Kette, Murn in Cankar izven učbeniškega besedišča
Poslušalke in poslušalci, dober večer. Danes bomo vendarle malo kulturne – v oddaji Cicigan bomo polemizirale s slovenskimi učbeniki, s slovensko besedo, torej. Na kratko vas bomo seznanile z učbeniško politiko pri nas, predstavile nove poskuse zagotoviti kvaliteten slovenski učbenik ter se obregnile ob sodobne trende vzgoje, ki pomembno vplivajo na vsebino in podobo učnih gradiv. Pogovarjale smo se z Gregorjem Torkarjem, profesorjem na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in vodjo projekta Za kakovost slovenskih učbenikov, in Zalo Bezlaj, mlado raziskovalko na Pedagoškem inštitutu, ki se v doktorski nalogi ukvarja z diskurzivno analizo učbenikov.
Učbenike in delovne zvezke pri nas obvladujeta dve večji založbi – Mladinska knjiga in Rokus Klett, potem pa še Modrijan, DZS in tako dalje. Vsaka osnovna in srednja šola se po lastni vesti odločita, kateri založbi bosta najbolj zaupali, lahko pa tudi nobeni in se tako učbenikom kot delovnim zvezkom odpovesta. Učbenike sicer lahko avtonomno izbirajo učitelji, a v praksi založbo pogosto določi vodstvo šole. Išče se najboljše razmerje med ceno in kvaliteto. V vsakem primeru imajo šole različne učbenike, kar pomeni, da so otroci na različnih šolah deležni različno kvalitetnih učbenikov – seveda, različno kvalitetni so tudi učitelji pa celotna šolska institucija, razlike so tudi v lokacijah šol in razvitosti regije … Enake učbenike pa bi vendarle lahko imeli vsi, saj bi s tem morda bili en korak bližje sicer globokemu prepadu med različnimi skupinami otrok. A nič ne de: tudi v slovensko sicer javno šolstvo vstopa tržna logika in učbeniška politika je vsekakor šolski primer konkurenčnosti.
Vse učbenike sicer oceni posebna komisija za učbenike, ki jo imenuje strokovni svet, tako da naj bi bila kakovost vendarle zagotovljena. V pravilniku o potrjevanju učbenikov piše, da se morajo ti po ciljih, standardih znanja in vsebinah ujemati z veljavnim učnim načrtom. Prispevati morajo k znižanju teže šolskih torbic, biti metodično-didaktično ustrezni in seveda primerni razvojni stopnji in starosti učenk in učencev. Za učbenike prve triade mora biti podana še ocena razvojno-psihološke ustreznosti. Za razliko od nekaterih drugih držav, v katerih je trg preplavljen z gradivi, šole pa jih izbirajo, kakor jih pač izbirajo, imamo v Sloveniji torej katalog potrjenih učbenikov, v katerega se uvrstijo zgolj tisti, ki jim komisija nameni dovolj kljukic.
Kljub temu je področje učbenikov v Sloveniji slabo raziskano, pravi Gregor Torkar, komisija pa ima določene težave pri ugotavljanju, katere kazalnike sploh upoštevati pri ocenjevanju. Prav zato je pred nekaj leti ministrstvo za šolstvo naročilo projekt Za kakovost slovenskih učbenikov, v katerem naj bi v 5 letih trajanja razvili natančne kazalnike kakovosti za namen evalvacije učnih gradiv – ti bi komisiji olajšali delo. Torkar na kratko predstavi kazalnike.
Tako se je konzorcij 16 partnerjev – strokovnjakov in praktikov – odločil raziskovati, meriti, vrednotiti, razvrščati. Torkar dodaja, da so posebno pozornost namenili dejstvu, da osnovne šole obiskuje spekter otrok z različnimi posebnimi potrebami, kar pomeni, da morajo učbeniki ustrezati kar najbolj raznoliki skupini otrok in mladostnikov. Obenem pa so raziskovalci in učitelji že v teh petih letih ugotovili, da se uporaba učbenikov in drugih gradiv zelo spreminja. V porastu je uporaba drugih gradiv, na primer delovnih zvezkov in digitalnih gradiv, ki jih komisija za zdaj ne potrjuje. Torkar na podlagi ugotovitev pojasni ključne ugotovitve in želje za naprej.
Večleten projekt, vreden pol milijona evrov, si je za cilj zadal še – recimo temu – zanimivo aplikacijo. V konzorcij so vključili tudi strokovnjaka s področja umetne inteligence, prof. dr. Marka Robnika-Šikonjo s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Pod njegovim vodstvom so ustvarili tako imenovano aplikacijo berljivosti besedila. Torkar pojasni, čemu je aplikacija prvenstveno namenjena.
Potencialnim uporabnikom aplikacija na spletni strani ni prav dobro predstavljena, je pa prosto dostopna. Čeprav se sproti nadgrajuje, ima trenutno vrsto težav. Po kratkem pregledu smo ugotovile, da orodje pozitivno oceni tisto besedilo, ki ima enostavčne povedi, ki ne uporablja dolgih besed, kaj šele redkih besed, da obstaja korpus učbeniških besed, ki naj bi bile primerne za otroke. V aplikacijo smo prekopirale tekst enega izmed preteklih radijskih prispevkov o učbenikih. In kot lahko vidite na naslovni sliki pričujočega prispevka, je aplikacija za besede izven učbeniškega besedišča med drugim označila pojme: Murn, Kette, Cankar, Faronika, Bohorič, preval, žužkocvetke. Od skupno 168 besed je zaznala 49 redkih besed, med drugim besedi »saj« in »zakaj«. Takšni rezultati potrjujejo, da bi morda bilo bolje, da bi aplikacija še nekaj časa ostala nedostopna, saj posreduje povsem nepravilne informacije. Poleg tega se sprašujemo, zakaj avtomatsko visoko oceniti kratke povedi, dolgim pa prav tako avtomatsko podeliti nižjo oceno. Torkar še nekoliko podrobneje o naboru besed.
Nadalje opozarja, da aplikacija lahko koristi zgolj kot pripomoček, uporabljati pa jo je treba zelo previdno – izpostavi lahko potencialno problematične povedi ali besede, ne more pa nadomestiti strokovnega znanja učitelja ali komisije za učbenike, pa tudi neke čisto zdravorazumske logike, saj je – kot smo prikazale na zgornjem primeru Ketteja in žužkocvetk – besedilo vrednotiti zgolj na podlagi rezultatov aplikacije nesmiselno in potencialno nevarno. Če bi ocenjevalci naredili hiter copy-paste in nato pogledali odstotek avtomatskega indeksa berljivosti, bi visok in nezadovoljujoč odstotek dobili vsi teksti z večstavčnimi povedmi, ki bi vključevali tudi dolge ali redke besede. Cilj ustvarjalcev učbenikov pa vsekakor ne bi smel biti, da ti postanejo besedno osiromašeni. Torkar pritrjuje.
A ker je trenutno dostopna, ocenjevalcev, učiteljev, prav nikogar nič ne ustavlja pri tem, da bi aplikacijo uporabili kot pripomoček pri sestavljanju besedil. Kot bomo slišale po kratkem glasbenem premoru, je resen premislek o tem, kakšne besedne zvarke pripraviti za otroke, še kako pomemben.
VMESNI KOMAD: Sonce in sončice - Posvojen po pomoti
Kot obljubljeno, se premikamo k drugemu vidiku učbeniških bukel. Kdo je otrok, ki lista in bere, pomni, se aktivno uči in kritično razmišlja? Zala Bezlaj ugotavlja, da sodobni učbeniki potrjujejo, oznanjajo in poglabljajo spremembe v družbenem občutenju otroštva. Z diskurzivno analizo učbenikov za zgodovino in slovenščino poskuša v svoji doktorski nalogi pokazati, da raba jezika pa tudi druge značilnosti učbenikov nikoli niso nevtralne ter reproducirajo ali celo na novo vzpostavljajo neko specifično fantazmo otroštva.
IZJAVA
Avtentičnost in polnost se umeščata tudi v pedagoški diskurz, nadalje pa v učna gradiva. Bezlaj o diskurzivnih trendih v sodobni pedagogiki pravi tako: čas, ko naj bi se otroci učili na pamet in ob tem mučili, je minil, ključno je, da pri učenju uživajo, so aktivni in kreativni, ne pa zgolj pasivni poslušalci. Ta obrat je opazen tudi pri učbeniških gradivih.
IZJAVA
Na konkretnem primeru dveh učbenikov za zgodovino nam prikaže spremembo. Najprej novejši učbenik za zgodovino v 9. razredu, ki se imenuje Raziskujem preteklost 9.
IZJAVA
Prisluhnimo še, kako je v istem učbeniku zapisana snov o bliskoviti vojni.
IZJAVA
Sledi odlomek iste snovi, ki so ga devetošolke in devetošolci v drugem učbeniku z naslovom Naše stoletje brali pred 20 leti.
IZJAVA
Nazoren primer ogromne spremembe, ki jo je težko spregledati, a je projekt, ki smo ga omenile v prvem delu, ne obravnava. Aplikacija mere berljivosti bi višjo oceno vsekakor dodelila novejšemu učbeniku, čeprav smo lahko slišale argumentacijo, ki govori v prid starejšemu. Tudi naslova, ki ju Bezlaj ni posebej izpostavila, sta indikativna – neosebno Naše stoletje in interaktivni Raziskujem preteklost 9. Bezlaj je raziskovanje komaj dobro začela, zato posploševati še ne more. Kljub temu ugotavlja, da so vsaj nekateri sodobni učbeniki zastavljeni paradoksalno – z osebnim naslavljanjem: »Hej, ti!«, oblački z besedilom: »Kritično razmišljam!« in podobnimi prijemi od otroka domnevno pričakujejo aktivno raziskovanje in osebno vpetost v snov, medtem ko je vsebina posredovana v povedih, ki od otroka le stežka zahtevajo karkoli drugega kot golo pomnjenje. Še enkrat Bezlaj.
IZJAVA
V današnjem Ciciganu smo dobile vpogled zgolj v košček stanja, a same potrjujemo, da smo med listanjem po učbenikih v knjigarnah in knjižnicah ugotovile, da učbenik za zgodovino ni izjema. Četudi se strinjamo z izkupičkom projekta, ki vztraja pri tem, da naj bo učbenik čim lažje berljiv za vse skupine otrok, smo le stežka pomirjene, ko postane jasno, da otrokom s tem odvzemamo material, na podlagi katerega bi informacije med seboj povezovali, brali bolj poglobljeno in se v bistvu bili primorani manj učiti na pamet.
Oddajo je pripravila Hana, lektorirala je Irena, tehniciral Budiz, brali sva Živa in Ajda.
Slika: zajem zaslona aplikacije mere berljivosti, tekst smo si sposodile iz ene izmed preteklih radijskih oddaj o učbeniški politiki v Sloveniji.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj