Oblikovanje inkluzivnih skupnosti s pomočjo vzgoje in izobraževanja
V današnjem Unikompleksu bomo pod drobnogled vzeli monografijo z naslovom Building Inclusive Communities through Education and Learning, ki je izšla pred dvema letoma pri založbi Cambridge Scholars Publishing in je delo skupine slovenskih pedagogov in andragogov. O povodu za nastanek omenjene knjige in o sporočilu, ki ga delo nosi, smo povprašali sourednico Klaro Skubic Ermenc z Oddelka za pedagogiko in andragogiko ljubljanske filozofske fakultete.
Knjiga je sestavljena iz štirih vsebinskih sklopov in iz trinajstih poglavij, kot že povedano, pa naslavlja celotno vzgojno-izobraževalno vertikalo ter obravnava različne starostne skupine ljudi – od predšolskih in šoloobveznih otrok do odraslih oseb na prehodu v pokoj. Glede na to, da je knjiga napisana v angleščini, nas je posledično zanimalo tudi, ali je to za slovenski akademski prostor izjema ali gre morebiti dandanes že kar vsakdanji pojav.
O samem postopku izbora tematik, ki jih knjiga obravnava, pove:
Knjiga se torej posveča zapletenemu in večplastnemu odnosu na področju vzgoje, učenja, izobraževanja in življenja v skupnosti. Avtorji in avtorice osvetlijo tako pomen vpliva skupnosti na razvoj posameznika – bodisi je to otrok, mladostnik ali odrasla oseba – kot tudi vprašanje pozitivnih in morebitnih negativnih vplivov vzgoje in izobraževanja na oblikovanje skupnosti. Obravnavani praktični primeri izhajajo iz slovenskega konteksta, a jih avtorji predstavijo in aktualizirajo na način, ki je z vidika raziskovanja vzgoje in izobraževanja relevanten globalno. Sama recenzija knjige je zaradi številnih pogledov, ki jih ta odpira, precej težavna naloga. Posledično smo se odločili, da knjigo predstavimo po posameznih poglavjih, kar pomeni, da se bomo za nekaj časa ustavili pri vsakem izmed njih.
Pomembno je izpostaviti tudi dejstvo, da je knjiga rezultat večletnega raziskovalnega projekta »Učenje in izobraževanje za kakovostno življenje v skupnosti«, ki poteka od leta 2015 in katerega namen je skozi raznolike perspektive preučiti odnos med skupnostjo in izobraževalnimi ustanovami.
Ko je govora o razumevanju koncepta skupnosti, gradnji skupnosti in njenega odnosa z učenjem in izobraževalnim sistemom, lahko, generalno gledano, ločimo dva pristopa. Prvi favorizira »trdno« skupnost, ki predpostavlja »skupne identitete«. Tovrstna skupnost svoje člane opremi s skupnimi vrednotami in miselnimi mrežami, pri čemer se pluralnost in raznolikost uveljavljata skozi sprejet konsenz v skupnosti. Vzgoja in izobraževanje pri tem pristopu delujeta bodisi v smeri grajenja enakih identitet članov skupnosti bodisi v smeri njene homogenizacije. Tovrstne ideje se na pedagoško-andragoškem polju tesno povezujejo s konceptom integracije. Ta se nanaša na proces vključevanja učencev iz različnih družbenih marginal skozi prepoznavanje in odpravljanje ali vsaj zmanjševanje prepoznanih ovir. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da se skupine učencev na njihovi poti podpira, da bi ti postali del homogene šolske skupnosti. Pri tem pristopu odigrajo pomembno vlogo prakse individualizacije, ki so namenjene pomoči pri premostitvi prepada med večinsko skupnostjo in tistimi, ki se od nje razlikujejo in so prepoznani kot »drugačni«.
Drugi pristop, za katerega se zavzemajo avtorji in avtorice obravnavanega dela, pa privzema in naslavlja pluralnost, raznolikost in antagonizme kot normalo demokratičnih skupnosti. Kot izpostavijo nekateri avtorji, današnje skupnosti v veliki meri zaznamuje ravno njihova pluralnost in ne toliko njihova homogenost, stabilnost in jasna kulturna ali geografska zamejenost. Danes se gibljemo bolj v smeri vstopa posameznikov v dialog z »drugimi« z namenom, da bi jih spoznali in z njimi sodelovali. Ni pa nujno, da ti vedno stremijo h konsenzu. Kot zapiše nizozemski pedagog Gert Biesta, avtorji, ki zagovarjajo ta pristop, preučujejo načine skupnostnega sodelovanja, pri katerih so ljudje povezani predvsem na podlagi zmožnosti odzivanja na ljudi, s katerimi si ne delijo ničesar skupnega. Tak pogled na skupnost se osredotoča na iskanje poti in načinov za mirno koeksistenco tega, kar je lahko sicer v nekem miselnem okviru predstavljeno kot drugačno in zato nezdružljivo. Iz tega izhaja pedagoški koncept inkluzije, ki zahteva pogoje za omogočanje subjektifikacije, to je avtonomnega in samostojnega delovanja in mišljenja ter omogočanja sodelovanja vseh posameznikov v skupnosti ne glede na njihove individualne karakteristike. Razlike med posamezniki v luči tega pristopa niso dojete kot ovire ali nekaj, kar je treba premostiti, ampak kot normalno stanje.
Sledi glasbeni premor, po njem pa se bomo konkretneje spustili v vsebino obravnavane monografije.
Preidimo zdaj k samemu opisu vsebine posameznih poglavij. Prvi vsebinski sklop z naslovom »Od lokalnih do transnacionalnih in virtualnih učnih skupnosti«, ki je sestavljen iz treh poglavij, osvetli sam koncept skupnosti in ga veže na področje vzgoje in izobraževanja. Generalno gledano lahko skupnost opredelimo z dveh vidikov, prvi naslavlja geografsko-fizične komponente prostora, v katerem ljudje živijo, drugi pa socialne mreže med ljudmi, njihove skupne interese in osebnostne značilnosti. Avtorji in avtorice prvega sklopa se posvetijo tudi procesu nastajanja vedno novih skupnosti. Ene takih, v današnjem času nedvomno aktualnih, so virtualne skupnosti in virtualna učna okolja.
Avtorica prvega poglavja analizira pluralizacijo prehodov zaposlenih oseb v obdobje upokojitve. Pri tem pokaže na povečanje števila raziskav, ki pozornost usmerjajo na proces samoizključitve starejših moških iz skupnosti ter analizira, kakšne posledice ima ta pojava nanje in na širšo družbo. Poglavje vključuje tudi študijo primera, kako položaj starejših odraslih v skupnosti vidijo sociokulturni animatorji v Sloveniji. Gre bodisi za zaposlene ali upokojene osebe, ki vodijo različne izobraževalne programe za odrasle in starostnike. Vodilno raziskovalno vprašanje poglavja se osredotoča na prehodno obdobje upokojevanja in možnosti za produktivno vključenost starejših odraslih - predvsem moških, ki v tem pojavu za ženskami precej zaostajajo tako na lokalni kot na globalni ravni - v dejavnosti skupnosti. Prehod v pokoj namreč predstavlja pomemben rez v biografijo posameznika. Izkušnje sociokulturnih animatorjev pa žal še vedno potrjujejo globoko zakoreninjenost hegemonskega razumevanja maskuline identitete in tako imenovanega maskulinega kapitala. Zaradi tega je, kot piše avtorica Marta Gregorčič , treba redefinirati maskulini in širši spolni kapital, če želimo skupnosti graditi tako, da bodo vanje vključeni starejši moški bolj vključeni v lokalno okolje.
V drugem poglavju z naslovom "Grajenje evropske skupnosti skozi izobraževanje in vseživljenjsko učenje" avtor Borut Mikulec osvetli vlogo, ki jo je izobraževanje imelo nekoč in ki jo danes v evropski skupnosti vse bolj prevzema koncept vseživljenjskega učenja. To stori skozi pregled različnih ključnih zgodovinskih dogodkov in dokumentov, ki so vplivali na razvoj Evropske unije, kot jo poznamo danes, in ob tem poudari ključno vlogo vzgoje in izobraževanja, ki, kot zapiše avtor, predstavljata enega izmed stebrov v oblikovanju evropske skupnosti in imata pomembno vlogo pri družbeno-ekonomskih, demografskih, okoljskih in tehnoloških izzivih današnjega časa. Avtor poglavje zaključi z mislijo na potencial, ki se skriva v skupnostnem učenju in učenju za skupnost na nivoju Evropske unije.
Avtor in avtorici tretjega poglavja osvetlijo za današnji čas izjemno relevantno tematiko e-izobraževanja in izobraževanja na daljavo. Pokažejo, da sta učenje in poučevanje, med katerima učitelj in učenec nista prisotna v istem fizičnem prostoru, postala navada. To velja tudi za slovenski prostor, tudi vanj se namreč z izjemno hitrostjo vpeljujejo prakse učenja na daljavo in e-učenja na vseh nivojih izobraževalne vertikale. To za seboj potegne specifične značilnosti in medosebne interakcije v tovrstnih učnih okoljih. Glavna razlika v primerjavi s klasičnimi učnimi okolji in posledična pomanjkljivost naj bi bil manko kvalitetnih interakcij med učenci in pomanjkanje občutka skupnosti , ki je prisoten med učenci in učitelji. Avtor in avtorici poglavja predstavijo tako imenovano metodo skupnosti raziskovanja oziroma community of inquiry, ki v svoji strukturi kaže na to, da za uspešno e-učenje ni dovolj, da se spodbuja le delovanje kognitivnih faktorjev, ampak da imajo pomembno vlogo tudi socialni elementi, ki so za kakovostno učenje enako pomembni kot kognitivni. To posledično pomeni, da za učinkovito e-izobraževanje potrebujemo tudi obstoj skupnosti.
Spet sledi krajši glasbeni predah, po njem pa se bomo posvetili recenziji drugega sklopa monografije, v katerem izvemo, kako raziskovanje pedagoške prakse opravljajo učitelji, in ki obravnava njihov pristop k samoevalvaciji in refleksijo njihovega dela.
V drugem delu knjige avtorji in avtorice pozornost usmerijo na raziskovalne, samoevalvacijske in refleksivne prakse, ki se jih poslužujejo učitelji v praksi ter drugi pedagoških delavci za namene krepitve šolskih skupnosti. Avtorji in avtorice preučijo različne dimenzije odnosa med raziskovanjem, evalvacijo in refleksivnimi praksami ter pogoje za njihovo uspešno udejanjenje.
Četrto poglavje obravnava akcijsko raziskovanje in njegov pomen za izobraževanje in učenje v skupnosti ter pokaže, da je skupnostno učenje oziroma izobraževanje odraslih oseb in starejših odraslih tesno povezano z njihovim miljejem. Teoretični okvir poglavja zajema različne kulturne študije in koncepte, ki so blizu skupnostnemu učenju v okviru neformalnega izobraževanja in grajenja skupnosti. Avtorica Nives Ličen pozornost usmeri na participatorno akcijsko raziskovanje skupnostnega izobraževanja odraslih kot obliko neformalnega izobraževanja, prav tako pa analizira izbrane primere skupnostnega izobraževanja v Sloveniji, ki so se razvili na osnovi akcijskega raziskovanja, in razlike med tako imenovanim tradicionalnim in participativnim akcijskim raziskovanjem. Slednje je, kot zapiše avtorica, pomembno gonilo za družbeno-kulturne spremembe. Pri tem se opira na primere medgeneracijskega sodelovalnega učenja, zelenega izobraževanja ter izobraževanja v knjižnicah in muzejih. Vsi ti primeri prikazujejo pomen participatornega akcijskega raziskovanja, ki je tesno povezano z akcijskim učenjem in z ustvarjanjem novih učnih okolij, ki se razvijejo kot njegova posledica. Enaindvajseto stoletje je, kot še zapiše, stoletje, ki išče prakse, s pomočjo katerih bi se lahko posvetili kompleksnosti izzivov , ki jih prinaša odnos med človekom in tehnologijo ter človekom in iskanjem njegovega smisla.
Peto poglavje z naslovom "Šola kot raziskovalna skupnost in njen pomen za učenje in poučevanje" pozornost usmerja na šole in učitelje, katerih vloga je, kot pokaže avtorica Vesna Podgornik, tudi vloga raziskovalcev šolske prakse. Pri učiteljevem raziskovanju gre za ustvarjanje znanja v praksi, kjer ta bodisi sam bodisi s pomočjo zunanjih strokovnjakov preučuje in izboljšujejo svojo prakso in interpretira ugotovitve iz prakse skozi kurikularno postavljene učne cilje. Tovrstne samorefleksije so izjemno pomembne za institucije in skupnost, ki si želi razviti kulturo kvalitetnega evalviranja in doseganja napredka v kakovosti poučevanja in učenja.
V poglavju je predstavljen izvor koncepta »učitelj raziskovalec«, prav tako pa njegove kritike in pozitivne plati. Poglavje je obogateno z rezultati raziskave, v katero je bil vključen vzorec 1530 učiteljev, šolskih svetovalnih delavcev in ravnateljev slovenskih osnovnih in srednjih šol. S pomočjo empiričnih podatkov so predstavljeni odnos pedagoških delavcev do raziskovanja in pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bi ti svojo prakso analizirali pogosteje ter šolo, na kateri poučujejo, dojemali kot resnično raziskovalno skupnost. Poudarek poglavja je predvsem na klimi, ki bi morala biti prisotna, da bi bilo tovrstno raziskovanje ustrezno opravljeno, ugotovitve pa upoštevane pri poskusih izboljševanja učenja in poučevanja.
Kot pravita avtorici šestega poglavja, so učitelji poglavitni člen v ustvarjanju prostora za skupno učenje in sodelovanje različnih posameznikov v šolski skupnosti. Avtorici podrobneje obravnavata vpeljevanje refleksivnih praks v šolski prostor z namenom, da bi se participacija v šolski skupnosti povečala. Ta zahtevna naloga zahteva zmožnost refleksije svojega lastnega delovanja v praksi na kritičen način. Če želimo, da je delovanje učiteljev in drugih pedagoških delavcev strokovno ustrezno, avtonomno, odgovorno in v konfliktnih situacijah tudi etično premišljeno, je pomembno, kako jih izobražujemo. Poglavje ponudi pregled različnih refleksivnih pristopov za namene spodbujanja profesionalnega in osebnostnega razvoja pedagoških delavcev. Avtorici v ta namen predstavita dva načina izvajanja refleksivnih praks. Prvi stavi na jasno strukturirane refleksivne pristope, ki so postopni in analitični, drugi pa na celostne, intuitivne pristope.
Avtorici predstavita prednosti in slabosti teh modelov, kar naj bi bilo v pomoč pri sprejemanju odločitev o uporabi refleksivnih modelov v skladu s konkretnimi učnimi situacijami. Avtorici posebej izpostavita še, da moramo pri razvoju refleksivnih praks nujno upoštevati dve dimenziji: prvič, razvoj spretnosti kritičnega razmišljanja, ki omogočajo prepoznavanje prepričanj, ki usmerjajo naše delovanje, in drugič, kritična refleksija mora biti povezana s širšim družbenim kontekstom, odnosi moči v socialni skupini, vrednotami in jedrnimi družbenimi vprašanji.
V sedmem poglavju z naslovom "Vloga skupnosti v procesih samoevalvacije obveznega splošnega izobraževanja v Sloveniji" avtorji analizirajo vlogo in pomembnost samoevalvacije pri zagotavljanju kakovosti obveznega splošnega izobraževanja v Sloveniji. Predstavijo sistemsko umeščenost samoevalvacije v formalnih dokumentih na nacionalni ravni, ključne konceptualne značilnosti in nekatere rešitve v zvezi z načini izvajanja samoevalvacije. Samoevalvacija je izjemno pomemben proces v osnovnošolskem izobraževanju, posledično pa tudi predmet številnih teoretskih premislekov.
Avtorji poglavja najprej prikažejo zgodovinski izvor idej evalvacijskih praks in teženj po večanju decentralizacije in avtonomije šol. Nato predstavijo še sodobne trende, na katere večanje avtonomija šol in posameznikov v njih nedvomno vpliva. Posledično imajo šole večjo odgovornost pri zagotavljanju kakovosti svojega dela, tudi s pomočjo samoevalvacije, ki je zapisana v različnih strateških dokumentih s področja vzgoje in izobraževanja. Pomembna prednost samoevalvacije je omogočanje razprave o kvaliteti učnega procesa med vsemi akterji v vzgojno-izobraževalnem procesu. Ta torej omogoča vpogled v delovanje šole s perspektive učiteljev, učencev, staršev, direktorjev šol, šolskih svetovalnih delavcev in drugih, ki so kakorkoli vključeni v proces samoevalvacije. V procesu zunanje evalvacije šole pomembneje sodelujejo tudi z lokalno skupnostjo in njenimi zunanjimi partnerji. Po glasbenem premoru sledi recenzija tretjega vsebinskega sklopa obravnavane knjige.
Posvetimo zdaj svojo pozornost tretjemu sklopu z naslovom »Vrtci in šole kot soustvarjalci skupnosti«, v katerem se pisci knjige osredotočijo na vrtce in šole kot soustvarjalce skupnosti ter na njihove pristope h krepitvi vezi z lokalno skupnostjo z namenom vsestranskega razvoja otrok in mladine in z namenom soustvarjanja skupnosti, v katero ti vstopajo.
Osmo poglavje – "Šola kot vodilna organizacija sodelovanja s starši in lokalno skupnostjo" – izpostavi pomen šole kot institucije, ki je umeščena v svoje lokalno okolje. Cilji, ki jim šola sledi, in dejavnosti, ki jih izvaja, pomembno soustvarjajo življenje članov v lokalni skupnosti. Po drugi strani pa lokalna skupnost s svojimi določevalnimi elementi pripomore k izvajanju šolskih aktivnosti. Sodelovanje šole z okoljem in vzpostavljanje partnerskega sodelovanja s starši in lokalno ter širšo skupnostjo predstavlja enega od pomembnih temeljev razvoja šolske institucije, o čemer pišejo številni avtorji. Razvoj in prizadevanje za kakovostno delovanje šole predpostavljata, da si vsi, ki so vanjo na kakršenkoli način vključeni, prizadevajo za vzpostavljanje sodelovalne kulture v njej.
Kot pišejo avtorice Šteh, Kalin in Gregorčič Mrvar, je pri tem ključno zavedanje, da izzivi 21. stoletja zahtevajo šolo, ki bo svoje učence usposabljala z namenom, da se bodo lahko uspešno soočili z negotovostmi, stalnimi spremembami ter problemi v okolju. V šoli naj bi učenci z inovativnostjo in ustvarjalnimi praksami nenehno razvijali svoje znanje in spretnosti. Individualni razvoj strokovnih delavcev in učencev je v veliki meri povezan z značilnostmi institucionalne kulture in njene klime, ki jo med drugim določa tudi kultura širšega družbenega okolja. Vsak pedagoški delavec in učenec s svojo vključenostjo v institucijo in s sobivanjem v njej (so)oblikuje njeno kulturo in klimo. Šola kot institucija naj bi se, kot pišejo avtorice poglavja, vse bolj spreminjala v tako imenovano učečo se organizacijo.
Narativno znanje, ki je doseženo s pomočjo jezikov umetnosti, je enako pomembno za razvoj kulture in civilizacije kot naravoslovno-tehnološke znanosti in vednost teh področij. To naslovi Robi Kroflič, avtor devetega poglavja knjige. V poglavju najprej prikaže načine razmišljanja o umetnosti skozi različne zgodovinsko aktualne pedagoške paradigme - humanistično, reformsko in družbenokritično paradigmo -, zatem pa položaj umetnosti v šolah in vrtcih aktualizira skozi prikaz načinov, kako cilje tako imenovane subjektifikacije dosegati s pomočjo različnih umetniških pristopov in spoprijemanja z umetniškimi materiali danes. Pri tem pa je treba ločiti med tremi pristopi vpeljevanja umetnosti v pedagoške prakse. To lahko poteka z učenjem o umetnosti, učenjem s pomočjo umetnosti ali učenjem skozi umetniško izkušnjo. Kroflič v poglavju razvija misel, da ima umetniška izkušnja s pomočjo drugih pedagoških pristopov skoraj nenadomestljiv potencial, saj se dotika izkušnje in znanja o realnosti na specifičen simbolno mediiran način. Tovrstne izkušnje pa so vključujoče in predstavljajo kritičen način vstopanja v svet in spreminjanja sveta. V poglavju avtor prikaže tudi nekaj že izvedenih projektov, v sklopu katerih so šole in vrtci sodelovali z umetniki in kulturnimi institucijami, ter prikaže njihov pedagoški učinek.
Deseto poglavje knjige se osredotoča na specialne izobraževalne institucije, ki so nekdaj izolirale otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, danes pa je njihov cilj to, da jih pripravijo na življenje v širši skupnosti in povečujejo ozaveščenost družbe o pomenu inkluzije za dobro skupnosti. Poglavje se sicer posveča festivalu Igraj se z mano, ki ga vsako leto soorganizira Center Janeza Levca. Avtorice poglavja, Mažgon, Skubic Ermenc in Jeznik, predstavijo ugotovitve dveh raziskav, ki sta bili izvedeni v sodelovanju s festivalom in v katerih so bili analizirani pogledi na inkluzijo. Obravnavali sta tudi posebne izobraževalne institucije in poglede na posebne potrebe s perspektive oseb, ki se festivala udeležujejo. Avtorice ugotavljajo, da gre za dogodek, ki je postal nekakšen vmesni, tako imenovani tretji prostor, ki poskuša zgraditi prijazno okolje, v katerem bodo združeni vzgoja, izobraževanje in širši družbeni pristopi. Prav tako želi na igriv in sproščen način okrepiti inkluzivno orientacijo vzgoje in izobraževalnega sistema ter širše skupnosti.
K recenziji zadnjega vsebinskega sklopa knjige se vrnemo po krajšem glasbenem predahu.
Dobrodošli nazaj na frekvenci 89,3 MHz, kjer se bomo posvetili še zadnjemu, četrtemu sklopu poglavij v knjigi z naslovom Building Inclusive Communities through Education and Learning. Zadnji sklop, ki vsebuje tri poglavja, nosi naslov »Vloga učitelja pri poučevanju učencev za skupnost in v skupnosti, danes in v preteklosti«. Tega je recenzent dojemal kot vsebinsko posebej zahtevnega in morebiti celo nekoliko nekonsistentnega v rdeči niti, ki naj bi med seboj vsebinsko povezovala vključena poglavja. Bralca knjiga najprej popelje nazaj v 19. stoletje in k nekaterim gorečim težavam tedanjega obveznega izobraževanja populacije slovensko govorečih državljanov avstro-ogrske monarhije, temu pa sledita dve poglavji, ki se posvetita današnjemu položaju šol kot institucij v slovenski družbi. Pa preidimo kar na sama poglavja.
V 11. poglavju z naslovom "Vpliv slovenskih učiteljev na razvoj slovenske skupnosti v avstro-ogrski monarhiji" avtorica Govekar Okoliš preuči izvenšolske aktivnosti slovenskih učiteljev v času avstro-ogrske monarhije. Poglavje bi lahko označili za zgodovinsko analizo obdobja od leta 1867 do leta 1914, v njem pa avtorica identificira aktivnosti učiteljev, ki so pripomogle k razvoju slovenske skupnosti znotraj posameznih regij, kjer so živeli slovensko govoreči prebivalci. Preuči vpliv slovenskih učiteljev na razvoj slovenskih šol in šolskega sistema ter na razvoj slovenske univerze. Institucije tistega časa, v katerih so se izobraževali bodoči učitelji, so svojo dejavnost izvajale skladno z avstrijsko zakonsko podlago in duhom, ki se ni skladal z idejami slovenskih skupnosti. Kar je pomembno dodati, je, da so slovenski učitelji v svojih združenjih poudarjali pomen širjenja slovenskega jezika, slovenske kulture in tiska. Z delovanjem v društvih so pripomogli h gradnji slovenske narodne zavesti, poleg tiska pa so skrbeli tudi za slovenske knjižnice. Udeleževali so se javnih shodov in konferenc ter vzpostavili slovenski šolski muzej v Ljubljani.
V predzadnjem poglavju z naslovom "Kako vzgajati, da v šolah ne bomo vzpostavljali odnosa do “kužnih drugih” v skupnosti« avtorica Kovač Šebart s pomočjo praktičnega primera vključevanja beguncev v slovenski šolski sistem iz leta 2016 in na podlagi drugih sorodnih primerov prikaže subtilne načine, kako se lahko netoleranca, izključevanje in stigmatizacija pojavljajo v šolskih institucijah kljub skupnemu vrednotnemu okviru človekovih pravic, ki so zapisane v ustavi in v šolskem zakonskem okviru in jih morajo učitelji poznati, upoštevati ter reflektirati. Šele s tem se odpira možnost za vpeljevanje sprememb - denimo na kurikularni ravni.
Avtorica Kovač Šebart argumentirano prikaže normalnost kot družbeni konstrukt in se posledično zavzema za sprejemanje in upoštevanje različnosti ob spoštovanju tistega, kar nam je, kar zadeva vrednote, skupno - to so človekove pravice. Avtorica v poglavju izpeljuje misel, da bi morali biti vsi zaščiteni v svoji partikularnosti in da bi merilo univerzalnosti moral biti posameznik, ki je na dnu družbe. To pozicijo si na sicer različnih področjih družbenega življenja delimo mi vsi. Vzgoja in izobraževanje v javnih šolah morata zato za koeksistenco v skupnosti upoštevati element vzpostavljanja prostora različnosti kot nove normale in element družbene kritičnosti.
V zadnjem, trinajstem poglavju z naslovom "Šole pod družbenim pritiskom pričakovanj" avtor Vidmar pokaže, da je dandanes šola pod velikimi pritiski akterjev, kot so starši, država in različne pedagoške vede. Zdi se, da je šola pogosto označena za glavnega krivca družbenih sprememb, problemov in ovir, s katerimi se družba ali posamezniki niso zmožni spoprijemati samostojno. Taka pozicija, kot argumentira Vidmar, ni le neustrezna, ampak je za šole tudi nekoristna. Pri različnih akterjih, ki si želijo sprememb, se pogosto kaže tudi nepoznavanje relevantne šolske zakonodaje in odnosa, ki ga te institucije imajo oziroma bi ga morale imeti v družbi. To avtor prikaže na primeru Razglasa za odlično šolo iz leta 2009. Seveda ni dvoma o tem, da se mora šola odzivati na spremembe in zahteve svojega časa. Kljub temu morajo iniciative različnih civilnodružbenih akterjev reflektirati zakonske podlage in neposredno pedagoško prakso. Pri tovrstnih vplivih moramo biti previdni tudi zaradi vplivanja na paradigmatske osnove evropske vzgojno-izobraževalne tradicije v javnih, državnih vzgojno-izobraževalnih institucijah. V svojih idejah o izboljšanju kvalitete šolskega prostora morajo biti različne iniciative torej tudi ustrezno premišljene, argumentirane in izvedljive skladno s tradicijo prostora, na katerega se nanašajo.
Knjiga, kot že omenjeno, odpira številne poglede na skupnost in učenje v skupnosti. V luči aktualnih družbenih razmer, ki nas tarejo, smo zato urednici knjige zastavili tudi vprašanje o aktualnosti monografije za današnji čas in o tem, katero skupino bralcev knjiga nagovarja. Klara Skubic Ermenc odgovarja: IZJAVA
Dodaja pa še: IZJAVA
S to mislijo zaključuje pisanje recenzije Jaka Klun. Brali sva Špela in AMG, lektorirala je Eva. Svoje budno oko pa je prispevku namenila tudi urednica Hana Radilovič. Tehnicirala sta Makis in vajenec Klemen.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj