Peticija proti anonimnim obravnavam v šolstvu, ki je nedavno nastala na pobudo Učiteljskega združenja Slovenije, se začenja takole: »Zaposleni v vzgoji in izobraževanju si prizadevamo za urejenost sistema, v katerem ustvarjamo in uresničujemo svoje strokovno poslanstvo in ga s tem tudi podpiramo. Ne moti nas nadzor, ki služi preverjanju kakovosti našega področja in ciljem izboljšave. To lahko uresničujejo redni inšpekcijski pregledi. Nasprotujemo pa zlorabi anonimne prijave kot orodja za poklicno in zasebno škodovanje in uničevanje premnogih strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Uničevanje posameznikov zelo hitro preide tudi na celotni vzgojno izobraževalni proces, kar najbolj prizadene ravno naše otroke, učence in dijake.«  

Anonimna prijava pomeni prijavo nepravilnosti in kršitev v šolstvu na Inšpektorat za šolstvo in šport. Prijavo je mogoče opraviti preko obrazca eUprave elektronsko ali po pošti, niti šola niti inšpektorat pa ne moreta izvedeti identitete prijavitelja. To s seboj prinese nekatere posledice, na primer naraščajočo pogostost takih prijav – od leta 2004 se je število takih prijav podvojilo, manj kot tretjina je upravičenih, obenem pa učitelji nimajo smeri, v katero bi se obrnili ob kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime. V peticiji, ki so se ji priključili tudi Združenje ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije, Skupnost vrtcev Slovenije, Združenje ravnateljic in ravnateljev vrtcev Slovenje, Zveza srednjih šol in dijaških domov Slovenije ter  tisoči podpisnikov, poudarjajo, da se zavzemajo za spoštljivo in varno učno okolje ter za prekinitev rušenja ugleda učiteljev, vzgojiteljev in ravnateljev. Več o vsem skupaj pove Metka Zorec, predsednica Učiteljskega združenja in soavtorica peticije:

IZJAVA

Na eni strani je torej starševska anonimnost, etimološko brez-imnost, a za razliko od arhaičnega pomena »nepoznanosti avtorja« je sedanje razumevanje anonimnosti nenaključno - je torej možnost skrivanja avtorstva ter varstvo pred javno sodbo. Na drugi strani pa učiteljska avtonomija, samo-upravnost, ki  varuje strokovno pedagoško delo v domeni učitelja, ki je obenem izvajalec in razsodnik lastnega procesa.

Če je problematika starševskega anonimnega poseganja v šolstvo slejkoprej novost, je avtonomija učiteljstva na našem področju tema že od časa, ko so po Kranjskem korakali avstroogrski čevlji, kakopak pod drugim imenom. Avtonomija kot rek se nam je v šolstvu pridružila po samoupravnem socializmu, kjer je postala kot neka popotnica pometanja sovjetske pedagogike iz šolskega sistema. Tako je na primer prof. Eva D. Bahovec v članku Opomba o šoli in njeni avtonomiji leta 1991 zapisala: »Če hočemo spraviti ideologijo iz šol, moramo najprej vzpostaviti varovalne mehanizme, ki bodo strokovnjakom, ki tam delajo, učiteljem in učiteljicam, zagotovili avtonomijo pri njihove delu.«

Spraviti ideologijo iz šole je bilo leta 1991 slišati kot spraviti maslo iz hladilnika: najdeš, primeš, odneseš. Učiteljska avtonomija pa je bila nekaj, kar naj bi bilo zagotovljeno z zunanjimi posegi. Učiteljska avtonomija je torej kot nek konsenzualni cilj že dolgo prisotna. Zdaj se zanjo borijo sami učitelji, ki so ob porastu anonimnih prijav, ki na šole pripeljejo kolone inšpektorjev, postali nekoliko izmučeni.

