Učbeniški skladatelji
Učbenik veže liste papirja, a veže tudi narod! Ničesar ni bolj narodotvornega - no, razen Prešerna, Pahorja in samostojnega ozemlja – od teh konglomeratov papirja, ki narodu oddeljujejo znanje. In še Prešeren in Vodnik bi komajda obstala v naši ponosni zavesti, če ne bi bila junaka učnih listov in recitiranja na šolskih proslavah: »Turjačan spet gostuje Rozamundine snubače!« in »Leniga čaka strgan rokav«.
V zgodnjem devetnajstem stoletju so bili slovenski učbeniki in priprave na pouk narejeni s hihotom v brk: na Dunaju je oblast slovenski jezik prepoznala kot deželni, nikakor pa učni jezik. In za časa Ilirskih provinc je tudi Vodnik na ljubljanskem liceju učil v nemščini in predvsem - ob nemških učbenikih.
Kakorkoli, učbeniki niso bili in niso samostojne pesnitve, ki bi vznikale kot gobe v obilnem dežju svobodne vednosti, onkraj državne regulacije. Stvar je še kar jasna; država sooblikuje učno gradivo, učbeniki oblikujejo šolo, ta pa nazadnje - ljudi. Gre za vsebino, še bolj pa, to bomo poskušali pokazati, za način podajanja vsebine. Zato je o šolskih gradivih potrebno pisati in raziskovalno napraviti korak s primarne bojne črte, na kateri se prerivajo in drug drugega s komolci zbadajo: učitelji – založniki – ministrstvo – stroka.
Po tem patetičnem uvodu naj orišemo današnjo oddajo: premlevali bomo novo učbeniško politiko, ki prvošolcem podeljuje brezplačno gradivo. V splošnem velja, da vsaka vlada obljubi kakovostno in trajno učbeniško politiko. Iz izdelane strategije potem ob prvih vzdihljajih volilne kampanje postrga ljudskemu ušesu najprijetneje zveneče predloge: in olala, imamo učbeniško politiko. Maja Makovec Brenčič si je za spolzek teren učbeniškega nadela diskurzivne dereze - v njenih govorih se ponavljajo stabilnost, trajnost, vzdržnost, »Staršem ne bo treba ničesar doplačati!«, uravnovešanje, kakovost, razvoj. Pa naj slišimo odlomek z novinarske konference maja letos, kjer je ministrica razložila osnove učbeniške politike:
Kakšne učbeniške komplete, bodo šole odločale same – če bodo odločile, da učbenikov ne potrebujejo, jih učenci pač ne bodo imeli. Ob tem so se že spomladi odzvali iz Društva učiteljev zgodovine s sledečim pomislekom, zelo prosto parafraziram: kar se zdi darilo učiteljski avtonomiji, bo v resnici vstopnica za razslojevanje, saj bodo imeli učenci različnih šol dostope do različno kakovostnih gradiv. Ampak: oddelek kritik bomo široma obravnavali v drugem delu oddaje. Zdaj še zadnjič podelimo besedo ministrici za šolstvo, ki poudarja, da bo nova učbeniška politika prinesla tudi večjo transparentnost in primerljivost cen.
Kritiška javnost se je torej mobilizirala; danes bomo dali besedo dvema sogovornikoma, v prihodnjih oddajah bomo učbeništvo na Slovenskem po različnih linijah razčlenili še dlje in globlje. Zaenkrat pa mnenji: prof. Janeza Kreka, ki je sodeloval pri izdaji monografije Učbeniki in družba znanja, in prof. Gregorja Torkarja, vodje projektne skupine za kakovost slovenskih učbenikov, ki svoj mandat začenja letos. Dvomi stroke bodo predstavljeni v grobo orisanih sklopih - strokovne nevzdržnosti predloga, neenakosti med učenci, predlogov za bolj celostno učbeniško politiko.
Najprej o strokovni in finančni nevzdržnosti predloga, Gregor Torkar.
Nadalje o tem, kako so tovrstne rešitve preveč nagle in parcialne, najprej Torkar, potlej Krek.
Pri govorjenju o neenakosti se izraža predvsem sum, da se bo proračunski žakelj Ministrstva za šolstvo prehitro izpraznil, če bodo brezplačna gradiva podeljevali vsem, tudi učencem iz razkošnih družin. To seveda nujno pomeni, da se v vreči ministrstva zasveti dno, še preden so urejene vse resnične neenakosti med učenci.
Krek pa meni, da učbeniški skladi ne bodo in ne morejo biti preživeti, dokler so edini način urejanja socialne neenakosti med učenci:
Pa vendar se zdi tudi delitev na učence, ki kupljene učbenike uporabljajo po mili volji, in tiste, ki si jih ne morejo privoščiti ter zato vsak junij radirajo sledove svoje učne eksistence, nekoliko sporna.
O predlogih, ki bi bili morda tako finančno kot vsebinsko in didaktično smiselni, Gregor Torkar.
Po drugi strani sedaj, z ukrepom ministrstva, hodimo vzvratno od rešitve obsežnejših delovnih učbenikov:
Vsemu slišanemu težko dodajamo neko okrasje. Kritike so jasno izražene in razumno argumentirane. Slišali smo klic po bolj celostni politiki, kar je naloga, ki jo v veliki meri (pre)prečijo štiriletni politični ciklusi. O smiselni učbeniški politiki niti stroka nima izdelanega povsem uglašenega mnenja, a obzorja neke tovrstne harmonije se kažejo denimo v predlogu delovnih učbenikov, ki bi jih učenci dobili v trajno last. V prihodnjih oddajah bomo podrobneje analizirali nastavke prof. Damjana Štefanca in jih soočili s še kakšno perspektivo.
Imamo pa, nenavadno opazko, nedonošeno misel: vsako polemičnost o učbeniški politiki vodi sla po učinkih, didaktični veličini, pravičnosti, uporabnosti. Didaktiki merijo, kako najbolje polniti um, založniki, kako kovati dobičke, starši, kako šparati novce. Instrumentalizem tega polja je seveda razumljiv, vendar pa je hudo zanimiva predvsem samoumevnost temeljev, ki določajo šolsko gradivo - ti kot teren »boja« interesnih skupin ostajajo nenagovorjeni. Zakaj so učbeniki takšni, kakršni so, zakaj so takšni delovni zvezki? Kakšen bi bil videti hibridni delovni učbenik? Zakaj takšne naloge, navodila, takšne klasifikacije? Stroka debeljenje in tanjšanje delovnega gradiva spremlja kot naravno-tržni pojav.
Delovni zvezek, še mnogo bolj kot učbenik, prav s svojo praznino zahteva določeno operiranje in dejavnost. Praznina v delovnem zvezku obstaja, da bo napolnjena. Če učbenik nevsiljivo podeljuje informacije, v najbolj interaktivni različici so ob koncu poglavja »vprašanja za razmislek«, delovni zvezek sili k usmerjeni dejavnosti. Strani se vrstijo in naročajo: Izpolni! Popravi! Dopolni! Poišči pravilno rešitev! Poveži! Obkroži! Najdi napako! Odpravi napako!
S tem da, za razliko od šole s preloma stoletja, repetitivnost vaj ni odkritosrčna, ampak se maskira v zabavo in razvedrilo. Ob računih so nasmejani možici, vadnica za matematiko se imenuje »Računanje je igra« in besedilo je zasnovano na sledeč način: »Izračunaj! Kaj opaziš? Primerjaj rezultate!!«. Iz klicajev brizga entuziazem, spodaj pa se vrsti na desetine ulomkov.
Učenci dolga leta preživijo ob praznih okvirčkih, ki se kitijo s humornim balastom, v resnici pa čakajo svoje delitelje, deljence in količnike. Ob tem se oblikuje posebna vrsta uma, a tudi odpora. Okvirčki, prazna polja, črte za odgovore – to je forma, način vednosti -, s katerimi se devetošolec rešitev za rešitvijo prelevi v državljana. In ne le to, tudi kritika vednosti, šole se naslanja na to zahtevajočo praznino. Stvar dominantnosti je prav v tem, da določuje tudi način brezbrižnosti - pustiti strani v delovnem zvezku prazne, jih iztrgati - je vrhunec subverzije do vednosti. Ne gre za prevpraševanje ali kritiko do vsebine, temveč do listov, ki zahtevajo vsebino.
Do konca osnovnega šolanja so dodobra zdresirani v pomenske sklope, v dihotomije, v to, da so pojmi povezani, da besedi vedno sledi sopomenka, vprašanju vedno odgovor, da je vednost sklop enot, ki se sprimejo v informacijsko kepo. Tako deluje šola, tako deluje svet. Saj nisem prepričana, če ima debeljenje delovnih zvezkov in tanjšanje učbenikov tolikšen pomen, kot mislim. Vsekakor pa šola producira določeno vrsto ljudi, ki svoje vedenje klasificirajo na določene načine. Po vseh letih, ko otrok za seboj vleče svojo hibridno roler torbo, polno delovnih zvezkov in »Povezuje pravilne odgovore! »Označuje vsiljivca!«, »Najde napakico!«, »Odgovor zapiše v celem stavku!«
.. postane človek, ki ob omembi moderne zakliče: Kette, Murn, Cankar, ob Prešernu vzklikne Julija (ali pa fige, odvisno od učenca), ob Čopu vzklikne Sava, recitira: deljenec, delitelj, količnik, naredi preval naprej (in še nazaj, če hoče pet), slika barvno lestvico, poje Ribo Faroniko, vi: Abecednik, on: Katekizem, vi: Bohorič, on: Zimske urice, vi: Povodni, on: mož!. Vi: žužkocvetke, on: vetrocvetke, vi: gliva, on: hife, vi ...
In o tem razpredam z vso nevtralnostjo; to, da učenci toliko vedo, je zagotovo sijajno, pa tudi najbolj racionalno, funkcionalno, pragmatično. Ob vsem tem se zdi, da je diskurz pač stvar naravnega reda; kot plimuje morje, plimujejo tudi delovni zvezki. A temu Foucault - ha, mogoče ste že mislili, da bomo nanj pozabili - pravi »lirični sen o diskurzu, ki se v vsaki svoji točki poraja popolnoma nov in nedolžen in nenehoma vznika v vsej svoji svežini na podlagi stvari, čustev in misli«.
Ampak raje kot da se oklenemo liričnega sna, bomo mislili tudi diskurzivno šolskega gradiva - gre za nekakšne ritualne sklope diskurza, reči, ki se izrekajo ob določenih priložnostih, v določenih sklopih, na določene načine. Gre za voljo do resnice, opirajoč se na institucionalno, na pedagogiko in gradivo, ki se ji udinja. Na kratko: vprašanje je, kako vednost deluje v učnem gradivu, kako je vrednotena, razširjana, razdeljena, kako se ponavlja in obnavlja, kdo jo zapopade, osvoji; kaj pomeni zlesti ob delovnem zvezku v naslednji razred, od učbenika do učenika. Mimogrede, otroka vprašamo: »Kateri razred si?«, željni izvedeti red njegove subjektivitete. Interpelirani naučeno odgovori: »Jaz sem šesti razred.«, samoumeven dogovor - no, pač, vsakdo ve, kateri razred je, celo tisti, ki ga ne zmorejo preseči. O vsem tem bi radi govorili v tej oddaji, pa seveda ne bomo. Pustili vas bomo čakati, kot učenec pušča čakati praznino. Na stežaj pa smo odprli vrata prihodnjim razmislekom.
Dodaj komentar
Komentiraj