Pripravlja se Zakon o kakovosti v visokem šolstvu. V njem se, kot izpostavlja Visokošolski sindikat, nahaja več spornih točk: spreminja postopke akreditacije, vrste in rabo informacij, ki se zbirajo in objavljajo, in tako naprej. Med drugim – in na to se osredotočam danes – zakon na več mestih predvideva uporabo zaposljivosti diplomantov kot kriterij določanja vpisnih mest in kot informacijo, ki naj bi se shranjevala in javno objavljala. 

Že večkrat sem pisal o tem, da univerzitetni študij po definiciji posameznika usposablja, da je na nekem področju sposoben samostojnega raziskovalnega dela. To, da se spotoma usposobi za opravljanje nekega poklica, je sekundarnega pomena. Pogimnazijska izobrazba, ki je primarno namenjena praktičnemu usposabljanju, je višješolska in ne univerzitetna. Direkten bom: če želimo, da naše univerze upravljamo po kriteriju zaposljivosti, potem bodimo iskreni in jih nehajmo imenovati univerze. To s sabo potegne ves pomp in ceremonijo univerze. Plemenitost univerze, ki sploh legitimizira vsa posebna oblačila, tradicije in ugled, ki ga akademiki uživajo, izhaja iz humanistične misije raziskovanja kot človeškega projekta samega na sebi, pri čemer je edino merilo kakovosti – no, kakovost vsebine. 

Da gre pri tem za napad na družboslovje in humanistiko, je očitno. Toda: dikcija o nezaposljivih družboslovcih in humanistih je bolj kot ne butasta. Star vic o študentih filozofije gre nekako tako: »Dobro, da študiraš filozofijo, slišim, da bodo v Trebnjem zgradili tovarno filozofije.« Toda velik del vtisa, da družboslovci in humanisti niso zaposljivi, izhaja ravno iz tega, da pogosto pač ne obstaja nek specifičen poklic s takšnim nazivom. 

Toda to ne pomeni, da so nezaposljivi, niti ne pomeni, da nimajo veščin, ki bi jim na trgu dela pomagale. Veliko zaposlitev v bistvu sploh ni namenjenih specifični izobrazbi in terja stopnjo samo zato, ker dokončana univerza pomeni izkaz neke delovne etike in obenem neke terciarne ali kvartarne socializacije. Dokaz, da niso nezaposljivi, je ravno obstoj malega morja zasebnih družboslovnih in humanističnih fakultet, ki so že na prvi pogled po kvaliteti občutno slabše od, recimo, Univerze v Ljubljani, pa imajo vseeno študente, ki pogosto plačujejo študij, študirajo ob delu in podobno. 

Vseeno pa – in to je bistveno – je določenim tehničnim fakultetam zaposljivost dosti lažje dokazovati, ker lahko preprosto merijo število zaposlitev s takšnim in drugačnim nazivom, češ: na trgu je dvesto oglasov za delovno mesto z nazivom »farmacevt«, torej potrebujemo dvesto farmacevtov. Po drugi strani je jasno, da tovarna filozofije pač ne obstaja, da filozofi opravljajo različne službe. In to, da jim pri študiju pridobljene kompetence pri tem pomagajo, je dosti težje dokazati, hkrati pa bo v javnem diskurzu tak dokaz vedno manj prepričljiv kot neposrednost obstoja specifičnega poklica. 

Da ne bo pomote, ta neoliberalni diskurz o zaposljivosti škodi tudi naravoslovno-tehničnim fakultetam. Medtem ko bo krčenje sredstev družboslovju in humanistiki v najslabšem primeru vodilo do ukinjanja kateder, programov, zmanjševanja vpisnih mest in podobnega, bo sprememba na tehničnih fakultetah manj očitna – in se že dogaja. Več bo pač sodelovanja s trgom, manj poudarka bo na bazičnih znanostih in podobno. Toda o tem sem že govoril. Pomembnejše je drugo vprašanje: kako naj se družboslovje in humanistika upreta temu puču?

Podoben problem je pred dnevi izpostavil bivši odgovorni urednik Radia Študent, Jernej Kaluža. Malo konteksta: prvič, Žižek in Varufakis sta imela stream, za katerega je bilo treba kupiti vstopnico, drugič, pravnica in solastnica Pritličja, Barbara Rajgelj, je v javnost plasirala kritiko tovrstnih, kot jih je označila sama, »plačljivih levičarskih maš«. Tretjič, Kaluža je v odgovor opozoril na bedo akademske humanistike – in verjetno tudi družbenih ved nasploh – češ kritična misel ni bila sposobna sproducirati institucionalnih pogojev za razvoj misli; kader je, tudi kvaliteten je, vendar ni povsem očitno, kaj naj ta kader počne. 

Kaluževo kritiko bi parafraziral tako: kritična misel ves čas opozarja, da v družbi ni dovolj institucionalizirane kritične misli. Rečeno drugače, opozarja, da ravno bi potrebovali tovarno filozofije v Trebnjem, ki bi producirala kritično misel, kovala linijo, jo dobavljala v vsak ništrc družbe. Toda, tako Kaluža, zlata generacija kritične misli, a la Lacanovska šola v Ljubljani in njihovi sodobniki v tujini, tega ni zagotovila in ni uresničila. 

Tukaj ne gre samo za neposredne zaposlitve. Že če bi se napravila nekakšna kultura javnega humanističnega diskurza, ki bi presegal zaprte in samozadostne akademske kroge, bi bila »vloga« humanistične in družboslovne izobrazbe dovolj očitna, da se ne bi bilo treba zanašati na semantično vrednost starih humanističnih idealov raziskovanja. Toda kako sploh zgraditi kaj takšnega? Na to vprašanje nimam dobrega odgovora. 

Če poskušam ugibati, bi rekel tako: verjetno bi, prvič, potrebovali institucionalne pogoje gradnje nekakšne nove kulture humanističnega in družboslovnega občevanja. To bi lahko pomenilo ustvarjanje platform za deljenje znanstvenih in strokovnih dosežkov, izsekavanje stečin za intervencije v druge sfere in še kaj. Verjetno bi morali, da to dosežemo, akademsko družboslovno in humanistično skupnost – pa tudi sicer obstoječo »intelektualno« skupnost – odpreti. Preveč je gatekeeperjev, preveč je snobističnega krožnega onaniranja. Verjetno bi tudi splošno javnost morali bolje izobraziti: pouk filozofije in sociologije – in drugi družboslovni ali humanistični predmeti – so v srednjih šolah pogosto zapostavljeni, so pač tisti enoletni dodatek, blow-off. 

Če bi to uspelo, bi bila obramba družboslovja in humanistike v javnem diskurzu dosti lažja. Kajti – ni problem samo to, da želi Janša ošibiti FF in FDV, ker ima tam bazo svojih kritikov. Gre za to, da večina družbe o družboslovju in humanistiki misli slabo. To pa pomeni, da bo kakršna koli obramba Univerze dokaj klavrna. Vodo se je spravilo na referendum in se je zmagalo, ker ljudje razumejo, kaj imajo od vode. Mislim pa, da premalo ljudi dostopa do humanističnega in družboslovnega diskurza. S tem ne mislim, da bi morali postati družba filozofov, temveč da bi morali družboslovci in humanisti obenem poskrbeti za to, da misel, ki jo producirajo, ne ostane zaprta za akademskimi zidovi. 

Misel, da sta družboslovje in humanistika neuporabna, je turobna: področji sta bolj uporabni od katere koli tehnične ali naravoslovne stroke. Preizpraševanje družbene formacije, preizpraševanje smotra človekovega delovanja – v posamezni aktivnosti ali pa sploh – je pogoj za realizacijo veliko idealov, ki jih jemljemo za samoumevne. Recimo: izkoriščanje in nepravičnost nista vedno očitna in ravno družboslovje in humanistika nosita nalogo, da izkoriščanje in nepravičnost pokažeta in izrečeta zahtevo po njunem odpravljanju. 

Verjetno ne bomo v Trebnjem nikoli postavili tovarne filozofije, toda filozofi in sociologi bodo vseeno imeli službe. A uspelo bi lahko tudi več: humanistika in družboslovje imata veliko pomembnejšo vlogo, ki je v neoliberalizmu ne moreta opravljati najbolje, ker sploh ne prideta do besede. Na njunem mestu stojijo razne ideološke formulacije, zamaskirane v zdrav razum in podobno. In ravno demistifikacija teh formulacij je naloga družboslovja in humanistike. Ta naloga je neločljiva od izobraževanja družbe.

Ta naloga je v družboslovju in humanistiki težja kot v tehniki. Ne obstaja nikakršen tržni interes razsvetljevanja množic – kvečjemu se bo neoliberalna država proti temu borila. Toda v končni instanci gre za to: branje Hegla in Platona – in ostalih – ne sme biti nevtralna dejavnost. Dočim je prav, da se razvija sama zase, v svoji teoretski produktivnosti je njena aplikativna vrednost merljiva samo v enem kriteriju, njenem emancipatornem potencialu. Proti novemu zakonu se bo treba boriti, vendar bo obenem treba poskrbeti, da ta borba ni samo defenzivna, ne gre samo za obrambo tega, kar je. Treba je tudi premisliti, kaj lahko ta skupnost naredi za svojo proliferacijo.