Univerzitetni maček v žaklju
Dobrodošle v letošnjem drugem univerzitetnem bloku. Danes bo govora o dveh sicer nepovezanih temah, ki zadnje čase nekoliko grenita življenje posameznih delov študentske populacije. Najprej si bomo pogledale sofinanciranje doktorskega študija in negotovosti, ki jih ta prinaša študentkam. V drugem delu pa se selimo na področje študentskih domov – preverile bomo situacijo po obsežnih prenovah kopalnic v študentskem domu 11 v Rožni dolini in v domu ŠD3 v Mestnem logu.
SOFINANCIRANJE DOKTORSKEGA ŠTUDIJA
Politični predstavniki se v naši državi zelo radi pohvalijo z dosežki doktorskih študentk. A četudi smo sami še na nižjih stopnjah izobraževanja in nas do doktorskega študija čaka še dolga pot, se nam zdi, da so problemi, ki pestijo naše starejše kolegice, velikokrat spregledani. Tiste študentke, ki nimajo privilegija statusa mlade raziskovalke, namreč poleg težavnosti doktorskega študija čaka še šolnina. To sicer lahko delno sofinancira država, vendar, kot bomo videli v nadaljevanju, sistem do svojih doktorskih študentk ni kaj dosti prijazen.
Preden načnemo temo sofinanciranja doktorskega študija, ki je fokus našega komentarja, si poglejmo, kaj čaka študentke, ki si morajo doktorat plačati v celoti. Za štiriletni doktorski program na Univerzi v Ljubljani študentka brez sofinanciranja v letošnjem študijskem letu odšteje med 9600 in 18.800 evrov. Šolnine so sicer običajno višje za prve letnike študija, za katere cena letos znaša med 3000 in 5500 evrov.
Zdaj pa naprej na sistem sofinanciranja, ki naj bi bodočim doktorantkam vsaj nekoliko olajšal plačevanje šolnine. Sofinanciranje je na zakonski ravni od leta 2017 urejeno z Uredbo o sofinanciranju doktorskega študija. Ta določa, da je višina vseh dodeljenih proračunskih sredstev, ki jih prejme visokošolski zavod, odvisna od števila diplomantk tretje stopnje v zadnjih petih letih. Nenadno večji vpis na doktorski študij ene izmed javnih univerz se torej pretvori v zvišanje sredstev za sofinanciranje študija na tej univerzi šele štiri leta kasneje, ko ta večja generacija doktorskih študentk že zaključi izobrazbo.
Kdo pa je sploh upravičen do sofinanciranega doktorskega študija? Po uredbi lahko za sredstva kandidirajo študentke, ki so redno napredovale v posamezen letnik doktorskega študija, še nimajo pridobljene ravni izobrazbe, ki ustreza doktorskemu študiju, in v preteklosti niso imele iz javnih sredstev financiranega doktorskega študija ne glede na to, ali so ga dokončale ali ne. Prav tako sofinanciranje ni omogočeno za vzporedni študij.
Uredba visokošolskim zavodom sicer omogoča, da z internimi merili sami izberejo študentke, ki jim bodo omogočili sofinanciranje. Študentke Univerze v Ljubljani morajo za možnost sofinanciranja imeti povprečno oceno zaključene izobrazbe najmanj osem, pri čemer se upoštevajo ocene vseh akreditiranih študijskih obveznosti na vseh dokončanih študijskih programih. Ocene dodiplomskega študija imajo tako na možnost uveljavljanja sofinanciarnja večji vpliv kot tiste iz magistrskega, saj je druga stopnja študija krajša. To lahko iz sistema sofinanciranja sicer potisne študentke, ki so zanimanje za doktorat izkazale šele na magistrskem študiju, saj zaradi slabših ocen s prejšnje stopnje ne morejo doseči povprečja, ki ga zahteva razpis.
Na ljubljanski univerzi je zadnjih nekaj let do sofinanciranja upravičenih okoli 1000 študentk, kar prestavlja med 40 in 50 odstotkov vseh vpisanih na študijske programe tretje stopnje. Število doktorskih študentk z leti narašča, poleg tega pa narašča tudi število upravičenih do sofinanciranja. Na Univerzi v Ljubljani je višina sofinanciranja odvisna od razpoložljivih proračunskih sredstev, ki se na razpisu porazdelijo med vse upravičenke, tako da se vsem sofinancira isti delež šolnine. V letošnjem študijskem letu se je zaradi več upravičenih študentk delež šolnine, ki ga sofinancira država, v primerjavi z lanskim letom zmanjšal s slabih 92 odstotkov na nekaj več kot 84 odstotkov. To v najdražjem primeru prvega letnika programa elektrotehnika pomeni, da so morale študentke doplačati približno 400 evrov več kot lani, torej so namesto lanskih slabih 450 evrov plačale okoli 870 evrov.
Težave s sofinanciranjem pa so letos študentke pričakale že v prvi polovici lanskega leta. Po prej omenjeni uredbi naj bi se sredstva za sofinanciranje doktorskega študija namreč določila z letnim sklepom ministra, pristojnega za visoko šolstvo. Ministrstvo naj bi nato višino razpoložjivih sredstev poslalo javnim študijskim zavodom najpozneje do petnajstega aprila. A letos se je zataknilo že pri prvem koraku, saj Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije univerzam višine sredstev ni sporočilo do predvidenega roka, ampak so to storili šele več kot dva meseca kasneje. Ministrstvo je sicer v juniju v odgovoru na novinarska vprašanja Slovenske tiskovne agencije pojasnilo, da je prišlo do težav zaradi rebalansa in da je to le instrukcijski rok, ki ga niso dolžni striktno spoštovati.
Žal to dejstvo ni pomagalo nekaj perspektivnim doktorskim študentkam, ki se po takratnih informacijah portala n1 zaradi negotovega financiranja študija niso odločile za vpis v nadaljnje izobraževanje. Taka odločitev ni brez zgodovinske podlage, saj ministrstvo ni dolžno sofinancirati doktorskega študija v določenem študijskem letu. Tako po podatkih, ki jih dobimo v Letnih poročilih UL, od študijskega leta 2013/14 do študijskega leta 2015/16 država ni sofinancirala študija na tretji stopnji. Ista letna poročila navajajo, da se je na univerzi v tem času močno zmanjšal vpis študentov v doktorske programe, zaradi česar so nekatere fakultete takrat začele premišlejvati tudi o tem, da bi uvedle svoje alternativne načine sofinanciranja študija. Opisan dogodek lepo prikaže, kaj se zgodi, če postane cena doktorskega študija previsoka. Seveda so kot običajno zaradi takšnih političnih manevrov prizadete predvsem študentke iz finančno šibkejših okolij, ki si alternative, torej polne cene študija, ne morejo privoščiti.
A tudi ko se država odloči, da bo doktorski študij sofinancirala, sofinanciran delež šolnine ni stabilen, saj je, kot že omenjeno, poleg višine razpoložljivih sredstev odvisen tudi od števila upravičenih študentk. Šele jeseni, ko so vpisani vsi in univerza razporedi sredstva med upravičence, je jasno, koliko bo morala vsaka posameznica doplačati. Torej se študentke ne morejo vnaprej pripraviti na dvig doplačila šolnine, saj za višino šolnine, ki jo bodo morale plačati, izvejo šele po tem, ko so že vpisane v letnik. Ker plačilo študija doktorskim študentkam že samo po sebi predstavlja finančno breme, jim tako pozno odločanje glede višine sofinanciranja še dodatno otežuje strukturiranje svojega življenja. Spomnimo, da so študentke pri vpisu na doktorski študij stare vsaj 23 let, velika večina pa jih je pri vpisu še starejših. Tako lahko predvidevamo, da se jih želi veliko finančno osamosvojiti od staršev in jih zato nerade prosijo za pomoč, tudi če bi jih družina lahko finančno podprla.
Še huje pa je seveda za tiste, ki si morajo svoje življenje v celoti financirati same in morajo ob študiju zaradi naraščajočih življenjskih stroškov že tako vedno več svojega časa nameniti službam namesto študiju. Tednik Mladina je že leta 2017 poročal, da je veliko študentk poleg študija prisiljenih še delati, saj si drugače ne morejo pokriti stroškov. Tu nastane problem, saj doktorski študij vzame veliko časa. Iz Evalvacijskega poročila za programe III. stopnje za obdobje med študijskimi leti 17/18 in 20/21 je razvidno, da študentke v povprečju za doktorski študij porabijo okrog 25 ur na teden. Kar pomeni, da ob študiju ne morejo delati za več kot polovičen delovni čas, vsaj če nočejo žrtovati svojega študija oziroma zdravja. Krajšemu delovnemu času seveda ustreza tudi nižja plača na koncu meseca, kar jih predvsem v Ljubljani, potem ko pokrijejo najemnino, zagotovo ne postavlja v zavidljiv položaj.
Kot nam je povedal prodekan za doktorski študij in znanstveno raziskovalno delo na ljubljanski Filozofski fakulteti Sašo Jerše, fakultete finančno ne morejo priskočiti na pomoč študentkam. To lahko storijo le z omogočanjem obročnega plačevanja šolnine in čimbolj optimalnim prilagajanjem terminov in podaljševanjem rokov za opravljanje študijskih obveznosti. Prav tako je dodal, da ima Univerza v Ljubljani takšen inštrument za finančno pomoč študentom v obliki dobrodelne akcije univerze Srčna UL. Akcija univerze zaradi omejenosti sredstev kljub svoji dobrodelni naravnanosti ne more predstavljati sistemske rešitve za lajšanje finančnih težav velikega števila doktorskih študentk.
Kljub temu da torej spreminjanje višine subvencije ni glavna finančna težava doktorskih študentk, vseeno predstavlja pomemben košček mozaika finančnih težav pri tistih, ki si študij že tako komaj privoščijo. Kot rešitev se seveda ponuja možnost, da bi tudi doktorski študij postal brezplačen za vse. S tem bi se izognili vsaj direktnemu finančnemu izključevanju najranljivejših študentk iz nadaljnjega izobraževanja. Ker pa tako velikih sprememb vsaj v kratkem ni za pričakovati, lahko za dobro doktorskih študentk upamo, da bodo odločevalci s sredstvi, namenjenimi sofinanciranju, bolje sledili naraščanju števila študentk in s pravočasnim sprejemanjem in obveščanjem glede višine sredstev za sofinanciranje omogočili vsaj higienski minimum možne priprave na finančno breme, ki je šolnina.
PRENOVE V ŠTUDENTSKIH DOMOVIH LJUBLJANA
Dobrodošle v drugem delu univerzitetnega bloka. V tem bomo, kot napovedano, preverjale situacijo po prenovah kopalnic v dveh študentskih domovih, ki so se odvile v zadnjih dveh letih. Zanima nas torej, če kje kaj pušča. Začele bomo s prenovo v domu 11 v Rožni dolini, kjer v sobah apartmajskega tipa domuje 291 prebivalk in prebivalcev. Prenova vertikal in kopalnic se je začela julija. Ker prenove ni bilo mogoče izvesti etapno, so se morale prebivalke in prebivalci za čas prenove preseliti v drug dom ali začasno izseliti. Dela so se zaključila decembra, po tem pa so se tisti, ki so izrazili željo po ponovni vrnitvi v dom, vanj ponovno vselili med 17. in 23. decembrom.
Radarji univerzitetne redakcije so ujeli informacijo o določenih težavah ob ponovni vselitvi, zato smo se novinarke odpravile do doma in tamkajšnje prebivalce povprašale o teh težavah.
Študentko smo povprašale, kako je potekalo odpravljanje težav po prenovi – v njenem primeru težave s kotličkom.
Študentka nam je opisala še eno težavo po prenovi, ki je po njenem mnenju posledica hitenja tako s prenovo samo, kot tudi ponovno vselitvijo prebivalk v dom.
Ob vrnitvi v svoje apartmaje pa so se prve študentke, ki so se vanje vrnile, srečale tudi z drugimi težavami. Tiste, ki so se vrnile med prvimi že decembra, so na lastni koži občutile mraz zimskih mesecev, o čemer več pove naslednja sogovorka.
Študentke so se torej decembra vrnile v apartmaje z novimi kopalnicami, ki pa so jih pod težo petih puloverjev žal težko uporabljale. Kako je prišlo do tega, da so stanovalke nizke temperature najbolj mrzlega meseca v letu občutile tudi znotraj svojih domov, smo povprašale upravo ljubljanskih študentskih domov. V kontakt smo stopile s predstojnikom Sektorja za študentske zadeve, Aleksandrom Matkovićem.
V pisni izjavi je svojo izkušnjo opisala tudi študentka, ki je po prenovi v apartmaju pogrešala svoj kos pohištva. Za selitev so imele na voljo več dni, naročeno pa jim je bilo, da izpraznijo stvari iz kuhinje in kopalnice, medtem ko v apartmaju lahko pustijo nenujne stvari. Tako je ob selitvi za seboj pustila nekaj kuhinjskih pripomočkov in omaro, ki je bila v apartmaju še preden se je vanj prvič vselila sama. Ravno ta pa je ob vrnitvi po prenovi manjkala.
Stanovalka je navedla tudi sum, da je bil nekdo med prenovo v njeni sobi, saj so se na tleh poznali neznani odtisi, ki jih pred začasno premestitvijo tam ni pustila. V sobe stanovalcev delavci med delom niso smeli vstopati, kar so ji zatrdili tudi v sprejemni pisarni uprave, ko se je nanje obrnila z vprašanjem glede odtisov na tleh. Stanovalko je bolj kot izginotje pohištva skrbela možnost, da so zunanji izvajalci med delom vstopali v osebni prostor, v katerega sicer niso smeli vstopati, kot ji je poleg zaposlene na upravi zatrdil tudi hišnik. Da so bile nekatere malenkosti odtujene tudi drugim stanovalcem, je izvedela iz internih kanalov obveščanja, ki si jih delijo stanovalci doma 11. Na upravo se je preko elektronske pošte obrnila tudi pisno, a je bil odgovor, ki ga je prejela, kratek, v njem pa se je uprava ognila odgovornosti za izginuli predmet.
Da pa stvari niso izginile samo iz skupnega kuhinjskega prostora, ampak tudi iz zasebnih sob, je v pisni izjavi povedala tudi druga stanovalka doma 11. Po vrnitvi v dom sta s sostanovalko v kuhinji pogrešali nekaj posode, iz sobe pa sta izginili obe blazini in eno izmed pregrinjal. Posteljnina je sicer v domski lasti in je stanovalcem na voljo v izposojo, a kljub temu tudi hišnik, na katerega se je obrnila, o tem ni nič vedel.
Ali so na upravi prejeli prijave glede izginulih predmetov, smo povprašale Matkovića.
Ker so po navedbi študentov poleg stvari iz skupnih prostorov izginile tudi nekatere stvari iz sob, v katere izvajalci uradno naj ne bi imeli dostopa, smo Matkovića povprašale tudi o dostopnosti do sob.
Sedaj pa gremo še v drugo študentsko naselje – Mestni log, in sicer v dom ŠD3. Kot se morda nekatere spomnite, se je prenova kopalnic in sanitarij v domu odvijala v letu 2023, o čemer smo takrat tudi poročale. Te prenove se prav tako niso mogli lotiti etapno, saj so zaradi povezav za sanitarne vode morali izklopiti vodo celotnemu domu, posledično pa so morali vse prebivalke in prebivalce iz doma izseliti. Dom ŠD3 velja za enega največjih študentskih domov, saj v njem prebiva 457 študentk in študentov. Ti so se iz doma začasno preselili ali izselili v juliju 2023, v dom pa so se vrnili januarja lani – sicer v času, ko se je študentarija pripravljala na izpite.
Ob začetku vseljevanja pa izvajalci še niso v celoti dokončali del. Kaj je bilo še za postoriti in zakaj so študentke in študente ponovno vselili pred koncem vseh del, nadaljuje Matković.
Govorile smo s prebivalcem doma ŠD3 in ga povprašale v kakšnem stanju so sedaj kopalnice oziroma, ali so tudi oni po prenovi imeli kaj težav?
Na vprašanje, ali so študentke ob uporabi novih kopalnic tudi v drugih apartmajih zaznale kakšne napake in jih sporočile upravi, odgovarja Matković:
Študentke domov 11 in ŠD3 lahko tako sedaj uživajo v prenovljenih kopalnicah in sanitarijah, medtem ko nekatere stanovalke drugih domov še čakajo na prenovo že precej dotrajanih objektov. Ponovna vselitev v domove ni bila brez težav, a se te pri obsežnejših prenovah dogajajo pogosto. Pa vendarle, če se dela hitro (in čim bolj poceni), se število napak tudi hitro poveča.
Oddajo so pripravile vajenke Monika, Matevž in Jana. Mentorirali sta Karin in Vika. Izvajali smo jo novinarki Nika in Vika, špiker Tnik in tehnik Aljaž.
Dodaj komentar
Komentiraj