Te dni je bil sprejet nov Zakon za urejanje položaja študentov, krajše ZUPŠ. Novi zakon bo, denimo, nekoliko zvišal državne štipendije, pa dvignil višino subvencije za študentske bone, malce povečal financiranje gradnje študentskih domov in podobno.

Ko je bil zakon sprejet, je Andrej Pirjevec, lanski predsednik Študentske organizacije Slovenije, krajše ŠOS, ki je lobirala za sprejetje zakona, na družabnih omrežjih zadovoljno napisal, da čeravno je študentsko organiziranje zadnje čase na slabem glasu, je ŠOS uspelo »spraviti čez« zakon, ki bo pomenil približno 40 milijonov evrov več za študente letno. Obregnil se je tudi ob kritike, ki, kot pravi Pirjevec, »si pred dejstvom, da je ŠOS spet za študente naredil več, kot bi si kdo želel priznati, zatiskajo oči in so v žepih stiskali pesti, da nam ne uspe«. Konec citata.

Če Pirjevec misli, da si ŠOS s sprejetjem ZUPŠ lahko opere roke, se moti. Zastaviti si moramo dve vprašanji: prvič, po katerem kriteriju lahko presojamo in vrednotimo delovanje ŠOS, in drugič, kakšno vlogo sploh ima ŠOS v študentski civilni družbi. Odgovora na ti vprašanji se prepletata – začnimo na začetku.

Študentski organizaciji Slovenije je namenjen privilegiran status. Prvič, po zakonski ureditvi ji je namenjena vloga predstavnika študentov vis-a-vis država, in drugič, razpolaga z velikim proračunom, ki denimo letos znaša 10,5 milijona evrov. To pomeni, da ima že v osnovi edinstven dostop do politike, institucionalno legitimnost in finančno zaledje, ki omogoča plačevanje pravnikov, oglaševanja in podobno. ŠOS se včasih obnaša, kot da si vsaka pasja procesija, ki jo spravijo na plano, zasluži huronski aplavz. To vsekakor ni tako: glede na pogoje dela lahko od ŠOS terjamo veliko. Pogovarjanje z državo in sprejemanje zakonodaje, ki ureja študij, nista nikakršen dosežek, pač pa najklavrnejši minimum in osnovna naloga.

Težko je postaviti natančno in splošno mero in reči: »Če bo ŠOS dosegel to in to normo, bode upravičil svoj obstoj« - vseeno pa lahko analiziramo dano situacijo in premišljujemo, ali ne bi od ŠOS mogli – in morali – terjati več. Za začetek predpostavimo, da je ŠOS za sprejem ZUPŠ res bíl tako težko bitko, kot trdi – in predpostavimo, da jo je bíl sam. Že brez nadrobnejšega pregleda delovanja študentske civilne družbe lahko vidimo, zakaj moramo od ŠOS terjati več: organizacija s svojimi podrejenimi oblikami vred je glomazna in neučinkovita. Predstavljajmo si, da bi bili vsi milijoni, vloženi v Študentski kampus in vse druge luknje brez dna, namenjeni političnim aktivnostim – verjetno bi si lahko pri državi izborili več kot en ZUPŠ vsakih pet let.

O tem, na kakšne načine je ŠOS neučinkovita, ne bom izgubljal besed – moji sodelavci so redakciji z neizprosno natančnim popisovanjem vseh teh sodov brez dna prislužili nagrado. Dejstvo pa je, da, ZUPŠ gor ali dol, delovanje ŠOS ni učinkovito. Toda pojdimo naprej – koliko ŠOS sploh prispeva k študentski civilni družbi? Prva opazka se ponuja sama: v zadnjem času se je rodilo veliko število študentskih iniciativ. Omenil bom iniciativi Študentje še obstajamo in Študentska skupščina, čeprav jih je v resnici več, le da jih je večina vsebinsko še nekoliko ožje usmerjenih.

Te novonastale iniciative hodijo do odločevalcev, sestankujejo s politiki, pritiskajo, organizirajo skupščine, proteste, akcije, dogodke in podobno. V resnici počnejo isto kot ŠOS, vendar brezplačno, brez institucionalnega in finančnega zaledja. Občasno so se s ŠOS celo sprli. Pirjevec je iniciativi Študentje še obstajamo lani spomladi obljubil kritje določenih – za ŠOS nizkih – stroškov tiskovin, pa si je po protestu na Študentskem kampusu premislil, čeprav iniciativa s protesti ni imela prav nič. Več kot 300 evrov vreden strošek je nazadnje padel na pleča nekaj posameznikov.

Verjetno je v vsakem primeru zdravo, da sta tako moč kot tudi platforma razpršeni. Toda v tem primeru različne študentske iniciative prevzemajo osrednje naloge ŠOS. To nas privede do dveh zaključkov: prvič, ŠOS nikakor nima pravice trditi, da so oni zaslužni za sprejetje zakona. Verjetno so v formalnem procesu predlagateljstva zakona res igrali pomembnejšo vlogo, ki jim je konec koncev namenjena že pravno, to pa gotovo ne velja za postopek nabiranja političnega kapitala.

Prispevkov tu seveda ni moč kvantificirati oziroma bi moral za natančnejšo sodbo predočiti natančnejšo analizo. Toda ŠOS se vede, kot da so zakon sami manifestirali v čistem vakuumu. Zadnji dve leti je na težave, s katerimi se soočamo študenti, opozarjalo večje število iniciativ: sestankovalo se je, protestiralo, predavalo, pisalo in podobno. Skratka, ŠOS želi pobrati vse zasluge, kar pa ne pove celotne zgodbe. Če že hočemo deliti medalje za sprejetje ZUPŠ, si jih zasluži precej večja množica.

In ravno zato pri ŠOS nimajo pravice biti zadovoljni sami s seboj – če kaj, obstoj drugih študentskih iniciativ pokaže, koliko več bi lahko dosegli glede na to, da imajo sredstva in institucionalno pozicijo. Prvič, če bi ŠOS deloval, kot bi moral, bi imel precej večji in širši mobilizacijski potencial. Če ne drugega, bi organiziral vsaj kak dober protest ali zasedbo.

Drugič, če bi ŠOS deloval, kot bi moral, bi bil vsebinsko precej bogatejši. ZUPŠ sicer res obravnava določene pomembne probleme študija: višino subvencije študentskih bonov, višino štipendij in podobno. Toda slovensko visoko šolstvo ima še precej hujše težave. Na univerze že lep čas neizprosno pritiska trg, ki posega tako v izobraževanje kot tudi raziskovanje. Financiranje oddelkov se poskuša upravičevati z razmerjem med zaposljivostjo in številom študentov, socialni problem študija pa se rešuje s študentskim delom.

ŠOS se je pač lotil najlažjih in najmanj spornih nalog. Če grem še korak dlje – v resnici je ZUPŠ večinoma le vračanje pravic in bonitet, ki so nekoč že obstajale. Dobra primerjava bi bila minimalna plača – to, da se minimalna plača uskladi z inflacijo, ni nikakršna zmaga za delavca, pač pa samo ohranjanje statusa quo. Na podaljšanje časa, ko lahko uporabljamo bone, je treba gledati v luči dejstva, da se je ta pravica omejila, medtem ko je ŠOS molče opazoval. Bone se je v osnovi dalo uporabljati kadarkoli v dnevu, število obrokov na dan ni bilo omejeno, veljali pa so tudi poleti. Klavrnost ZUPŠ je tako tudi to, da nam niti starih pravic ne vrača v polnosti, kaj šele, da bi izboril kaj bistveno novega. Še za tisto, kar je novo, torej člen o spolnem nadlegovanju, so zaslužne aktivistke Rezistence, še ene iniciative, katere zasluge si zdaj pripisuje ŠOS.

Ponos, ki ga ob sprejetju ZUPŠ čutijo določeni funkcionarji, je precej poveden. Obnašajo se kot direktorji korporacije, ki so velikodušno namenili cekin študentom – in zdaj začudeno gledajo nehvaležne obraze, ki jih še naprej kritizirajo, češ, sodrga nehvaležna, pljuvate v skledo, ki vam daje. Toda ta skleda je, konec koncev, naša skleda – užaljen odziv pa kaže, da so študentski politiki na to pozabili. Pozabili so, ker je študentska demokracija že desetletja disfunkcionalna in jim na volitvah v resnici ni treba zares odgovarjati študentom.

Ugotovitve lahko strnemo: prvič, ŠOS si pripisuje preveč zaslug za sprejetje ZUPŠ. Drugič, ŠOS bi moral, da bi bili z njim zadovoljni, početi precej več in to početi precej bolje. Tretjič, zadovoljstvo in ponos študentskih funkcionarjev pokažeta, da ne razumejo zares, v čigavem imenu opravljajo svoje funkcije. Študentsko organiziranje se pač odvija v nekem svojem svetu – zanj pa na žalost plačujemo vsi. Če smo povsem iskreni, ni bilo nikoli zares toliko boljše, ne v šestdesetih, ne v osemdesetih – in verjetno tudi v prihodnosti ne bo. Za ta denar je to pač to. Jebiga.