Prosti trg študijskih smeri

Oddaja
8. 4. 2022 - 16.00

FOTO: pixabay.com

»Sklep z določitvijo študijskih obveznosti na biotehniški me je še pred tristoevrsko izvedbo predmeta stal 95,90 evra. Torej sem dala 100 evrov za list papirja, na katerem je bilo napisano, katere diferencialce moram opravljati. To sem vedela že brez tega lista.«

V prvi oddaji o diferencialnih izpitih pred dobrim mesecem smo analizirali, kako je interdisciplinarnost v akademskem prostoru rezervirana za tiste, ki si jo lahko privoščijo, danes pa se bomo ozrli onkraj meja Ljubljane na širši trg študijskih smeri in univerz. 

Plačljiva prehodnost med študijskimi programi
 / 4. 3. 2022
Ljubkovalno poimenovani diferencialci študentko doletijo, ko želi trenutno smer študija zamenjati za smer, ki je tej razmeroma sorodna, a ne povsem primerljiva. Sorodnost programov fakultete interpretirajo različno, zaradi česar je prehod med dvema programoma ponekod mogoč samo v eno smer. V prejšnjem prispevku smo pretresali različne načine monetarnega vrednotenja smeri in ob dostopnosti, a nepreglednosti določanja cenikov naleteli na novo vprašanje: kam gre ves ta denar? Gotovo ni namenjen dodatnemu pedagoškemu delu, če javne fakultete profesorjem in izvajalcem predmeta ne izplačujejo dodatnega dela in imajo diferencialne izpite za del rednih delovnih obveznosti. Če je namenjen materialu za vaje, potem to pojasni samo in izključno ceno diferencialnih izpitov na tistih naravoslovnih smereh, na katerih so za vaje potrebni materiali. Birokratsko delo s posameznikom je prav tako vključeno v redno delo administracije. Cena natisa lista papirja pa verjetno ne nanese več sto evrov. 

Univerza v Ljubljani pojasnjuje, da se iz šolnine za neposredne stroške dela nameni največ 55 odstotkov, za posredne stroške pa najmanj 15 odstotkov. S preostalim denarjem torej fakultete razpolagajo samostojno in gre v njihovo splošno blagajno. To pa odpira, kot bi rekla angleško govoreča gospoda, novo pločevinko črvov. Fakultete, ki si z zaračunavanjem študija financirajo primanjkljaj, ki bi ga v idealnih okoliščinah pokrila država, lahko študijske programe efektivno obravnavajo kot produkte na prostem trgu. Večji ko je interes študentov za prepis na določeno smer, več bodo pripravljeni plačati in dražji bodo diferencialni izpiti, saj največja možna cena ni več povezana z realno ustvarjenimi stroški.

Primer so diferencialni izpiti na filozofski fakulteti v Ljubljani, o katerih smo v prejšnjem tematsko sorodnem prispevku že pisali. Poleg antropologije študentje najpogosteje opravljajo diferencialne izpite za študijsko smer psihologija, hkrati pa se ti edini vrednotijo drugače in dražje. Ko smo predstojnika oddelka povprašali, kaj je razlog za razliko, smo dobili odgovor, citiramo: »Zaradi praktične naravnanosti predmetov ni dovolj zgolj samostojen študij literature, ampak morajo kandidati absolvirati celoten predmet, saj lahko le na ta način zagotovimo, da bodo pridobili vse potrebne kompetence.« Konec citata. Ker nas je zanimalo, kako je torej videti slovita praktična naravnanost predmetov, ki psihologijo loči od drugih študijskih smeri, smo o tem povprašali študentko psihologije, ki je diferencialne izpite opravljala lani. 

IZJAVA

Raziskava Evroštudent VII, njen kontekst in najpomembnejši izsledki za slovensko študentsko populacijo
 / 17. 3. 2022
Študij psihologije v Ljubljani pa je imel do nedavnega še eno zelo vprašljivo ureditev. Kandidati so bili, če niso uspešno opravili diferencialnega izpita, primorani znova plačati dvoje – vpis na predmet in prijavo na izpit, čeprav jim predavanj in vaj ni bilo treba ponovno obiskovati. Plačevati so morali torej storitve, ki jih sploh niso koristili. Postopek se je spremenil maja 2021, tako da letošnji študentje po padlem izpitu ponovnega vpisa na predmet ne plačujejo več. Predstojnik oddelka nam je v pisnem odgovoru sprva zamolčal prakso dvojnega zaračunavanja diferencialnih predmetov, a smo na redakciji pridobili račune, ki kažejo, da so morale študentke še leta 2020 za ponovno opravljanje diferencialnega izpita ponovno plačati ceno izvedbe celotnega predmeta. Ko smo to izpostavile v povratnem sporočilu, nam je po zaključku redakcije predstojnik oddelka posredoval odgovor dekanje filozofske fakultete, ki je pojasnila situacijo. 

Določene diferencialce si je v Ljubljani torej izjemno težko privoščiti. Študentka farmacije v Ljubljani, ki je za tri diferencialce odštela nekaj več kot tri tisoč evrov, bi delavnik polne zaposlitve s študentsko urno postavko za poravnavo tega stroška morala opravljati več kot 14 tednov. Če ob tem, seveda, ne bi imela življenjskih stroškov. Študentka psihologije, ki vse izpite opravi v prvem poskusu, bi delala samo kakšen teden manj.

