Spoštovano poslušalstvo, čas je za zadnji letošnji ŠOUvizor. S tem zaključujemo prvo leto poročanja o dogajanju v študentski politiki. Kot se ob tovrstnih jubilejih spodobi, smo za vas pripravili poseben pregled enoletnega delovanja študentske organizacije Univerze v Ljubljani.

V preteklem letu je bilo dogajanje v Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani precej pestro. Prihajalo je do reorganizacij, racionalizacij, širitve nekaterih in krčenja drugih dejavnosti, vse z namenom povečanja sredstev organizacije. Navkljub sedaj že folklornemu ječanju študentskih funkcionarjev o pomanjkanju sredstev, je lansko leto v blagajni ostalo 595.000 evrov. ŠOU je takrat ta ostanek preko posebnega razpisa za člane družine ŠOU v večji meri namenil svojim finančno precej izčrpanim zavodom.

Letos je finančna slika organizacije resda precej podobna lanskoletni, a za razdeljevanje študentskega denarja nepridobitnim dejavnostim očitno ni prave volje. Funkcionarji letošnjih presežnih sredstev ne nameravajo vložiti v svoje zavode, pač pa zato ambiciozno investirajo v enega največjih projektov zadnjih nekaj let, Študentski kampus.

Študentski kampus bo po besedah študentskih funkcionarjev omogočal uresničitev “temeljnega študentskega interesa”. Navkljub temu, da ŠOU v svojih sporočilih za javnost pridno ponavlja omenjen termin, večina javnosti projekta ne pozna. Kako si študentski predstavniki predstavljajo uresničitev svojega temeljnega interesa, so razkrili v svojem podcastu 420 sekund:

Izjava dostopna v prispevku

Pojdimo lepo po vrsti. Študentski poslanci so v začetku letošnjega leta podprli načrt direktorja Andreja Klasinca za vzpostavitev tako imenovanega Študentskega kampusa. Investicija že od svojega začetka buri duhove. Študentska organizacija je za zemljišča ob Pivovarni Union namenila 1,2 milijona evrov. Delno je organizacija znesek pokrila z denarjem, del pa z menjavo svojih dveh nepremičnin na Boršnikovem trgu in Beethovnovi ulici. Za dokončno uresničitev projekta namerava ŠOU najeti tudi pol milijona evrov kredita (dodano post festum)! Omenimo zgolj kot zanimivost: po precej konservativnih izračunih GURS-a sta zgolj obe nepremičnini skupaj vredni okoli milijon evrov. 

Posel je organizacija sklenila s podjetjem Replika Invest, katerega direktor je Benjamin Leskovec, sicer nekdanji študentski funkcionar. Leskovec je zgolj tri mesece pred tem od podjetja Sitrep parcele kupil za zgolj 350.000 €. V tako kratkem času je vrednost nepremičnin na Pivovarniški poskočila za štirikratnik prvotne tržne cene. 

A kaj natančno naj bi investicija v Študentski kampus sploh obsegala? Vodstvo ŠOU omenja, da bo prostore dobilo obilo dejavnosti, pomembnih za duhovni razvoj študentov. Naštejmo zgolj nekatere: poleg čitalnice in coworking prostorov bodo tam tudi kavarna, slaščičarna, pekarna, trgovina, menza in seveda fitnes.

Celoten zabaviščni kompleks bo vodil zavod Socialni inkubator Študentski kampus, ki je zato že dobil znatno povečanje sredstev ter razširitev svojih pristojnosti. Poleg tega je dosedanjega direktorja Jerneja Štromajerja nasledil Bojan Kurež. Poglejmo, kakšni so njegovi načrti s kampusom.

Kurež, podobno kot Klasinc, smoter bodočega kampusa vidi v njegovem tržnem potencialu. Uspeli smo pridobiti dokument o bodočem razvoju Študentskega kampusa, s katerim se je Kurež zagovarjal pred komisijo za razgovor s kandidati Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Dokument razkriva temeljne strateške smernice novega vodstva. Poleg prej omenjenih gostinskih vsebin predvideva tudi prostor za predavalnice. Slednje naj bi poskušali oddajati izobraževalnim institucijam, ki v Ljubljani še nimajo svojih stalnih prostorov.

A vizija novega vodstva je še bolj ambiciozna. Kurež načrtuje v kampusu v poletni sezoni postaviti začasni avtokamp. Prostor na lokaciji naj bi zadoščal za okoli 30 počitniških vozil. V poletni sezoni bi turisti pomagali napolniti blagajno Študentskega kampusa. Ponudba bo očitno tako pestra, da Kurež namerava tudi nagrajevati zvestobo svojih potrošnikov. S tem namenom načrtuje tudi uvedbo kartice zvestobe Študentski kampus.

Navkljub jasno začrtanim bolj tržnim prioritetam mlajših študentskih funkcionarjev, kampus nima nikakršnega poslovnega načrta ali ciljev. Jasno je zgolj to, da tržna dejavnost predstavlja bistvo novega kampusa. Načrt vodstva je preprost: večino dejavnosti v kampusu nameravajo oddati zunanjim izvajalcem, pobrane rente pa nameniti za podporo finančno vse bolj obnemogli študentski organizaciji. Takole je namen investicije ob začetku letošnjega leta poslancem pojasnil Klasinc:

Izjava dostopna v prispevku

A na isti seji Študentskega zbora se je izkazalo, da vodstvo ne ve najbolje, kolikšen profit bo kampus sploh ustvaril. Prav tako ni jasno, kdaj bo organizacija uspela pokriti stroške investicije. ŠOU za kaj takega namreč ni naredil nobenega izračuna. Prisluhnimo izseku dialoga med novinarjem Luko Tetičkovičem in direktorjem ŠOU Andrejem Klasincem, ki se je odvil ob predstavitvi investicije v Študentski kampus:

Izjava dostopna v prispevku

Številke niso edina stvar, ki pri projektu Študentski kampus delajo preglavice funkcionarjem. Po sredini zemljišča kampusa je namreč načrtovana proga Tivolskega loka, ki bi povezoval primorsko in jeseniško progo. Proga bo zgrajena leta 2020, zgolj 3 leta po zaključku investicije v Študentski kampus. Po poročanju časnika Dnevnik država za odkup zemljišč in nastalo premoženjsko škodo predvideva med 2,8 in 3,8 milijona evrov, kar logično dopolni Klasinčeve navedbe o anonimnih ponudbah za nakup zemljišča. A direktor organizacije Andrej Klasinc v tem ne vidi težave, pač pa priložnost za dodaten zaslužek:

Izjava dostopna v prispevku

Nadvse zanimivo managiranje Študentske organizacije Univerze v Ljubljani se ne pozna le pri vodenju največje investicije v zadnjih letih. Vulgarna stihijska podjetniška logika postaja stalnica tudi pri vodenju zavodov ŠOU. Nedavno smo v ŠOUvizorju že razkrili sporno poslovanje zavoda Študentska menza, ki je bil nedavno pripojen zavodu Socialni inkubator Študentki kampus.

Najmlajši zavod družine ŠOU, Zavod Študentska menza, je šolski primer odtujevanja javnih sredstev v zasebne roke.  Poglavitni namen ustanovitve zavoda je bila oddaja prostorov nekdanje kavarne Metropol in Kiberpipe na Kersnikovi 6. Prostore je v roke dobilo podjetje Efektiva, ki sedaj posluje pod imenom Torta sana. A danes prehrane tam ne ponuja omenjeno podjetje, pač pa podjetje Provansa, ki je bilo ustanovljeno po poteku javnega razpisa. Tovrstno zanimivo veriženje podjetij je sicer eksplicitno zahtevala razpisna dokumentacija Študentske menze. Ob tem je pomenljivo, da je bilo podjetje Efektiva leta 2013 ob zaključku razpisa globoko v rdečih številkah, čeprav so razpisni pogoji zahtevali tudi finančno stabilnost.

Za tovrstne poslovne vragolije obstaja tudi logično pojasnilo. Kot je poročal tednik Mladina, sta direktor zavoda Študentska menza Anton Golob in direktor Provanse in Efektive Mitja Jazbec pred leti poslovno sodelovala v Vseslovenskem združenju ponudnikov študentske in dijaške prehrane.

Kdo vse se je prijavil na omenjeni razpis in zakaj ostali ponudniki niso bili izbrani, ostaja neznanka. Prav zato predstavljajo zavodi izvrsten poslovni model za študentsko organizacijo in njene funkcionarje. Trenutni zakon o zavodih omogoča, da se zavodi obnašajo podobno kot podjetja, česar se vodilni študentski funkcionarji in direktor Klasinc še predobro zavedajo:

Izjava dostopna v prispevku

ŠOU zavodov ne vidi kot platforme za nudenje nepridobitnih in neprofitnih dejavnosti, pač pa kot formalnopravno krinko za predajanje javnih sredstev v zasebne roke. Direktorji zavodov se denimo lahko pri najbolj kočljivih vprašanjih sklicujejo na poslovno tajnost. Nadzora nad zavodi ni, saj edini nadzorni organ, torej svet, imenujejo študentski funkcionarji sami. Poslovni krog je s tem sklenjen, poslovanje pa varno pred bodisi zvedavimi novinarji ali drugo zainteresirano javnostjo. Prednosti formalnopravne opredelitve se zaveda tudi vodstvo ŠOU:

Izjava dostopna v prispevku

Seveda, vsaj na papirju, obstajajo tudi drugi nadzorni mehanizmi znotraj organizacije. Najmočnejši politični organ ŠOU je Študentski zbor, kjer sedi 45 študentskih poslancev. Poslanci so odgovorni za potrjevanje najpomembnejših odločitev študentske organizacije, med drugim investicije v Študentski kampus in pred časom v Študentsko menzo. Trenutno je absolutna večina poslanskih glasov v rokah samozvane vlade študentske enotnosti. Slednjo tvorijo tri večje študentske skupine; Modro za Študente, Povezani in Zagon. Poglejmo, s kakšnim mehanizmom so omenjene skupine uspele uzurpirati svojo trenutno politično moč.

Študentske volitve predstavljajo svojevrsten politični fenomen znotraj organizacije. Študenti so o volitvah precej skopo obveščeni, večina programov pa je dostopna zgolj preko ne preveč intuitivne spletne strani ŠOU. Zaradi sočasnega poteka dveh različnih volitev prihaja tudi do precejšnje zmede. Volivci tako ne vedo najbolje, koga volijo v organizacije znotraj svoje fakultete in koga v matično predstavniško telo ŠOU, torej Študentski zbor.

Študentske skupine seveda delajo vse, kar je v njihovi moči, da že tako slabo informiranim študentom nudijo slabe informacije o delovanju družine ŠOU. Pri tem so ciljna skupina bruci, saj ne vedo veliko o delovanju organizacije. Študentske skupine volitve izkoriščajo za prikaz študentskega političnega organiziranja kot zabave in prostočasne sprostitve in ob tem gladko zamolčijo, da gre za upravljanje s štirimi milijoni javnih sredstev. Prisluhnimo, kako je denimo skupina Povezanih nagovarjala študente na Ekonomski fakulteti:

Izjava dostopna v prispevku

Za tovrstne volilne kampanje se seveda namenjajo znatna sredstva. Z njimi študentski funkcionarji financirajo različna brucovanja, zabave v diskotekah in podobna kitajska jajca. Zabavna industrija seveda ni poceni, zato morajo pred vsakimi volitvami študentske skupine seči v svoje žepe. O kakšnih vsotah govorimo, najlepše orišejo besede vidnega študentskega funkcionarja Klemna Balanča:

Izjava dostopna v prispevku

Balanč prihaja iz Združenja avtonomnih študentov Modro za študente, trenutno najmočnejše skupine znotraj študentskega zbora. Iz dostopnih poslovnih bilanc združenja je razvidno, da je lansko leto, torej ko se je odvijala volilna kampanja, skupina prikazala zgolj 753 evrov stroškov. Ob tem pomenljivo pri Modro za študente uradno niso prikazali nikakršnih prihodkov. Za dodatna pojasnila smo se obrnili na zastopnika Modro za študente Tilna Gorenška, ki pa do zaključka oddaje ni odgovoril na naša vprašanja.

Denar predstavlja ključno gonilo našega študentskega organiziranja. Zgolj ožji birokratski aparat ljubljanske študentske organizacije obsega več deset, ne ravno slabo plačanih svetovalcev, pomočnikov, namestnikov, vodij resorjev, volilnih nadzornikov, tožilcev in tako naprej.

Tovrstni način organiziranosti seveda terja precej javnih sredstev. Zgolj za delovanje administracije petih resorjev bomo letos namenili več kot 130 tisoč evrov. Za sejnine poslancev bo namenjenih preko 100 tisoč evrov, predsedstvo pa bo za honorarje porabilo 114 tisoč evrov. Seveda so tu stroški administracije ostalih študentskih organov, od tožilstva pa do varuha študentovih pravic. Za njih bomo namenili skupno 78 tisoč evrov. Skupno zgolj za honoriranje svoje hišne administracije ŠOU namenja slabih pol milijona evrov.

A kaj vsa ta administracija sploh počne? Poglejmo natančneje nekaj projektov, ki so jih izvedli nekateri študentski funkcionarji v preteklem letu. V resorju za obštudijske dejavnosti so nas razveselili z Mesecem kulture, ki je študentom omogočil kulturno udejstvovanje pri delavnicah kulture pitja alkoholnih pijač, masaž v fitnes centru Legionar in podobno. Mesec kulture je sprva stal 8000 evrov, a se je nekaj mesecev kasneje ob rebalansu izkazalo, da bo post festum treba znesku prišteti še 4000 evrov. Poleg tega pa so organizirali tudi številne poučne ekskurzije:

Izjava dostopna v prispevku

Omenimo zgolj kot zanimivost: ekskurzija v Beograd je bila po besedah vodje resorja za obštudijske dejavnosti Roka Petriča prestavljena v jesen zaradi premajhne udeležbe.

