ŠOU must go on

ŠOU must go on

Oddaja
8. 11. 2020 - 16.00

Komentar o koncu študentske organizacije
 / 10. 10. 2020

Kaj bi pomenil konec študentskih organizacij, kot jih poznamo? S tem ne mislimo ukinitve študentskega organiziranja nasploh, temveč okrnitev in predvsem odtegnitev virov financiranja, ki v največji meri izhajajo iz študentskega dela. In zakaj je to prav v tem trenutku aktualna tema pogovora? V tokratni oddaji ponujamo nekaj odgovorov na omenjena vprašanja, ki se ne zastavljajo le nam, temveč tudi tistim, ki v študentskih organizacijah zasedajo najvišje položaje.

 

Če povzamemo, je Študentska organizacija Slovenije zaradi načina financiranja na nek način kot državica v državi – sicer brez teritorija, če ne štejemo Kampusa in podobnih nepremičnin. Ampak, hec na stran, Študentska organizacija Slovenije od vsake ure, ki se v državi opravi prek študentskega dela, samodejno prejme slabe štiri odstotke. Enak znesek gre tudi študentskemu servisu za posredovanje dela. Za primerjavo, za štipendije se odtegne več kot dvakrat toliko, torej dobrih osem odstotkov, za študentske domove pa dva odstotka. 

 

Kot vidite, vse skupaj deluje kot samodejno pobiranje davkov, kot to počne slovenska država na ravni vsake ure opravljenega dela, tudi študentskega. Študenti tako v resnici prispevamo v dva javna proračuna, državnega in študentskega. Od obeh smo v zameno deležni različnih vrst varstva, pravic in ugodnosti. Toda Študentska organizacija Slovenije, krajše ŠOS, je zgolj instanca, na kateri se združujejo posamezne študentske organizacije univerz ter Zveza študentskih klubov. Za razliko od države, ki jo vodi vlada, je v tem primeru veliko večja koncentracija moči pri študentskih organizacijah univerz, ne toliko v vrhu ŠOS-a. 

 

Ko govorimo o študentskem organiziranju, tako večino časa mislimo Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani, krajše ŠOU v Ljubljani, ki je bila naslednica Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, ta pa je nasledila Univerzitetno konferenco Zveze socialistične mladine Slovenije. Najprej je torej nastal ŠOU v Ljubljani, v času odcepitve Slovenije od Jugoslavije, šele kasneje pa so bile ustanovljene ostale študentske organizacije univerz, tudi na novoustanovljenih univerzah, na državni ravni pa je se oblikovala ŠOS kot povezujoči organ vseh skupaj.

 

Študentsko delo je po drugi strani v določeni obliki obstajalo že konec petdesetih let prejšnjega stoletja. Skozi desetletja je bila ta oblika dela podrobneje opredeljena v Zakonu o delovnih razmerjih, zadnjih nekaj let pa prek študentskega dela vplačujemo tudi prispevke za različne vrste zavarovanj. Razmerje med delom in študijem postaja vse bolj nevzdržno zaradi slabšanja ekonomskega položaja prebivalcev Slovenije in drsenja države na ekonomsko obrobje Evrope. 

Socialni položaj študentov, socialni korektivi in nizka politična participacija v študentskem organiziranju.
 / 2. 11. 2018

Delamo, da bi študirali, ampak ne moremo študirati, ker delamo – zato gledamo na vsak cent, ki se odtegne od naših urnih postavk, in se sprašujemo o smiselnosti delovanja prejemnikov. Po drugi strani se sredstva, ki pritekajo v študentske organizacije, deloma usmerjajo v navidez špekulativne naložbe in klientelistične pogodbe, to pa spodbuja že tako ali tako padajočo udeležbo na študentskih volitvah. Kot primer potencialne špekulativne naložbe vzemimo zemljišče Kampusa, katerega vrednost z vsakim vložkom raste in ga bo ŠOU v Ljubljani lahko prodal za več milijonov evrov, ko ga bo država odkupila za izgradnjo železnice čezenj. Potencialno klientelistične pa so lahko številne pogodbe, ki se sklepajo na podlagi poznanstev z bivšimi funkcionarji. 

 

Skratka, prek volitev ima povprečen študent vsaj nekaj besede pri tem, kdo odloča o razporejanju milijonov sredstev. Nimajo pa tudi bolj neposredne besede pri tem, kako se jih razporeja, saj študentsko organiziranje deluje brez participativnih proračunov, brez skupščin na posameznih visokošolskih zavodih in redkokdaj omogoči referendum.

 

Tako kot na državni in občinski ravni so stvari v glavnem pod nadzorom voljenih predstavnikov, ti pa letos na študentske volitve ŠOU v Ljubljani niso uspeli pritegniti niti pet odstotkov ljubljanskih študentov. Tudi ugled študentskih organizacij v širši javnosti je v zadnjem desetletju posebej močno padel zaradi številnih afer, medijsko označenih za koruptivne, od katerih jih je nekaj dobilo tudi kazenske in prekrškovne epiloge na sodišču. Samo kot primer omenimo Sebastjana Kokla, obsojenega zaradi zlorabe položaja na Študentski organizaciji na Primorskem, in Željka Milovanoviča, ki je bil sprva obsojen podkupovanja, nato pa oproščen, ker takrat ŠOU v Ljubljani uradno še ni bila oseba javnega prava.

O predlogu spremembe Zakona o skupnosti študentov.
 / 10. 4. 2019

Stabilnost študentskih organizacij je tako močno načeta – in ker niti prepoznavnosti, kaj šele podpore med študenti nimajo, je njihov nadaljnji obstoj odvisen predvsem od podpore države. Študentske organizacije same namreč nimajo monopola nad nasiljem in prisilo, ki sta potrebna za pobiranje davkov, zato je tudi trenutna zakonska ureditev koncesijske dajatve od študentskega dela odvisna od politične volje strank na državni ravni. Študentskim organizacijam so običajno najbolj naklonjene tiste stranke, ki jih koristijo kot valilnico političnega kadra. Slovenska demokratska stranka, krajše SDS, zato že več let skuša omejiti moč študentskih organizacij. 

 

Nazadnje je to storila tako, da je vzela predlog sicer študentskega društva Iskra, da se študentske organizacije opredeli kot pravne osebe javnega prava, kar jih podvrže podrobnejšemu javnemu nadzoru. Pri tem se je pokazalo, da tudi študentska opozicija ni uspela zmobilizirati dovolj študentov, da bi spremenili lastno organizacijo, temveč se je morala zanesti na državno intervencijo. 

Na tem mestu se zastavlja vprašanje, kaj točno je vloga študentskih organizacij. Če poenostavimo, sta vlogi dve, finančna in politična. To pomeni nudenje finančne podpore, recimo temu študentskemu nevladnemu sektorju, ter sedenje za številnimi pogajalskimi mizami na državni ravni, ko se odloča o študentskih zadevah. Glede finančne podpore smo na Radiu Študent že nemalokrat izpostavili navidez načrtno odtegovanje sredstev od številnih študentom pomembnih entitet in preusmerjanje denarja v špekulativne naložbene projekte, drago pravno svetovanje in druge navidez nesmiselne pogodbe z bivšimi funkcionarji in njihovimi s.p.-ji. Kot primer omenimo Andreja Boleta, nekdanjega poslanca Povezanih, ki je v zadnjih šestih letih od ŠOU v Ljubljani prejel že 160 tisoč evrov, med drugim za »fizično prisotnost na Kampusu«.

 

O politični vlogi pa se lahko krešejo različna mnenja, a dejstvo ostaja, da je v času epidemije vodstvo študentskega organiziranja predstavnikom na državni ravni predstavilo številne ukrepe za blažitev ekonomskih in drugih posledic krize. Seveda jih je pri tem nazaj držala nezmožnost mobilizacije študentov, ki bi predlogom pristavila težo in bi jim dala večjo možnost, da gredo skozi na ravni državnega zbora. A zaradi več dejavnikov, tudi po krivdi samih študentskih organizacij, predlogi po večini niso bili sprejeti.

 

Kaj bi sprememba financiranja torej pomenila za ti dve vlogi študentskih organizacij? Koncesijska dajatev predstavlja največji delež sredstev in tudi najbolj neodvisen vir, kar pomeni tudi najodločilnejši temelj za politično neodvisnost. Ta seveda ne more biti popolna, saj koncesijska dajatev ni prostovoljna, temveč samodejna, s svojim monopolom nad prisilo pa jo zagotavlja država, ne študentske organizacije same ali študenti s svojo zavestno odločitvijo. A vendar, če bi zmožnost mobilizacije študentov bila večja, bi tudi nasproti državnemu monopolu imeli večje možnosti zagovarjanja lastnih sredstev in pravic.

O rezultatih nedavne raziskave EVROŠTUDENT in študentskem delu.
 / 17. 12. 2018

Neodvisna sredstva pomenijo denimo možnost financiranja komunikacijskih kampanj, ki so ključne pri ozaveščanju in ustvarjanju političnega pritiska. Pomenijo možnost zaposlovanja lastnega stalnega strokovnega in političnega kadra, ki organizaciji omogoča stabilnost in kontinuiranost delovanja. V javnosti smo priča različnim predlogom preusmeritve sredstev, recimo v štipendije in študentske domove. A kako verjetna bi takšna preusmeritev sploh bila, če ne bi bilo študentskih organizacij, ki bi to politično izpeljale in potem takšno ureditev tudi ohranjale? Kaj bi držalo vlado nazaj, da ne bi preprosto spremenila zakona, ki ureja študentsko delo, in po svoje usmerjala, kam gredo naši prispevki? 

O domnevno sistemskih rešitvah študentskega organiziranja
 / 25. 3. 2019

Več kot upravičeno se takoj zatem vprašamo tudi, kaj bo s številnimi študentskimi društvi, zavodi in dejavnostmi, ki se trenutno zanašajo na sredstva študentskih organizacij. Samo zato, ker bi zdaj s temi sredstvi razpolagala vlada, še ne pomeni, da bi nadaljevala s podporo prej omenjenemu študentskemu nevladnemu sektorju. Odnos do klasičnega nevladnega sektorja denimo trenutna vlada že zdaj kaže v vsej svoji brezprizivnosti. 

 

Pri teh hipotetičnih možnostih si seveda rečemo, da bi bilo odvisno od tega, kdo oziroma katere stranke sestavljajo vlado. Zakaj potem podobnih hipotez ne postavljamo o študentskih organizacijah? Zdi se namreč, da študentskim organizacijam ljudje niso pripravljeni dodeliti možnosti hipotetične drugačne oblasti, kot jo dodelijo vladi na ravni države. S tem ima seveda veliko opraviti dejstvo, da je udeležba na študentskih volitvah veliko nižja od državnozborskih volitev in se posledično oblast v študentskem organiziranju redkeje bistveno spreminja. Vendar po drugi strani tudi za državno raven ne moremo trditi, da smo v času od odcepitve videli kaj dosti sprememb, saj si žogico venomer podajajo podobni liki z desnice in centra, ki pa se tako ali tako pomika vedno bolj desno.

 

Kaj je torej večje tveganje za študente v Sloveniji – da se popolnoma odpovedo neodvisnemu viru financiranja in posledično lastni politični skupnosti v obliki študentskih organizacij in prepustijo strankam na ravni države, da se odločajo v njihovem imenu? Ali da se raje kot v pasivno prepuščanje odločanja zunanjim instancam spustijo v politični boj znotraj lastne organizacije, da bi jo prestrukturirali na bolj neposredno demokratičen način in neodvisna sredstva porabljali za okrepitev politične vloge študentov na nacionalni ravni ter ohranjali lasten tako imenovani študentski sektor varen pred kapricami vsakokratne vlade?

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.