Dodaten razlog za nejeverno dvignjene obrvi se razkrije ob primerjavi cen diferencialnih izpitov na drugih dveh javnih univerzah v Sloveniji. Drugače kot Univerza v Ljubljani, ki cene diferencialnih izpitov edina določa glede na šolnino programa in število kreditnih točk, s katerimi je ocenjen posamezen predmet, Univerza v Mariboru in Univerza na Primorskem določata ceno s fiksnim številom tarifnih točk. Vsak diferencialni predmet in izpit torej stane enako, cena pa je določena na ravni univerze in ne posameznih fakultet. 

Če mora študentka na fakulteti za farmacijo v Ljubljani za en izpit tako plačati več kot 1500 evrov, jo bo diferencialni izpit na katerikoli fakulteti Univerze v Mariboru letos stal približno 34 evrov na prvi, 100 evrov na drugi in 168 evrov na tretji stopnji študija. A za študentke in študente tudi to pogosto niso zanemarljive vsote. 

Plačljivo zviševanje ocen na Univerzi v Mariboru
 / 11. 2. 2022
Študentka Univerze v Mariboru pove: »Torej jaz sem morala naredit dva diferencialna izpita za ekonomsko poslovno fakulteto v Mariboru, smer finance in bančništvo. Za prehod iz nekaterih drugih študijskih smeri si moral naredit en diferencialni izpit, jaz pa sem prihajala s fakultete za matematiko in fiziko in sem zato morala naredit dva. En diferencialni izpit me je stal nekaj več kot 160 evrov, skupaj torej 320 evrov. Cena je vsebovala še izobraževanje, ki je pri enem od predmetov zajemalo štiri ure predavanja in potem izpit, pri drugem pa izdelavo seminarske naloge. Za vsak diferencialni izpit je bil razpisan en rok, če nisi naredil, mislim, da si moral doplačati, če si želel izpit opravljati ponovno. Opravljanje diferencialnih sem plačala z delom preko študentskega servisa, vzelo mi je približno 60 ur dela.« Konec citata.

Druga študentka, ki je po prvi stopnji študija na Primorskem prišla na drugostopenjski študij umetnostne zgodovine v Mariboru, ima s postopkom vseeno občutno bolj prijetno izkušnjo od večine ljubljanskih študentov. 

IZJAVA

Ob tem pove, da so jo prav korekten odnos in glede na izkazano znanje visoke ocene prepričali, da je glavni cilj filozofske fakultete v Mariboru preveriti, ali boš sposoben slediti nadaljnjemu študijskemu procesu, in te nanj pripraviti, ne pa zaslužiti na tvoj račun. Poudari še, da ji v Mariboru razen izpita ni bilo treba posebej plačevati opravljanja predmeta.

IZJAVA

Za študentkam daleč najbolj prijazno pa se je pokazala Univerza na Primorskem. S fiksno ceno diferencialnih izpitov, ki ni pogojena s številom kreditnih točk, ki jih ima posamezen predmet, ohranja razmeroma nizke cene. Čeprav so te določene vsako študijsko leto znova, nihajo med 35 in 45 evrov na izpit. Trije diferencialni izpiti bi študentko tako letos stali 120 evrov. Študentka fakultete za management pove, da je pri odločanju med študijem v Ljubljani in na Primorskem pretehtala prav cena, saj bi v Ljubljani za prehod na sorodnejši program plačala več kot dvakrat toliko kot na Univerzi na Primorskem. Tudi skupina tujih študentov, ki bodo na Primorskem diferencialne izpite opravljali letos, potrjuje, da so možnost študija v Ljubljani izločili predvsem zaradi zasoljenih cen. Prednosti uvidevnejšega sistema na Primorskem tako žanje do sto študentov in študentk letno.

Študentsko delo in položaj mladih med epidemijo
 / 4. 3. 2021
Med slovenskimi univerzitetnimi mesti se očitno tudi tu ustvarja svojevrstna finančna hierarhija. Študij v Ljubljani je po mnenju nekaterih študentov boljša referenca za zaposljivost, zato pač plačujejo vrtoglave vsote, medtem ko oddelek psihologije v Mariboru pojasnjuje, da se k njim že nekaj let med stopnjami študija ne prepisujejo študenti z biopsihologije ali Univerze v Ljubljani. Privoščiti si študij v Ljubljani pa ob višini najemnin, prezasedenosti študentskih domov, višini ostalih življenjskih stroškov in dodatnih stroških študija pomeni precej večji finančni podvig od študija v Mariboru ali na Obali. Študentom v Ljubljani za financiranje zamenjave študijske smeri pogosto preostane bolj malo poleg radodarnih staršev ali leta pavziranja za služenje z delom. Študentka psihologije, ki se je v Ljubljano prepisala z biopsihologije na Univerzi na Primorskem, pove:

IZJAVA

Majhno okno upanja odpirajo zunanji izbirni predmeti. Kadar je to mogoče, se splača pred menjavo študijskega programa vpisati na predmete na študijski smeri, na katero bi želeli kasneje prestopiti, da predmet opravite vnaprej in brezplačno. Vseeno pa ostaja vprašanje, zakaj so ob uzakonjeni možnosti brezplačnega prepisa diferencialni izpiti sploh plačljivi. Na redakciji bomo po dodatnih stroških študija brskali tudi v prihodnje.
 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness