("Classroom" by Vitó is licensed under CC BY-NC-ND 2.0 )

Janša bi uvedel planski sistem v univerzah - namesto v gospodarstvu, kjer je dejansko potreben in smiseln.

Komentira Borut Brezar, zgodovinar in sociolog ter predsednik Gibanja za dostojno delo in socialno družbo.

Včeraj nas je presenetila novica, da Vlada Republike Slovenije ni dala soglasja k objavi razpisa za vpis na univerze v prihodnjem študijskem letu. Po poročanju Dnevnika je neuradno soglasje k objavi razpisa ustavil sam predsednik vlade Janez Janša, saj naj bi bilo po njegovem mnenju treba pred izdajo soglasja ugotoviti, kakšne so »dejanske« potrebe na trgu delovne sile in temu prilagoditi število vpisnih mest na fakultete in programe. A tudi če privzamemo gonjo za vse višjimi dobički kot samoumevno, je ta poteza vlade najznačilnejša ravno za periferna gospodarstva. Takšna gospodarstva, iz katerih se vrednost steka drugam, domačemu prebivalstvu pa ostane bolj malo, poleg tega pa ga veliko bolj dotolčejo slabi delovni pogoji, prav tako značilni za periferijo.

Mantra o prilagajanju študija in vpisnih mest nekakšnim potrebam trgu delovne sile je stara. Nikakor ne gre samo za preblisk trenutne vlade, saj se ideja stalno ponavlja, še posebej v času gospodarskih recesij. Takrat namreč oblast začne razmišljati o varčevanju, torej o rezanju izdatkov države. Pri izobraževanju v visokem šolstvu navadno na plano potegne razlikovanje med uporabnostjo in neuporabnostjo za kapital. Tisto, kar po mnenju oblasti za kapital ni uporabno, želi rezati. To navidez racionalno in samoumevno početje pa je izjemno škodljivo. Namesto da bi odpravljala strukturne probleme v gospodarstvu, napada univerze. S tem ne le da ne odpravlja problema, temveč težave po nepotrebnem povzroča visokošolskemu izobraževanju.

Trg delovne sile v Sloveniji ima že od konca 80. let vzpostavljeno tako imenovano strukturno brezposelnost, ki se je poglobila po prehodu v kapitalistično gospodarstvo. Strukturna brezposelnost preprosto rečeno pomeni, da je na voljo veliko, veliko premalo delovnih mest za vse tiste, ki zaposlitev iščejo. Če pogledamo na spletno stran Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, vidimo, da je na voljo le 2.466 prostih delovnih mest. Iskalcev zaposlitve pa je 87.283, torej kar 35-krat več kot je delovnih mest sploh na voljo. Podobno stanje vztraja že več desetletij. Nikakor ne gre torej za to, da delavci v Sloveniji nimajo prave izobrazbe. Gre za to, da kapital v Sloveniji ne zna, ne zmore ali preprosto noče odpreti dovolj delovnih mest za vse iskalce zaposlitve. In to nima nobene veze z izobrazbo delavcev.

Če bi se ozirali na to, kakšne zaposlitve delodajalci v Sloveniji iščejo, lahko univerze zapremo. Delodajalci v Sloveniji bodo po raziskavi Napovednik zaposlovanja 2020, ki jo je izvedel Zavod za zaposlovanje, iskali poklice, ki v glavnem ne potrebujejo univerzitetne izobrazbe. Slovenski delodajalci napovedujejo, da bodo v prvi polovici leta 2021 najbolj iskali delavce za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih, zidarje, prodajalce, varilce, voznike težkih tovornjakov in vlačilcev, vojake, poklice za zdravstveno in socialno oskrbo, skladiščnike in uradnike za nabavo in prodajo in tako dalje. Skratka, vidimo lahko, kakšni profili bi dobili prednost.

Ne gre za to, da ti poklici niso potrebni, sploh pa je vsak delavec spoštovanja vreden. Gre za to, da ne moremo prilagajati univerz in vpisnih mest trgu delovne sile, ki je namenjen perifernemu gospodarstvu. V bistvu bi moralo biti obratno: delodajalci ne znajo, ne zmorejo ali preprosto nočejo uporabiti visoko izobražene delovne sile v Sloveniji. Zakaj bi se prilagajali kapitalistom, ki so zadovoljni s tem, da Slovenija ostane periferija? Zakaj bi se sploh morali prilagajati kapitalistom?

Opozoriti moramo tudi na to, da izobraževanje na univerzah traja več let. Nihče ne more predvideti, tudi trenutna vlada ne, kaj bo na trgu aktualno čez tri ali štiri leta, ko bodo prve generacije študentov svoj študij zaključile. V času pred prejšnjo gospodarsko krizo so bili v Sloveniji diplomanti gradbeništva in arhitekture zelo iskani, saj je bila dejavnost gradbeništva v vzponu. Kriza je ta sektor popolnoma sesula in mnogi diplomanti službe v svoji dejavnosti niso našli.

Kdo je ob vpisu na fakultete leta 2006 lahko pričakoval gospodarsko krizo? V času trenutne gospodarske krize, ki jo je povzročila epidemija koronavirusne bolezni, pa lahko podobno zgodbo spremljamo na primer z gostinci. Ti so bili pred izbruhom epidemije zelo iskani, trenutno pa je gostinska dejavnost zaradi prepovedi delovanja praktično sesuta. Tega na primer leta 2017 ni nihče predvidel.

Izobraževanje na univerzah ni izobraževanje za poklic. Seveda obstajajo poklicne visoke šole. Ampak univerzitetno izobraževanje je namenjeno oblikovanju človeka, njegove osebnosti. Vse to pa dosega posredno in to je ključno. Učenec oziroma študent tekom študija postane avtonomni subjekt, ki zna razmišljati s svojo glavo. Skratka nekdo, ki je lahko odrasel državljan in ki je zmožen sprejemanja odločitev v dobro skupnosti. Pomen izobraževanja za kasnejšo poklicno pot je drugotnega pomena, čeprav izobraževanje radi ideološko vidimo zgolj in samo kot pot do zaposlitve, češ: »Pojdi študirat, da boš imel službo.«

Šele brezinteresno izobraževanje v sebi nosi potencial za posameznike, ki bi družbi doprinesli tudi tehnološki razvoj, s katerim si gospodarstva centra kujejo dobičke. Tako niti znotraj kapitalistične logike vlada ne kaže razumevanja za preprosto dejstvo, da z nižanjem splošne izobrazbe in poudarjanjem zgolj poklicnih usmeritev ohranja gospodarstvo, katerega dobički temeljijo na nižanju stroškov delovne sile, ne na inovacijah.