Eno izmed možnosti vpogleda v delovanje ŠOU omogočajo  dvomesečna poročila delovanja predsedstva in stalnih dejavnosti. Povečini gre za skopo napisane dokumente, ki z obilo slovničnih napak ponavadi zgolj okvirno obelodanjajo potek in namen projektov administracije. Od vodij resorjev nihče od poslancev ne zahteva natančnejših pojasnjevanj poslovanja. Prisluhnimo, kaj se je zgodilo na letošnji 14. redni seji, ko je poslanec Jure Novak želel pojasnila pomočnika resorja za mednarodno sodelovanje Kristjana Schulza glede 11.100 evrov težkega financiranja ESN pisarne:

Izjava dostopna v prispevku

Študentskih funkcionarjev tovrstna razlaga upravljanja s sredstvi ne moti. Prav tako jih ne motijo opozorila o veriženju zavodov ali svarjenje pred nasedlo investicijo v Študentski kampus. Nadobudne mlade politike najbolj moti zgolj in predvsem en član družine ŠOU, zavod Radio Študent.

Kritiziranje financiranja Radia Študent postaja v Študentskem zboru sedaj že utečena folklora. Študentski funkcionarji namreč financiranje radijske postaje vidijo kot odvečni mlinski kamen. Pri tem v svojih razpravah večkrat izražajo želje, da bi ustanovo bolj približali študentom. Kako si to predstavljajo nekateri študentski funkcionarji, nam pojasni poslanec pravne fakultete Mihael William Rotter:

Izjava dostopna v prispevku

Pristno “približevanje študentskih medijev študentom” je letos izkusil časopis Tribuna. Strokovni svet stalne dejavnosti je na položaj nove odgovorne urednice izvolil Ano Pavlič. Nova odgovorna urednica sicer nima nikakršnih izkušenj z delom v medijih, njenemu imenovanju pa je nasprotoval tudi celoten kolektiv Tribune. A Pavlič je po oceni funkcionarjev študentom dovolj blizu: je namreč vidna podpornica največje študentske skupine Modro za študente. Dokumenti volilne komisije ŠOU razkrivajo, da je za njih pomagala agitirati na nedavnih študentskih volitvah, kar potrjuje tudi pestro fotogradivo skupine Modro za Študente.

A študentski funkcionarji vztrajajo, da imenovanje ni bilo politično, pač pa povsem strokovno. Pri tem so se sklicevali predvsem na ekonomsko upravičenost izbire kandidatske. Kot enega izmed poglavitnih razlogov za izbiro Ane Pavlič je tedaj strokovni sodelavec ŠOU Damjan Vinko povedal, da kandidatka z zagovarjanjem vizije spletnega delovanja medija le-temu omogoča finančno preživetje:

Izjava dostopna v prispevku

Situacija je nekaj mesecev kasneje povsem drugačna. Nekdanji sodelavci Tribune so po inavguraciji Pavličeve kolektivno odstopili in postavili novo spletno platformo 3buna. Prvotna Tribuna, ki jo vodi Ana Pavlič, je medtem za več mesecev obstala in nato konec junija nepričakovano izšla v tiskani obliki. Iz ŠOU so tovrstno potezo, ki je diametralno nasprotuje utemeljitvam strokovnega sveta ob izvolitvi nove odgovorne urednice, za naš radio utemeljili, da gre za dolgoletno tradicijo omenjenega časopisa.

S tem zaključujemo letošnjo prvo sezono ŠOUvizorja. Študentski funkcionarji iz ŠOU delajo več kot očitno podjetniško platformo, ki jim prinaša tako materialne kot nematerialne koristi. Projekti, ki so nastajali desetletja in so postavljali mejnike v svetovnem merilu, študentskim funkcionarjem predstavljajo finančno in mestoma tudi ideološko breme. Nadomeščajo jih z dejavnostmi, usmerjenimi v pospešeno prelivanje javnega študentskega denarja in nepremičnin v zasebne roke brez pravega nadzora in transparentnosti.

Potek dogodkov napoveduje tudi konec študentskega organiziranja, kot ga poznamo. Potihoma in izven dosega naših snemalnih naprav to priznavajo tudi nekateri vodilni študentski funkcionarji. A zaenkrat je denarja očitno dovolj, da se lahko vsi vpleteni sprostijo in nekaznovano nadaljujejo s svojim dosedanjim početjem.