenjenih kakšnih deset odstotkov časa. Kakšno desetino svojega dragocenega časa so ameriški in ruski sogovorniki posvetili tudi drugim temam, predvsem Siriji. Že samo to je dovolj za ilustracijo dejstva, da je Ukrajina kot doslej na videz najpomembnejša tema ameriške zunanje politike na seznamu prioritet zdrsnila precej navzdol.

Kaj je torej vplivalo na nepričakovan obisk Kerrya v Sočiju ? Po oceni Salona imata Kerry in Obama za seboj en sam zunanjepolitični uspeh - otoplitev odnosov s Kubo - ter "celo vrsto kaotičnih neuspehov ali tako imenovanih uspehov (kot je na primer ponovna vrnitev diktature v Egipt) za katere bi bilo bolje, če ne bi uspeli". Pri tem tudi pogled na prihodnost ni obetaven. Kerry in Obama imata samo še leto in pol do izteka predsedniškega mandata Baracka Obame, oba pa se dobro zavedata, da bo potem prišel čas, ko se bodo vsi spraševali o njuni zunanjepolitični "zapuščini." Glede na to, da je bila Rusija s svojo idejo reprocesiranja iranskega jedrskega materiala v Rusiji ključna za dogovor z Iranom je popolnoma jasno, da brez sodelovanja Rusije dogovor skupine P + 1 z Iranom brez Rusije ne bo mogoč. Zadnji dan za dosego dogovora - 30 junij letos - se hitro bliža, otoplitev odnosov med zahodom in Iranom pa je zato edina velika "zgodba o uspehu", na katero bosta Obama in Kerry lahko pokazala po koncu njunega mandata.

Prav zato je bila sedanja ameriška kapitulacija - dokončna ali začasna, to bomo šele videli - v zvezi z Ukrajino tako potrebna. In prav zato je bil John Kerry pripravljen oditi ne samo v Moskvo, temveč celo v Soči, dobesedno Vladimirju Putinu "pred noge" in to kljub temu, da je ta ista ameriška administracija pred tem vse države sveta pozivala, da naj obsodijo rusko politiko in se pridružijo njenim sankcijam. "No, to se zdi znano. To je tisto, kar je Hitler naredil v tridesetih letih prejšnjega stoletja" je dejala Hillary Clinton, nekdanja ameriška zunanja ministrica in morebitna naslednja predsednica ZDA ob državnem udaru v Ukrajini, ko si je Rusija kot odgovor na to pripojila Krim. Res bo zanimivo opazovati, kako bodo ZDA sedaj pojasnile svetovni javnosti, da sklepajo pogodbe z "novim Hitlerjem" Vladimirjem Putinom, ki ga pač nujno potrebujejo pri razreševanju kaosa na Bližnjem vzhodu, ki so ga večinoma zakuhale prav ZDA.

Pri tem so ZDA še v začetku februarja grozile, da bodo Ukrajini pričele dostavljati sodobno orožje, vse dokler nemška kanclerka Angela Merkel ni poklicala v Belo hišo in rekla, da je tega dovolj in da bo zadeva rešena diplomatsko, ne pa z raketnimi sistemi.  Ne glede na to pa so še do konca aprila zahodni mediji, kot piše Patrick L. Smith v Salonu, ponavljali ostre obtožbe visokih predstavnikov ZDA in evropskih držav o ruski agresiji v Ukrajini, nespoštovanju mednarodnega prava in podobno. ZDA so vsemu svetu teatralno sporočale, da so pravzaprav pripravljene sprožiti celo jedrsko vojno in na meje z Rusijo poslati svoje tanke, "samo da bi Ukrajino iztrgali iz njene zgodovine in jo postavili v liberalni rastlinjak vazalnih držav, ki so obsojene na svojo slabotnost prav zato, ker so bile zavedene s fantazijami o tem, da se prebivalci Ukrajine lahko rešijo pred svojo zgodovino," piše Salon. Tudi zaradi tega je večina zahodnih politikov - med njimi pa je bil tudi naš predsednik Borut Pahor - stisnila rep med noge in je pod medijsko kanonado zahodnih občil zavrnila povabilo na sodelovanju na ruski paradi ob 70 obletnici zmage nad nacifašizmom v Moskvi. Kerryeva kapitulacija kaže, da je bilo to ravnanje napačno, še posebej za tako majhne države, kot je Slovenija. Sestanek med Kerryjem, Putinom in Lavrovom dokazuje, da se bodo velike sile zmeraj znale dogovoriti in da se bodo zmeraj tudi dogovarjale. Bo pa zelo zanimivo opazovati, kdaj in kako bo ruski predsednik Vladimir Putin pristal na sestanek s predsednikom Slovenije potem, ko mu je Slovenija dala "košarico" in v Moskvo, pa niti ne na parado, pač pa na nekakšno postopanje naokoli poslala zunanjega ministra in ne predsednika države, ki je bil tja povabljen. Rusija lahko Slovenijo, ki je ne potrebuje več niti za projekt propadlega Južnega toka zmeraj skoraj brez škode ignorira, Slovenija pa si tega v odnosu do Rusije seveda ne more privoščiti, ne glede na varljivo zaščito, ki jo uživa kot članica zveze NATO in EU. Pri tem ne smemo pozabiti niti tega, da bo že čez mesec dni EU znova odločala, ali naj sankcije proti Rusiji obnovi ali zavrže. In v tem trenutku je vsaj šest članic EU zoper nadaljevanje sankcij zoper Rusijo. Pri takšni odločitvi pa je potrebno soglasje. Zelo mogoče je, da sankcij ne bo podprla niti Nemčija.  

Tudi ZDA se, dolgoročno, soočajo z istim problemom. Pot do ameriške varnost, kot je nedavno opozoril ameriški zgodovinar Stephen F. Cohen, namreč "še zmeraj poteka skozi Moskvo." "Ne obstaja niti eno veliko regionalno vprašanje povezano z nacionalno varnostjo, ki ga lahko rešimo brez polnega sodelovanja s tistimi, ki sedijo v Kremlju, ne glede na to kdo to je in pika, konec zgodbe. Imenujte svoj problem - pogovarjamo se o Bližnjem vzhodu, Afganistanu, o energiji, podnebnih spremembah, omejevanju dostopa do jedrskega orožja, terorizmu, sestreljevanju letal z neba ali pa o dveh bratih teroristih v Bostonu," opozarja eden od najboljših poznavalcev Rusije v ZDA. Zmotil se je samo glede ene podrobnosti - pot do ameriške varnosti očitno ne poteka več skozi Moskvo - pač pa skozi Soči.

Danes se zdi kakor oddaljena preteklost, toda v nekem trenutku, ko Slovenija še ni bila članica zveze NATO, pač pa nevtralen teren za pogovore vseh, je pot do ameriške varnosti in dogovore z Rusijo vodila ne samo skozi Soči, pač pa celo skozi Ljubljano. Tedanji ruski zunanji minister Igor Ivanov je namreč po svojem srečanju z Georgom W. Bushom v Ljubljani za rusko televizijo preprosto pojasnil izbiro kraja srečanja: "Poiskala sva si globus, ga obrnila in se odločila za Ljubljano."

Danes kaj takšnega seveda ni več mogoče. Slovenija se je odločila za nesamostojno zunanjo politiko in izgubila status evropske posebnosti. Desetletje in pol zatem je Ljubljana samo ena od sivih, neizrazitih in po ničemer posebnih mest brezobličnega "zahoda", ki ga preko Bruslja upravlja Washington, Putin pa se ne muči več s potovanji po svetu, pač pa ameriške odposlance sprejema kar v lastni dači na ruski, vse daljši obali Črnega morja.   

Terminal je pripravil Igor Mekina

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness