Bere se kot uvodna špica v akcijskem filmu. Študentska organizacija Slovenije, krajše ŠOS, je te dni v navidez brezizhodni situaciji. 

Po eni strani bo zaradi izpada prilivov na račun študentskega dela letos vsaj ob petino lanskega prihodka, po drugi pa se sooča z nenaklonjeno državno politiko, kar ogroža ne samo aktivnosti, pač pa na daljši rok tudi preživetje same organizacije. V uvodnih špicah akcijskih filmov heroju v točno zadnji sekundi uspe veliki met: s fantastično kombinacijo lastne smelosti in drzne sreče se reši. Žal se zdi, da je trenutna situacija za ŠOS dejansko brezizhodna – in da bo kakršnemu koli triku ali prevalu sledil kvečjemu lumbago, nikakor pa ne rešitev. 

V sredo, 18. novembra, je državni zbor sprejel Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2021 in 2022, krajše ZIPRS, ki je oklestil proračun ŠOS. Študentska organizacija se primarno napaja iz koncesijske dajatve študentskega dela, toda po Zakonu za uravnoteženje javnih financ – zloglasnem ZUJF-u, država organizaciji zagotavlja minimalni proračun enajstih milijonov evrov. To pomeni, da, če v posameznem letu ŠOS prejme manj kot enajst milijonov evrov od študentskega dela, država poravna razliko naslednje leto. Zakon, sprejet v sredo, to državno pomoč omeji na vsoto, ki je bila ŠOS izplačana glede na leto 2019. 

Problem je v tem, da je bilo leto 2019 za študentsko delo dobro; država je ŠOS do enajstih milijonov pomagala z milijonom evrov. Letošnje leto je po grobih ocenah vsaj za petino slabše, če ne še več. To pomeni, da bo letos ŠOS celokupno iz računa koncesijske dajatve prejel vsaj okoli dva milijona evrov manj kot lani. Ker pa je državna pomoč organizaciji z novim zakonom omejena, to pomeni, da ta denar ne bo nadomeščen, v praksi pa, da je študentska organizacija na mah izgubila dvajset odstotkov proračuna. 

Zakon ŠOS državne pomoči ni zgolj omejil na milijon evrov – tudi opredelil je namen organizacije, in sicer za potrebe delovanja organizacije, za reševanje stanovanjske problematike študentov ali blaženje socialnih stisk študentov.  Hkrati naj bi organizacija o porabi sredstev tudi poročala. Taka omejitev se zdi relativno mlečnozoba. Delovanje organizacije je širok pojem, in glede na to, da je ŠOS lani že samo za svoje delovanje, torej če ne štejemo organizacij na posameznih univerzah, porabil okoli tri četrtine milijona evrov, na delitev pogače takšne določbe ne bodo vplivale. Temu je tako, ker ŠOS za svoje delovanje že tako porabi okoli 750 tisoč evrov, že tako obstaja Študentski Tolar; skupaj smo torej že skoraj na 900 tisoč evrih. To pomeni, da ta namenska opredelitev ne bo spremenila delitvenega količnika, le računovodski razdelki bodo izgledali drugače.  

Bolj zanimivo je morebiti, da bodo morali o namembnosti financiranja poročati – vsaj enkrat letno se bo nek državni uradnik vprašal, kaj je namen raznih ekscesivnih stroškov. Vendar tudi to za ŠOS v resnici ni tako zelo problematično; pač še en birokratski postopek. V resnici gre pri tem primeru le za simptom trenda počasnega odmrtja študentskega organiziranja. Moja stava, moj hazard, če hočete, je precej preprosta: menim, da je ŠOS zelo lahko vzeti denar, ker med študenti uživa skoraj nično legitimnost, hkrati pa ni dobrih razlogov ali motivacije, da bi denar vrnili. 

Da Študentska organizacija Slovenije med študenti ni prepoznana kot legitimna institucija, je preprosta numerična resnica: volilna udeležba na študentskih volitvah zadnje čase le stežka preseže deset odstotkov, kar jasno nakazuje na nizko raven študentske zavesti. Drugi parametri, denimo, kar zadeva doseg na družbenih omrežjih, prav tako kažejo, da ŠOS nima zares velikega dosega. Novinarji Univerzitetne redakcije Radia Študent tudi v praksi – na terenu – vedno znova opažamo, da študentom pač ni mar za študentsko organizacijo. V večini primerov niti ne vedo prav dobro, kaj je razlika med študentsko organizacijo in študentskim svetom. 

Preprosta posledica tega dejstva je, da je politična moč ŠOS izredno omejena. Malo verjetno je, da se bodo študenti aktivirali v obrambo ŠOS. Ravno zato je študentski organizaciji tako lahko vzeti denar – populacija, ki naj bi jo predstavljala, se zanjo ne zmeni. Kakršna koli resnejša akcija v tem trenutku bi v resnici prinesla še dodatno zagato, ker bi bilo zelo očitno, da se je ŠOS zganil, ko je bil na tapeti njihov denar, medtem ko se je predsednik organizacije Klemen Peran še zgodaj poleti na Novi24 vladi zahvaljeval, čeprav je veliko študentov doživljalo stisko. Seveda je ŠOS vladi pošiljal veliko predlogov, javna pisma in tako dalje – kot resnejšo akcijo torej tukaj mislim potencialne proteste in podobno. 

Hkrati – vsaj tako se zdi – ni v državnem političnem prostoru nikogar, ki bi kakor koli profitiral od podpore ŠOS. Ni jasno, zakaj bi se katera koli stranka zares potegnila za študentske politike. Po eni strani ŠOS ni tako uporaben zaveznik, ker razen organizacije zbiranja podpisov za referendum v politični prostor ne doprinese prav dosti. Po drugi strani reševanje ŠOS v primerjavi z drugimi »boji« ne prinaša velikih koristi – večina volivcev ali ne ve, kaj študentski funkcionarji počnejo, ali pa jih poznajo le po vseh odmevnih škandalih in aferah.  

Stranka Alenke Bratušek, krajše SAB, je edina parlamentarna stranka, ki je v preteklem tednu v ospredje svojega komuniciranja z javnostjo postavila zmanjšanje proračuna ŠOS, pa še v tem primeru je treba pripomniti, da gre bolj kot za specifično in zavestno odločitev, da je ŠOS projekt, za katerim želijo stati, za politični oportunizem. SAB pač potrebuje načine, da se razlikuje od preostanka opozicije – in slogan, da vlada kaznuje študente, omogoča enostaven instant populizem. Hkrati se spomnimo na desno roko Alenke Bratušek, Jerneja Pavliča, ki je kot študentski poslanec v ŠOU v Ljubljani poskušal komercializirati K4, Študentsko svetovalnico in Radio Študent – bil je član Povezanih.

Vseeno menim, da se SAB ne bo spustila v resnejšo borbo, ker bi v tem primeru slej ko prej zopet govorili o delovanju študentskih organizacij. Lani je ŠOS doletela Tarča, v kateri so bile, sicer morebiti senzacionalistično, predstavljene visoke funkcionarske plače, razne nepravilnosti, in kjer je predsednik Klemen Peran s svojim nastopom pogorel.

 Vsaj po tistem si upam trditi, da večina volivcev študentskih organizacij ne bi opredelila kot vrednih obrambe.

Ravno za to gre pri vsem skupaj – ŠOS ima vedno krajši seznam prijateljev. Hkrati pa ima vsaj nekaj zelo odločnih sovražnikov. Desnica je za študentsko organiziranje izgubila interes po letu 2009, ko so do tedaj vladajoči Oranžni, nekakšna študentska desnica, izgubili moč in vpliv. Po drugi strani se na levi vsake toliko govori o raznih ukinitvah študentskih servisov, kar bi pod vprašaj posredno postavilo tudi ŠOS. 

Trenutno se konec študentskega organiziranja še vedno zdi daleč, toda večina indicev kaže, da je trend jasno začrtan. Zelo verjetno se tega zaveda tudi večina študentskih funkcionarjev, ki imajo na tem mestu dve vratolomni možnosti. Lahko poskusijo z obsežno javno kampanjo, ki bi verjetno terjala korenite institucionalne spremembe, češ, postali bomo transparentni in demokratični, ali kaj podobnega. Nekaj programskega pač. Po drugi strani bi se lahko vladajoči funkcionarji v miru okoristili, dokler se še lahko. 

Kaj bi moral storiti ŠOS, da bi preživel? Spremembe bi bile potrebne na dveh nivojih. Prvič, spremeniti bi se moral odnos do državne politike. V zadnjih letih ŠOS igra relativno pasivno in politično korektno vlogo – poskuša biti nekonflikten. Vendar je ta taktika neuspešna: kot neproblematičen in neopredeljen se bo sicer redkeje komu zameril, močnih zaveznikov pa vseeno ne bo dobil. Po drugi strani pa z mlačnostjo svojega delovanja za študente pač ne stori dovolj, da bi jih pridobil na svoj zagovorniški oder. Edini zaveznik, na katerega bi ŠOS lahko računal, so študenti sami – resna borba za študente pa terja več kot odprta pisma in predloge vladi. 

Druga raven spremembe ima podoben cilj: politični procesi v ŠOS bi morali postati dovolj vključujoči, da študenti ne bi bili tako odtujeni od organizacije. To pomeni, da bi se ŠOS moral iztrgati primežu Modrih in Povezanih in njim podobnim, zaradi katerih se študenti s študentsko politiko večinoma raje ne ukvarjajo. Etablirane študentske stranke so pač tako totalizirale političen prostor, da jim je težko konkurirati. Ironično so političen prostor totalizirale z depolitizacijo, na študentskih volitvah je redkokdaj govora o resnem programu. Nadebudno konkurenco pa pogosto doletijo tudi bolj umazane poteze, spomnimo se na Filoface ali pa na nasilje na Primorskem. Na obeh nivojih je očitno, da bi ŠOS šele moral postati študentska organizacija. Zdaj deluje kot elitni klub, katerega izbrana smetana v javnost vsake toliko plasira svojo vizijo tega, kaj študenti zares potrebujejo. 

Očitno je, da so te spremembe zelo domišljijske. Študentski funkcionarji so povečini aparatčiki, ki se radi lepo oblečejo in leporečijo. Vsekakor jim manjka sindikalne ostrine, pa tudi politično so preveč pastelni, da bi se ŠOS tudi v praksi prelevil v prvoborca študentskih pravic – hkrati pa jim najverjetneje ni zares v interesu prepustiti moči komu drugemu. Zato se ta vratolomni salto mortale ne bo zgodil – zato bo študentsko organiziranje prej ko slej zamrlo.