IZJAVA

Z začetkom šolskega leta so začele veljati spremembe nekaterih pravilnikov na področju srednjih šol, gimnazij in dijaških domov. Kogar tovrstne spremembe ne zanimajo, naj kar nemudoma zavrti gumb na tranzistorju. Tisti, ki bi rad slišal, kako je ministrstvo za šolstvo ponovno spregledalo vzgojno funkcijo šole, ignoriralo logiko kontinuitete pedagoškega ravnanja in zamenjalo pedagogiko s pravom, pa naj ostane z nami in prisluhne.

Danes se bomo osredotočili na člene, ki se dotikajo stopnjevanja kaznovanja, in na člene, ki zadevajo možnost polnoletnih dijakov, da sami spišejo opravičila za odsotnost. Eno ključnih sprememb je v začetnem posnetku izpostavil že naš sogovorec, Zdenko Medveš, nekdanji profesor na oddelku za pedagogiko na ljubljanski filozofski fakulteti. Sprememba, ki jo prinese spreminjanje Zakona o gimnaziji in Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju, je umanjkanje vzgojne komponente v vsakodnevnem delovanju vzgojno-izobraževalne institucije. Pred prvim septembrom letos so imele šole možnost uporabljati vzgojne ukrepe tako, da so se ukrepi stopnjevali po strogosti pa tudi resnosti posledic za dijaka. Končna instanca vzgojnega izreka je bila izključitev. Dijakom so lahko bili pred letošnjo spremembo kot formalni vzgojni ukrepi izrečeni opomin, ukor in izključitev iz šole TUDI za neprimerno vedenje, neupoštevanje pravil hišnega reda - na primer nošenje čevljev v šolskih prostorih ali verbalno znašanje nad sošolci ali profesorji. Z novim šolskim letom je vzgojno komponento nadomestila pravno-birokratska komponenta, kar pomeni realizem, dokazljivost, birokratizem. Ravnateljice in ravnatelji ter učiteljski zbor lahko po novem za vzgojne prekrške nalagajo vzgojni ukrep za vzgojnim ukrepom, pa nima ta nobenih resnih posledic, saj, kot pravi Medveš, ostane le še tisto, kar je iztožljivo … Vzgojni ukrepi so papirnati tigri.

IZJAVA

Podobno je pri drugi spremembi, ki je med zainteresirano javnostjo dvignila kar nekaj prahu. To je sprememba, ki polnoletnim državljanom omogoča, da sami opravičujejo in upravičujejo svojo odsotnost od pouka. Odločitev ministrstva se zdi nelogična, celo čudaška, če vztrajamo pri ideji, da je otrok, ki obiskuje šolo, še vedno subjekt vzgoje in izobraževanja. Po drugi strani pa mu strokovni delavci poskušajo za njegovo neprimerno vedenje naložiti vzgojne ukrepe - čeprav je po osemnajstem letu že formalnopravno odgovorna oseba. Sprememba se nam gotovo še vedno zdi nenavadna, ko se spomnimo, da se ministrstvo za razjasnitev odločitve naslanja na Zakon o družinski zvezi in družinskih razmerjih, ki dikcijo spremeni iz dolžnosti skrbi v pravico skrbi za otroka.

Takole pravi zakon: Starši imajo iz naslova roditeljske pravice pravico in dolžnost skrbeti za razvoj, zdravje, vzgojo, šolanje in preživljanje svojih otrok, s prenehanjem le-te, ob polnoletnosti otroka, če se otrok redno šola, do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti, pa le še dolžnost preživljati polnoletnega otroka. Iz naslova te dolžnosti imajo torej starši pravico do podatka o statusu dijaka polnoletnega otroka, ne pa do drugih podatkov v zvezi z njegovim izobraževanjem. Seveda pa so upravičeni tudi do podatkov o ocenjevanju, vzgojnem ukrepanju, napredovanju …, če dijak s tem soglaša.

S strokovnega vidika lahko pozdravimo odločitev ministrstva za uvajanje te spremembe. Z njo so namreč gotovo povezani tehtni strokovni premisleki o spodbujanju odgovornosti do lastnih dejanj, pomenu komunikacije in razumevanju lastne vpetosti v svet, ki jo ministrstvo gradi z drugimi ukrepi. Pa vendarle ugotovimo, da se odločitve ministrstva na nekaj točkah ne navezujejo na strokovne premisleke. Če bi ministrstvo gradilo na njih, se verjetno ne bi odločalo za elektronske redovalnice, ki lahko v nekaterih primerih otežujejo razvoj odgovornosti in samoorganizacije. S tem mislim na možnost, da starši učencev in dijakov s pomočjo elektronske redovalnice izvejo, kakšne ocene je dobil njihov otrok in kolikokrat je manjkal. Vse te informacije lahko starši pogosto dobijo kmalu po vpisu v elektronsko redovalnico. S tem se šolajočim odvzame možnost, da sami, brez vednosti staršev popravljajo svoje spodrsljaje. Otroci naj v šolo hodijo sami.

A Medveš pravi, da sluti, da je za novimi spremembami nekaj drugega:

IZJAVA

Medveš prav na začetku izjave pove nekaj, kar nam potrdijo tudi ravnatelji:

IZJAVA

Ravnatelji med pogovorom povedo, da “težavo” s samostojnostjo enostavno rešijo tako, da ob začetku leta razdelijo soglasja, s katerimi dijaki pristanejo na prenos odgovornosti na starše. Dijaki dovolijo staršem, da, tako kot pred polnoletnostjo, še vedno ohranjajo možnost vpogleda v redovalnico in s tem nadzora nad šolskim delom, prisotnostjo ... Ravnatelji o tem nesmislu povedo, da se je novostim z ministrstva pač treba prilagoditi. In da ministrstvo samó sledi evropskim direktivam. Medveš o evropskih direktivah pove tole:

IZJAVA

Šole po Evropi se torej niso prisiljene uklanjati evropskim direktivam in izgleda, da so te snovalcem slovenske šolske politike bolj španska stena. Pa vendar zadnje spremembe omogočajo vsaj en pozitiven obrat, vsaj na področju vzgojnih ukrepov, s katerimi smo se ukvarjali na začetku. Namreč - z ukinitvijo formalnih vzgojnih ukrepov se odpira možnost uporabe alternativnih vzgojnih ukrepov.

IZJAVA

Med formalne vzgojne ukrepe štejemo opomin, ukor, izključitev iz šole. Med alternativne vzgojne ukrepe pa prištevamo različne načine poprave škodljivih posledic storilčevih ravnanj. Kadar je treba popraviti storjeno škodo, ki si jo učenci prizadevajo medsebojno, šole najpogosteje uporabljajo mediacijo ali restitucijo. Mediacija je pogovor med oškodovalcem in oškodovancem. Restitucija pa povračilo storjene škode, storjenega dejanja, na kakršenkoli način. Zdenko Medveš pa opozarja, da je možno alternativne ukrepe uporabljati tudi drugače.

IZJAVA

Nova določba torej omogoča, da vsak ravnatelj po šolskem pravilniku izreče formalni šolski ukrep ali, kadar je smiselno, alternativni ukrep. V praksi se pogosto zgodi, da se vzgojni ukrepi podvojijo ali celo potrojijo. Učencu je izrečen formalni ukrep opomina, nakar je izrečen alternativni ukrep mediacije in še povračilo škode. Tak način postopanja je skregan z načelom ena kazen za en prekršek.

S papirnatimi tigri se je danes igrala

Zala