Novinar Radia Študent pride v lokal...

Novinar Radia Študent pride v lokal...

Oddaja
28. 10. 2019 - 16.00

Pravijo, da je Turčija za novinarja neprijazno mesto. V kolikor preglasno kritiziraš vlado, sploh Erdogana, ali pa podpiraš sovražne elemente - Kurde, guleniste in tako dalje - te Turki kar hitro in grobo odslovijo - deportirajo ali pa ti, kakor se je to pripetilo Johnu Oliverju - ki sicer ni kaj prida novinar, ima pa jezik in je Britanec - prepovejo vstop v državo. Turčija je tudi za druge države relativno priljubljeno mesto za likvidacijo raznih motečih novinarjev. Bila bi škoda, v kolikor tega ne bi poskusili tudi v praksi. Ker nam je rezultat kritiziranja Erdogana že znan, smo poizkusili alternativo: kam vse lahko pride novinar z novinarsko kartico?

Novinarska postavka na Radiu Študent ne omogoča ne vem kakšnega luksuza, zato je pot od letališča do hotela in nato od hotela do centra zelo dolga. Javni promet v starem Bizancu je zelo dober, poceni, dolgo časa pelje. Na neki točki, ko mi je zmanjkalo lir na njihovi verziji Urbane - slednja je manj zelena, rumena, zato pa bolj rdeča - sem vozniku avtobusa pokazal press kartico, torej novinarski “ID” - možak je nekaj zabrusil nazaj, vendar je delovalo, ostal sem na avtobusu. Tehnično gledano se torej na avtobuse lahko pride samo z novinarsko kartico, a bi na njih verjetno lahko ostal v vsakem primeru. Na metrojih in ladjicah so bili varnostniki manj navdušeni nad idejo - ampak ajde, saj avtobusi tudi niso tako slaba opcija. Definitivno vidiš na njih več kot na podzemni. Predvsem ljudi, ki jih je povsod veliko, največ pa na avtobusu. 

Torej center. Ko je davnega lani moja noga prvič potlačila carigrajsko zemljico, sem v vsaki malo večji mošeji videl Hagio Sophio, ki je, mimogrede, daleč najbolj lame znamenitost v Istanbulu. Ampak je ena izmed tistih lame stvari, poleg kitajskega zidu, ki jih pač moraš videti. Kakorkoli. Ko novinar Radia Študent, ki s svojim honorarjem seveda spi okoli sedem kilometrov iz centra, stopi iz podzemne, vidi pet ogromnih osvetljenih mošej - in netreniranemu očesu, ki večino časa zre v prelestno dolgočasne rimokatoliške cerkve, izgledajo vse približno podobno. Čez približno pol ure pridem do “taprave” - dolga vrsta, check, impozantna zgradba, check. 

Ko pridem do okenca za karte, namesto 72 lir oziroma 12 evrov, kar je, mimogrede, ekvivalent treh istanbulskih večerij, uslužbenki pomolim svojo novinarsko kartico in osebno. Kao: ja ja, jaz sem tukaj kot novinar. Suverena gesta, s katero poskušam zavzeti dominantno gesto, seveda ni naravna: za vogalom, med čikpavzo, sem jo nekajkrat povadil. Baje ti ljudje takoj ustrežejo, če se obnašaš, kot da je edino naravno, da ti ustrežejo. Uslužbenka zmedeno gleda v kartico in jo obrača. Radio Študent svojim novinarjem izdaja lične kartončke, ki so seveda plastificirani - na zadnji strani na črni podlagi piše PRESS, spredaj pa so poleg slike s kulijem vpisani osnovni osebni podatki, dodatno okrepljeni z žigom radia, ki se ponaša z lepo peterokrako zvezdo. Na žalost ima kartica, čeprav je lepa, dva problema: prvič, relativno hitro se razcefra, in drugič, kombinacija plastifikacije in vpisovanja s kulijem pomeni, da v bistvu izpade fake. 

Uslužbenka se mršči, obrača kartico in pokliče kolega. Po mučnih tridesetih sekundah dobim papirnato karto, na kateri piše “free ticket” - karta je papirnata, napram kartonastim kartam, ki jih dobiš, če plačaš. Ko pridem do vhoda, me varnostnica zopet čudno gleda in zahteva, da ji pojasnim, kako za vraga sem dobil zastonj karto. Ampak dobro, sem notri. Hagia Sophia je, kot ponavadi, razočaranje - tokrat jo povrhu še prenavljajo. Mošeja nasproti, Modra mošeja, je mnogo lepša - pa še zastonj je. 

Izkaže se, da trik z novinarsko kartico deluje v vseh muzejih in palačah, ki so povezane z ministrstvom za kulturo - sicer s komplikacijami, ampak vseeno. Po drugi strani obstaja tako imenovano ministrstvo za palače, vendar je ime trik. Pravzaprav gre za privatno organizacijo, ki ji je za novinarje Radia Študent malo mar. V bistvu nimajo nič proti nam, vendar želijo, da jim plačamo: privatizacija kulture je več kot očitno problem. 

Moj grand oeuvre je bil poskus dostopanja do vladnih stavb v Istanbulu - prestolnica je Ankara, vendar ima tudi stari Konstantinopel mnogo vladnih institucij - še veliki vodja Erdogan ima tu palačo. Poskušal sem na glavnih vratih, vendar nisem prišel nikamor: stražarji ne govorijo najboljše angleško in niso prav dobro vedeli, kaj želim, ali pa se samo tako zelo bojijo našega pisanja. V kolikor gre za drugo, je škoda, da niso vedeli, da pišem za univerzitetno redakcijo, kar pomeni, da me za druge stvari briga, dokler so univerze javne, dobro financirane in imajo močne katedre za humanistiko in družbene vede. 

Kaj bolj podrobno Istanbula ne bi ravno opisoval - o samem mestu sem že pisal. Itak je fino: ogromno poceni hrane, od katere te še cele noči peče želodec, ogromno turistične kraft robe, ki ti jo prodajo po pogajanju in barantanju, kar pomeni, da ti je malo manj žal, da si jo kupil. Hkrati mesto nikdar ni zaprto. Ravno jutri bodo Turki praznovali dan republike in zato je že ves teden celo mesto odeto v zastave in pričakovanje državnega praznika. V vsem blišču in buhtenju življenja lahko kar pozabiš na vse problematične stvari, ki jih počne turška država: na odnos do Kurdov, do žensk in tako dalje. 

Vseeno pa: biti novinar Radia Študent v Istanbulu niti ni tako napačna reč. Velik del javnih kulturnih institucij ti omogoča, da jih kot novinar obiščeš zastonj, medtem ko ostale politične ustanove in privatne institucije tega ne omogočajo in radiu ne namenijo spoštovanja, ki si ga ta zasluži - vendar je treba priznati, da so bile te akcije povečini gverilske, desantske in ad hoc in niso vključevale predčasnega najavljanja in akreditacije.

Malo je bilo nerodno nazaj grede, ko sem se na letališču pojavil pri vhodu za poslovni razred. Tam so mojo suverenost razumeli, kot da sem zagotovo na pravem mestu in so pravzaprav že veliko pripravili zame, preden so po naključju ugotovili, da tam pravzaprav nimam kaj iskati in da moram nazaj k preostankom raje - ampak razumem njihovo predpostavko: kateri idiot bi, konec koncev, tebi nič, meni nič, prišel na turški šalter s slovensko PRESS kartico in zahteval poseben tretma? 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness