Pred točno tednom dni je v medije prišla novica, za katero se zdi, da se ponavlja na različnih fakultetah in univerzah, in sicer o izplačevanju sumljivo visokih honorarjev nekaterim profesorjem, tokrat na mariborski univerzi. Pregled transakcij je vodstvo Univerze v Mariboru prvič naročilo leta 2018, in sicer pri zasebnem računovodskem velikanu Ernst and Young. V pregledu so ugotovili, da nekatere fakultete izstopajo pri višini in številu izplačil. Zato je univerza naročila bolj podroben pregled nekaterih fakultet. Rezultat tega je dokument, ki je ušel v javnost, preden bi si vodstvo univerze to želelo.

Kot pojasnjuje rektor mariborske univerze Zdravko Kačič, podatki v tokratnem pregledu transakcij niso dovolj jasni, da bi na njihovi podlagi lahko takoj ukrepali, zato so nameravali naročiti še en, bolj podroben pregled. Toda dokument je, še preden so to lahko storili, prišel v roke novinarjev, s tem pa tudi do sindikatov.

Predsednik Visokošolskega sindikata Marko Marinčič je takoj po razkritju dokumenta obsodil običajne trditve vodstev, da gre za tržna sredstva, o katerih univerza lahko neodvisno odloča. Želi si, da bi bila pravila igre točneje definirana, pri čemer je vir sredstev povsem nepomemben, saj, kot pravi Marinčič, “imamo številna področja javne službe, ki se v večjem delu financirajo od uporabnikov, pa kljub temu obstaja nadzor nad poslovanjem.”

Vodstvo mariborske univerze si, kot se zdi, prizadeva za izvajanje nadzora, toda to počne na javnosti nedostopen način, kar je glavna točka spora s sindikati. V Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, krajše SVIZ, zato od ministra za izobraževanje pričakujejo, da bo nadaljnji pregled transakcij potekal pod Računskim sodiščem in ne zasebnim podjetjem. Rektorja Kačiča so, po drugi strani, pozvali k temu, da premisli o odstopu, saj se jim prikrivanje tovrstnih izplačil zdi del problema.

Srž problema, ki vnovič pokaže svoj obraz v različnih aferah, je vztrajna delitev na elito in vse ostale znotraj univerzitetne hierarhije. V zadnjem času smo lahko spremljali, kako se je to pokazalo pri nadpovprečnih izplačilih ozkim krogom zaposlenih na sicer podhranjenih univerzah. Že leta 2015 je Komisija za preprečevanje korupcije razkrila celo lestvico prejemnikov nesorazmernih izplačil v primerjavi z ostalimi zaposlenimi. Med večimi profesorji Univerze v Ljubljani so med zaslužkarji izstopali tisti s Fakultete za upravo in Ekonomske fakultete. Na vrhu lestvice je tedaj bila ministrica za izobraževanje, znanost in šport Stanka Setnikar Cankar, ki je morala zaradi afere odstopiti. Kot so takrat izjavili v Visokošolskem sindikatu, je honorarje zaslužila s predavanji na izrednem študiju, ki si jih je z organizacijo izvajanja predmetnika odredila sama s položaja dekanje.

Nadaljevanje je sledilo z razkritjem izplačil dodatkov za stalno pripravljenost v letu 2016, v čemer sta prednjačila Fakulteta za družbene vede in Ekonomska fakulteta. Zopet so bili vpleteni tudi državniki, poimensko Dušan Mramor, finančni minister, sicer znan po politiki zategovanja pasu, in Maja Makovec Brenčič, ministrica za izobraževanje.

Lansko leto smo lahko dobili občutek, da poslušamo lajno, ki se že preveč ponavlja. Po predaji poslov je dekan Filozofske fakultete Roman Kuhar odkril nepravilnosti pri izplačilih dodatnih honorarjev redno zaposlenim dekanom in prodekanom. V sodelovanju z rektorjem je ugotovil, da se je tovrstna praksa vlekla že desetletje, obenem pa so na fakulteti mnogokrat uvajali varčevalne ukrepe.

Nekoliko drugačen, a prav tako zgovoren primer delitve na elito in ostale na univerzi je bil primer znanstvene raziskovalke na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko. Po tem ko je kritizirala izkoriščanje moči vodje programske skupine, znotraj katere je potekalo raziskovanje na fakulteti, ji je vodja komisije odrekel članstvo v skupini. Tako je ostala odvisna od projektov in finančno ranljiva, junija letos pa jo je dekan poslal domov, ker je dela zanjo preprosto zmanjkalo. Raziskovalna dejavnost je, kot kaže ta primer, prav tako ujeta v razmerje med elitnimi krogi in ostalimi, ki iz te igre izvisijo. Še posebej to postane očitno, kadar se slednji poskusijo postaviti nasproti uzurpaciji sredstev in moči s strani določenih univerzitetnih krogov.

Če se vrnemo nazaj k aktualnemu primeru nepravilnosti pri izplačilih na mariborski univerzi, nam postane bolj jasno, zakaj sindikati nadzora ne želijo ohranjati v zaupnosti. Tovrstne afere so preveč pogoste, da bi univerze lahko ohranile zaupanje, da same vodijo postopke v zvezi z revizijo porabe sredstev. Obenem pa je glavna skrb univerz prav njihov ugled v javnosti, saj si z njim kupujejo proračunska in tržna sredstva. Ta pa potem zopet zaidejo v precej neugledne tokove. Začaran krog, skratka.

Situacija na mariborski univerzi je obudila tudi pomisleke o tem, kako vodstva razumejo avtonomijo univerze. Kot sta tekom let pokazala bivši rektor mariborske univerze Igor Tičar in še aktualni rektor Univerze na Primorskem Dragan Marušič, je avtonomijo univerze mogoče interpretirati kot avtonomijo njene elite, njenega vodstva. Nato pa to uporabiti kot obrambo, ko v javnost pridejo obtožbe rektorjevega spolnega nasilja nad podrejenimi, ko rektor toži predstavnico sindikatov v luči kritike in tako dalje.

Obenem se argument avtonomije univerze lahko uporabi, kadar vodstva zagovarjajo nadpovprečna izplačila ožjim krogom svojih sodelavcev. Nenazadnje tudi zapiranje univerze javnosti, četudi za namene izvajanja nadzora nad takšnimi nepravilnostmi, izpade kot del iste logike, ki je sploh pripeljala do elitistične porabe sredstev. Iz tega izhaja tudi bojazen sindikatov, da se izključevanje javnosti in državnih organov iz revizije ne bo dobro končalo za mnoge, ki na mariborski univerzi že tri leta od ugotovljenega neustreznega plačnega sistema čakajo na ureditev svojega položaja. Mnogi so do ureditve prišli šele po dolgotrajnih sodnih postopkih ob pomoči Visokošolskega sindikata.

Tako vodstvo univerze kot sindikati se do določene mere sklicujejo na ugled, s tem da sindikati za razliko od vodstva želijo preprečiti nesporazum, da bajna izplačila zajemajo vse na javni univerzi, in s tem zavarovati zaupanje javnosti in dotok javnih sredstev. Sindikati želijo izpostaviti dejstvo, da na univerzi obstaja delitev na elito in ostale ter da zapiranje univerze v oblak zaupnosti pomaga zamegliti to razliko v očeh javnosti. Obenem jo zavesa zaupnosti dejansko vzdržuje, saj podrejeni znotraj univerze nimajo moči, da bi se brez sindikalne, državne in druge podpore uprli nadrejenim.

Z ugledom se je igrala Hana.