Za živ(al)ce v realnem času

Za Živ(al)ce v realnem času

Razstava za živce ali za živalce je v realnem času potekala v Škucu med 3. in 19. aprilom. Zaključila se je s performansom Theramidi Orchestra, Antene Za vse. Enajst članov orkestra je spretno in usklajeno izvabljalo zvoke iz najrazličnejših anten, doma zaspajkanih prostih elektronskih tereminih in zvočnih ojačevalcev. Ena izmed anten je doživela še posebej domiselno prekvalifikacijo, saj je nekoč služila kot opora zlomljeni stegnenici realno fizične osebe. Zasedba, ki je s koncertom zamaknila občinstvo, se je zasnovala na Ljudmilini delavnici Teremini in Teremidi fizičnih vmesnikov, ki je pod mentorstvom Boruta Savskega potekala lani. Veselo škripajoč orkester sestavljajo Tina Dolinšek, Dare Pejić, Dušan Zidar, Borut Savski, Saša Spačal, Ida Hiršenfelder, Robertina Šebjanič, Luka Frelih in Matic Urbanija.

Sama razstava za živce oziroma živalce se odlikuje po svoji interaktivnosti in inovativnosti. Predstavljena dela, ki sodijo v žanr programirane medijske umetnosti, so rezultat delovanja laboratorija Ljudmila in njene mreže mednarodnih sodelavcev.

Izmed razstavljenih del morda največ družbeno kritične note vsebuje delo Čas je denar, narejeno v produkciji Društva za domače raziskave in Ljudmile. Stensko uro, ki jo je izdelal Luka Frelih, je mogoče zagnati tako, da vanjo vržemo kovanec za 1 euro. S tem si kupimo eno minuto časa zase, vendar nas ura vsakič oropa, saj nas prikrajša za eno sekundo, kot da bi nam zaračunala obresti. V simbolični govorici nam objekt posreduje sporočilo, da je posameznik okraden celo takrat, ko naj ne bi bil. Analogija, ki se ponuja je posameznikov prosti čas. Sprostitev po napornem delavniku je navidezno pojmovana kot del posameznikove svobode, v resici pa se v tem času, med drugim, dosega njegova višja učinkovitost  na delovnem mestu. Tisto kar si kupimo, torej nikoli ni zares povsem naše, kaj šele zastonj.

Drugo delo vredno pozornosti je Whatever Dance Toolbox, ki je nastalo po dolgoletnem sodelovanju kolektiva BADco. z nemškim programerjem in umetnikom Danielom Turingom. Gre za program s šestimi orodji, ki lahko pomagajo plesalcem in koreografom pri razvoju plesnih koreografij , gibov in vaj. S pomočjo kamere in projektorja je na steno projecirano živo ogledalo, kjer plesalec lahko spremlja sebe in svojo hrbtenično os, program pa mu narekuje  različne naloge. Preizkusili smo se lahko v izvajanju nepredvidenih telesnih leg, umeščanju lastnih teles v projecirane kvadrate, ter svoje premike posneli  v stop motionu. Program, ki ga bodo plesalci lahko uporabljali za samoanalizo gibov  tako raziskuje komunikacijo med človekom in strojem. Orodje si je mogoče brezplačno prenesti ali pa naročiti skupaj s priročnikom.

To pa ni bil edini uporabni program izmed predstavljenih. V času razstave je namreč potekala  tudi nekaj dnevna delavnica Booki.cc. Gre za brezplačno odprtokodno orodje, ki omogoča skupinsko pisanje, urejanje in produkcijo knjig v formatih za tisk in e-knjig. Program močno olajša izdajo knjige, saj je vse, od oblikovanja do lektoriranja mogoče narediti v istem prostoru. Booki.cc sta pri nas prvič predstavila njegova avtorja Adam Hyde in Aleksandar Erkalović  julija lani. Ker se je Ljudmila odločila, da bo to orodje prav tudi slovenščini, je k skupinskemu pisanju povabila pisce, ki naj bi v treh dneh napisali in izdali spletno in tiskano verzijo kataloga k razstavi. Med povabljenimi pisci so bili Jasmina Založnik, Tea Hvala, Dare Peić, Ida Hiršenfinder, Tina Dolinšek in Urban Belina. Uspelo jim je izdati 1.0 verzijo, prvi  primer Booki knjige v slovenščini, ki se že ponaša z NUK kodo in ličnim videzom.  Tovrstne skupinske izdaje imajo, med drugim, to kvaliteto, da se ne strinjajo nujno same s seboj, kot je zapisal avtor programa Adam Hyde.

Prav zaradi aktivne vključitve obiskovalcev in ponujanja novih prosto uporabnih možnosti kreativne produkcije, je razstava prava obleka za današni čas.

Med živalcami se je sprehajala Simona Jerala.