Mladinska kultura, smo nakazali zadnjič, je precej premalo za poimenovanje polja in vztrajanje v njem. Mladinska kultura – tako tudi študentska, recimo – je rasizem, ohranjanje limita, nenehnih začetkov, starostno, biološko omejevanje, kjer naj bi ga sploh ne bilo; še več: Kjer naj bi mladost in nemladost sploh ne bila stvar smiselne debate. Pogojna in začasna raba mladinske kulture se je ugnezdila na področju, ki je dosti širše in bi moralo v tem političnem trenutku pomeniti nič več in nič manj kot kulturno prioriteto, temeljno stvar skupnosti: Če smo torej političnemu razredu, kakršen nas obdaja za zdaj, zadnjič servirali, da kulturne subjekte že v samem štartu obravnava skoz razredno optiko in jih torej drastično, arbitrarno, usodno – če želite – ločuje na a) javne zavode, b) tako imenovane neodvisne in c) alternativno kulturo, mu kaže danes postreči s predlogom iz slednje sfere, torej s predlogom, ki prihaja od alternativnih, odmaknjenih, podcenjenih, prezrtih. Tisto, čemur mnogi cenzurno pravijo mladinski center, mladinski klub, torej tista dejavnost, ki je po državi dovolj razširjena in ozgodovinjena, da ji ni treba dokazovati svoje lastne samoniklosti, tista in ta dejavnost bi morala segati v vsak "komun", kot se reče po starem. Z vzorci, dosežki, padci, napakami in vztrajnostjo obstoječih samoniklih "placev" bi se potemtakem napojila tudi nova prizorišča in pri tem našla svojo lastno samoniklo prakso, oplemeniteno z medsebojnim sodelovanjem in obrambo osnovnih interesov, ki so pač interesi kakovostnega preživljanja prostega časa, veselje do izumljanja posebnih produkcijskih načinov, morda tudi ambicija, kako narediti unikatne tehnološke praktike in z njimi gojiti svojo posebnost. Ravno časi, prezasičeni z ideologijo "krize" in "izrednih razmer", so za tak korak precej primernejši od sleherne "mirnodobne" pobude, ki se sicer medi leta in leta, potem pa iz nje ne zraste nič plodnega. Z gesto "po en plac v vsak komun" se, denimo, odvrne že alarm, ki zvoni spričo vnovične krepitve neonacističnih skupin, veliko vprašanje pa je, ali bi kulturna politika, ki dosežke alternativne kulture že tako ali tako negira, tlači, spregleduje in prezira, dopustila, da bi bila prav alternativna kultura tista, ki bi vodila in upravljala to potencialno nujno množico placev. Odveč je pripomniti, da je Jugoslavija kajpak imela vse nastavke za takšne samonikle "komunske" centre in da so marsikje, zlasti v blokovskih naseljih, po kleteh in garažah dejansko tudi delovali kot neobhodno vzgojno-izobraževalno telo. Z umazano vodo, kot se reče, smo tudi na tem področju veselo odplaknili še dojenčka.

Na tej točki se zadeva mučno zaplete, pripelje nas naravnost k znanim težavam s pričujočo radijsko postajo. Očitno ni politične ambicije, da bi se alternativna kultura gojila kot nekakšna moralna rešiteljica, očitno tudi ni politične ambicije, da bi stari nasledki alternativne kulture prejeli kakršno koli afirmativno točko za naš skupni trenutni položaj. Živimo v zagatnem trenutku, ko se tako imenovano vstajniško gibanje kdaj pa kdaj rado igra in pobere svojih zelo alter pet minut slave, po drugi strani pa je alternativna kultura razvrednotena in oropana vseh svojih desetletij. Čez dve uri – pa bodi tole vdor realnega – se imamo zbrati pred Kersnikovo 4 (po novih informacijah na odmaknjenejši Vojkovi!), kamor bodo prišli vrli študentski pezduni, ki hočejo likvidirati avtonomijo tegale radia, na svoj zbor. Kraj njihovega zločina - pa naj Kersnikova kljub spremembi lokacije ostane ta močno simbolen kraj - oziroma našega jeznega shoda je več kot indikativen. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU) ima namreč na tem kraju svojo eksekutivo. To pa je tudi kraj, kjer je ŠOU kljub dvema šankoma gladko zagonil eno izmed ključnih zgodovinskih mest alternative. ŠOU nasploh nima kaj početi na Kersnikovi, ker si je tamkajšnje prostore uzurpiral – nasledil naj bi jih bil od Univerzitetne konference Zveze socalistične mladine Slovenije (UK ZSMS), pa še zanjo je vprašanje, kako je prišla do mesta odločanja in upravljanja z "bajto", kajti njena mestna paralela, torej Mestna konferenca ZSMS jo je pred 30 leti namenila zgolj in samo alternativni dejavnosti, tedaj razvejani dejavnosti ŠKD Forum, nekaj ŠKUCu pa prostolebdečim dejavnim kolektivom in tako naprej. ŠOU je, nadalje, treba dobesedno zasesti, zaskvotirati, zakaj kot izrazito politično telo si je zlagoma ustanovila nekakšne d.o.o.-je, ki so si olastninili alternativne "bajte" in se usmerili zlasti na področje, ki mu pravimo terciarni sektor. Najlepši zgled te dejavnosti, ki je kajpada predvidljiva, profitna in za politično telo jako problematična, je slavni hostel Celica. Tudi tam in z njim se je ŠOU vkopal na izhodiščih in dosežkih ljubljanske alternativne scene, si vzel "bajto", ki ni njegova in začel celo hliniti pozicijo, v kateri motečih alternativnih sosedov, ki so mu to bajto pravzaprav ohranili in ubranili, sploh ni. Že začetni slogani hostla Celica so tako govorili o "bližini železniške in avtobusne postaje", o kakšnem AKC Metelkova mesto pa ni bilo ne duha ne sluha. Delovanje aparatčikov ŠOU je topot identično – zanje Radia Študent ni, kot tak ne obstoji, v svoji stihiji in stremuštvu ga ŠOU povsem zlahka in nonšalantno odmisli. ŠOU je naša sedanjost in prihodnost obenem.

Okoli nas se motajo osebki, ki jim argument, kar je precej zaskrbljujoče, ne pomeni prav ničesar, še huje: Svojega sploh ne dosegajo več z argumenti, pač pa s spletko, podtikanji, zamolčevanji, prirejenimi ali zahrbtnimi sestanki, skratka z vsem tistim in natanko tistim arzenalom, ki je navsezadnje zmerom pogoj za nastanek in obstoj alternativne kulture. Alternativna kultura je natanko tam, kjer ni dejavnosti tipa ŠOU. ŠOU si je vzel prostore ljubljanske alternative – ta jih mora dobiti nazaj, ker je na njih in z njimi pustila precej ključnega pečata, predvsem pa dobršen del svojih zmag in porazov. Nadaljevanje je bolj mučno – kdo lahko po skvotiranju vsebinsko napolni Kersnikovo 4? Radio je na radiu, Metelkova je na Metelkovi, Rog je v Rogu. Ko ŠOU odleti in ko alternativna kultura ohrani tudi vse mehanizme njegovih subvencij in finančnih napajališč, kdo bodo tisti, ki bodo upravljali s Kersnikovo? Tudi zato je skrajen čas za širši projekt alternativnih centrov "v vsakem komunu", samo tako se bo namreč ustvaril tudi moment zaupanja, kredibilnosti, moment, ki si ga je ljubljanska alternativna scena svojčas že zgradila, ga v nekaj svojih segmentov vgradila, na prenekateri točki pa ji je zmanjkalo sape, da bi se ubranila pred napadi in napadalci tipa ŠOU. A naivnost, ki ji je zgodovinsko toliko vzela, da lahko govorimo o celih "bajtah" na izvrstnih lokacijah v mestu, tako tudi na Kersnikovi, je lahko naivnost, ki ji podeli novo moč. Ne bilo bi namreč prvič, da ljubljanska alternativa preseneti - tudi samo sebe. Čez dve uri sledi zimsko preštevanje moči.