V resnici je pot učiteljske avtonomije še najbolj podobna sirtakiju – korak sem, korak tja, nazadnje pa itak plešemo v krogu. Tako so na primer ciljni učni načrti iz leta 1998 učiteljsko avtonomijo povečali, nacionalna preverjanja znanja ter ocenjevalna merila pa so jo zmanjšali. Anonimni primeri iz prakse, ki smo jih pridobili, pravijo takole: “Inšpektorici sta bili dva dni po 8 ur v šoli, pregledali sta ogromno papirjev, našli nista pa nič spornega; v zapisniku je pisalo, da se pojavlja sum kršitve, in potem smo ta sum obravnavale tri komisije. Vse te ure samo zato, da je bil lahko odgovor inšpektorjev: anonimna prijava se zavrže.”

In drugi: “Na naši šoli je bilo v dveh letih in pol od 42 prijav vseh 42 anonimnih in lažnih. Šele po razgovorih, ki so bili prej podobni kakšnim policijskim zasliševanjem, so prijave zavrnili kot neosnovane.” Na osnovni šoli Janka Modra so prejeli anonimno prijavo kršitve, poimenovane »nemogoč urnik«. "Želel sem izvedeti pravno opredelitev termina ‘nemogoč urnik’, a odgovora nisem dobil. ‘Nemogoč urnik’ je nekaj pravljičnega. Inšpektorata nimamo zato, da bo presojal, ali je neka stvar pravljična ali realna, ampak da presodi zakonitost," je povedal ravnatelj Gregor Pečan.

Anonimne prijave torej trošijo proračunski denar, obremenijo šole, učiteljem kradejo avtonomijo in krepčilni spanec. Ob obisku inšpekcije se v šolah postavljajo krizne kulise  - dnevniški zapisi, učne priprave, postavi se zastor brez birokratskih zmot. Na teh kulisah se namesto pogleda  Katarine Velike spočije pogled šolskega inšpektorja.

A gre tudi za druge stvari - inšpekcij je v zadnjih desetih letih dvakrat več. To je torej tudi raziskovalno zanimiv pojav - gre za nekakšen boj, kjer starši povečujejo prednost, predvsem pa s svojimi otroki ustvarjajo ekipo: družina proti svetu. Konflikt pa se z anonimnostjo seli v podpalubje šol, kjer se v temnih kamrah piše manifeste proti krivicam - realni učinki pa so karseda vidni. Anonimne prijave, ki se ob koncih šolskega leta pojavljajo v zvezi z ocenami, vsekakor vplivajo na vse bolj dobrohotne standarde ocenjevanja znanja - skozi cedilo odličnosti zdaj prodre večina učencev, kar pač pomeni, da je povprečje vseh zaključenih ocen na šolah pogosto več kot 4,5. Obenem anonimnost ustvarja razpršeni panoptikon - oko starša, ki kuka skozi nekdaj izključni transfer učenca in učitelja.

Ampak po drugi strani, če smo bili že do zdaj enostranski; starši so vendarle različni - tisti, ki obvladajo diskurz šolskega prostora in se bohotijo s simbolnim in kulturnim kapitalom, se pojavijo na vratih šol. Često so ti starši bolj zgodnji in bolj taktni v svojih posegih in za šolsko polje merodajni.

Vprašanje je torej, kako hecno, kdo so ti anonimni starši? Kaj pa, če so to starši z nižjim socialno ekonomskim statusom, ki ne posedujejo oblastnosti, potrebne za odkrite intervencije v šolski proces? Kaj pa, če anonimnost in preprostost spletne prijave ščiti njihov krhki glas v šolah? Tudi transparentnost je lahko privilegij. Starši, ki niso tako elokventni govorniki ali ne poznajo svojih pravic, redko stopajo v direktno bitko z učitelji, podobno je s starši, ki ne znajo dobro jezika.

A kaže, da tudi avtorji peticije razumejo različnost staršev in problematik, s katerimi se peticije ukvarjajo. Tako Metka Zorec:

IZJAVA

Seveda nimamo zares odgovorov. To, da so starševske obraze zamenjali obrazci, je sigurno bolj fino za snov Gogoljeve drame kot pa za šole. Čutimo pa vendarle nekaj ambivalence.

Vsak obrazec res ni ličen,

vsak obraz pa je dvoličen.

Za nič ni Lucija.