Prejšnjikrat smo izpostavili specifični problem nevidnosti nemogočega, ki za sodobno pedagoško miselnost tako rekoč ne obstaja. Tokrat nadaljujemo z vprašanjem pozicije sodobne pedagoške miselnosti in njenih strukturnih sprevidov. Kakšna je torej strukturno določena pozicija sodobnega vzgojitelja-pedagoga, s katere »nemogoči« problemi, ki zadevajo travmatično jedro, niso in ne smejo biti vidni? Kaj nakazuje na prvi pogled protislovno stanje, v katerem se tabuji, ki se jih goreče in aktivno utrjuje, nanašajo prav na neko dozdevno strukturno-objektivno nujnost ne-vidnega?