Koronoskopija

Oddaja

Današnjo oddajo posvečamo oceni stanja po dveh letih pandemije, ki še vedno traja. Sledi serija razmislekov na temo poročanja in spremljanja razvoja dejstev v nastajanju v času, ko o novem koronavirusu še ni bilo veliko znanega, do danes, ko vemo že malo več, a vendar še ne vsega. Kaj sploh pomeni nekaj vedeti v polju znanstvenih raziskav, kako definirati diagnozo bolezni in kako oceniti uspešnost neke terapije? 

Smo v turbulentnem obdobju valovanja rasti in umirjanja širjenja novega koronavirusa. V tem času smo se marsikaj naučili tako o virusu kot o delovanju družbe ob pojavu kriznih razmer. Namen današnje oddaje je, da se ozremo nazaj na dogodke, ki so zaznamovali začetek epidemije in prehod v situacijo danes. Prenos virusa še vedno ostaja naključen dogodek, ki ga precej ohlapno napovedujemo z uporabo statistike, vendar je natančna napoved prihodnosti nemogoča. Število okužb ponovno narašča, zagotovo prihaja naslednji val, a zdaj jih ne šteje nihče več.

Vse se je začelo davnega leta 2019 na tržnici v kitajskem mestecu Vuhan. Spomnimo se, kako se je napetost stopnjevala. Dolgo nihče ni verjel, da bo virus tako hitro obkrožil svet. Začetke širjenja so zaznamovale novice o njegovem izvoru, nastanku, načinih prenosa in tolmačenju statistike, ki opisuje rast okužb v populacijah. Virusi so postali glavne zvezde znanstvenega poročanja. Javnost so začeli zanimati njihova zgradba, biologija, načini prenosa, razmnoževanje, patogenost. Vse to predvsem zato, da bi čim bolje razumeli in obvladali situacijo.

Metode znanstvenega raziskovanja imajo svoje pasti in omejitve. Nekatere dogodke lahko napovemo, drugih pač ne. Ob pregledu novic znanstvene redakcije od začetka marca leta 2020 do danes so se postopoma razvile različne teme. V začetku je bilo v ospredju poročanje o biologiji virusa, kako se razmnožuje in kje vse po svetu so že zabeležili njegovo prisotnost. V zelo kratkem času se je virus začel pojavljati povsod po svetu, načine njegovega prenosa pa smo še vedno odkrivali zelo počasi. Spoznanje, da se virus ne prenaša le z dotikom površin, kihanjem in kašljanjem, pač pa tudi po zraku, je prišlo relativno pozno. Kako ga torej zaustaviti? 

Sledil je hiter razvoj učinkovitih testov za zaznavo virusa in iskanja načinov, kako bi prenos in širjenje v populacijah omejili. Pomembna sta zbiranje podatkov o okužbah, sledenje stikom, okužbe v populaciji pa so ocenjevali tudi glede na prisotnost virusnih delcev v odpadnih vodah. Po svetu je zmanjkovalo zaščitne opreme, zato smo se osredotočili na svoje obnašanje. Ob teh temah smo spremljali situacijo v tujini in opazovali s kakšnimi ukrepi so poskušali zajeziti epidemijo na Švedskem, na Novi Zelandiji, v Angliji in drugod. Preden so se pojavile številne nove različice virusa, je bilo pomembno tudi iskanje izvora, vendar je bilo ob pojavu novih različic to potisnjeno v ozadje. 

ZR se pogovarja o poročanju o koronavirusu
 / 3. 1. 2021

Vzporedno s spoznavanjem virusa se je zagnalo tudi kolesje kliničnih raziskav, ki imajo mnoge dodatne omejitve. Najprej na manjših, nato pa na vedno večjih skupinah ljudi so se postopoma razkrivali simptomi in posledice okužbe z virusom. Začela se je tekma za razvoj učinkovitega cepiva in zdravil za lajšanje simptomov. Ob novih različicah virusa so se spremenili simptomi, pa tudi učinek cepljenja in zdi se, da virus stalno lovimo za njegov rep. Danes je stanje v bolnišnicah kljub vsemu mirnejše, virus bolje poznamo, prekužil nas je tudi omikron.

V nadaljevanju oddaje se bomo posvetili raznolikim izkušnjam poročanja iz prve roke. Znanstveno novinarstvo je bilo in še vedno ostaja pred številnimi novimi izzivi, saj je v obdobju razmaha pandemije moralo osmišljevati in odgovarjati na nešteto vprašanj, na katera še ni dokončnih odgovorov. Poleg tega se je zelo jasno pokazalo, kako vpeta je znanost v družbo in kako logika trga usmerja tudi raziskovanje. Več o teh temah sledi v nadaljevanju oddaje. Ne glede na to, kaj vse je sledilo prvi in tudi edini res pravi karanteni pri nas, je tisti začetek le nosil nekakšen optimizem. Svet se je ustavil, zmanjšalo se je onesnaževanje, nastala je tišina. In tudi o tem smo poročali.

 

PA KDO JE TU BOLAN?

 

Kaj pa sploh je covid-19? Zadovoljimo se zaenkrat z odgovorom, da je covid-19 bolezen, ki jo povzroča novi koronavirus. Kasneje bomo sicer skušali pokazati, da covid-19 ni ena bolezen, ni niti bolezen, še najmanj pa je res, da jo povzroča novi koronavirus. Kako torej definiramo bolezen? Bolezen je odsotnost zdravja, normalnih ravnovesnih procesov v organizmu. Pomeni tudi neko stopnjo ogroženosti organizma, patološki premik k prekinitvi življenjskih funkcij. Morda se lahko zaenkrat strinjamo, da je covid-19 bolezen; ljudje, izpostavljeni novemu koronavirusu, močno obolevajo in relativno pogosto tudi umirajo. 

Kaj pa je potem dolgotrajni covid oziroma »long covid«? Na spletu najdemo predvsem definicije, ki so vezane na trajanje simptomov. Infografika iz nekega slovenskega zdravstvenega doma nam pove, da »je bil predhodno definiran kot prisotnost znakov in simptomov, ki se razvijejo med ali po infekciji, povezani s covidom-19, in se nadaljujejo vsaj 12 tednov.« Ob vsakem poskusu definicije pa si medicinska stroka že zakupi odpustek — ista infografika pravi, da je možnih simptomov okoli 200 v najrazličnejših kombinacijah. 200 možnih simptomov več tednov po tem, ko virusa splohne najdemo več  v telesu. Dejstvo je, da znanost do sedaj še ni našla nekega skupnega imenovalca vsem pojavnim oblikam dolgotrajnega covida, razen mogoče predhodno izpostavljenost koronavirusu SARS-CoV-2. Zakaj se torej sploh osredotočamo na konceptualizacijo takšnega pojava kot bolezni? 

Bolezen je torej tisto, kar ni zdravje, je bolestno in neprijetno. Je tisto dogajanje v telesu, ki ga moramo zatreti ali upočasniti, da se povrne njegovo normalno delovanje. Zdravje pa je po drugi strani tisto stanje, ki ga vzdržujemo ali povračamo, je odsotnost neprijetnega, je nadaljevanje življenja. Vprašanje je tesno povezano z načinom, kako danes zdravimo bolezni. Zdravstvo zaposluje zdravnike in zdravnice, ki so jim podeljeni mandati za tovrstno ločevanje bolezni od zdravja, ločevanje ukrepanja od neukrepanja, za podeljevanje dopustov in raznih statusov. Vsi mi moramo zato dobro vedeti, kaj je bolezen in kaj ni, vpliva namreč najprej na naše delo in tudi na življenje kot družina in kot skupnost. Dolgotrajni covid kot ime za neko bolezen je v tem oziru bolj izgovor za zdravstveno stroko, da lahko izreka tovrstne sodbe kot medicinsko ugotovitev. V smislu znanstvenih raziskav je dolgotrajni covid sprožil plaz raziskav, na primer krvnih markerjev, ki bi bolezen ločevali po resnosti ali na podtipe bolezni. Iskali so tudi konkretne mehanicistične povezave, a jih zaenkrat niso našli. Kako pa naj slabo osnovan koncept živi v domišljiji nekoga, ki je skeptičen do obstoja virusa, do same pandemije? Nekoga, ki v obraz stroke in policije vzklika, da je vendar zdrav! 

Vpogled v trenutno vedenje o dolgem covidu-19
 / 7. 3. 2021

Vrnimo pa se vendarle k vprašanju, ali je covid-19 ena bolezen. Odgovor je očitno ne. Za ta razmislek bomo problem individualizirali in primerjali imunsko nekompromitirane s tistimi, ki smo jih označili za imunsko kompromitirane. Ti posamezniki in posameznice imajo glede na tako imenovano zdravo populacijo oslabljeno delovanje imunskega sistema. Poenostavljeno rečeno proizvajajo manj protiteles, manj imajo celic T, manj imunsko aktivnih tkiv, ne odzivajo se na cepljenje in podobno. Covid-19 je zanje drugačna bolezen, interakcija med telesom in virusnim delcem je posredovana na primer z manjšim številom protiteles, s kasnejšim ali povsem odsotnim imunskim odzivom. Seveda so razlike tudi znotraj obeh skupin, le da se manifestirajo drugače — nekateri izgubimo okus, drugi nimajo vročine, a kašljajo. Aktivnost imunskega sistema in telesa nasploh namreč variira na dnevni bazi in je zaradi kompleksnosti imunosti odvisna na primer že od vnosa hranil ali količine spanca, torej tudi individualnega življenjskega sloga.

Bolezen torej raje razumimo kot interakcijo med človekom in virusom, brez vključevanja tabuja bolestnosti. Kot za vsako drugo telesno pomanjkanje velja pri zmanjšani imunski aktivnosti pravilo, da ni problem v prilagojenosti organizma, ampak v družbeni organizaciji, ki tovrstne ljudi izključuje. To lahko razumemo, če pomislimo, da je ritual za povrnitev imunsko kompromitiranih ljudi v družbo in družbeno okolje sedaj preboletje neke bolezni, česar njihovo specifično telo morda ni sposobno. Desenzitizacija nas je pripeljala do te točke, da so kompromitirani že skoraj pozabljeni. Katere ukrepe bi lahko vpeljali, da bi bilo vsem lažje?

Ostalo nam je še eno vprašanje: ali je SARS-CoV-2 povzročitelj koronavirusne bolezni? Vsekakor se lahko strinjamo, da je interakcija med novim koronavirusom in človeškim organizmom sila neugodna. Imunski sistem včasih okužbe ne zna odpraviti brez odziva, ki ogroža življenje. Vprašanje boja med človekovim telesom in zunanjo, nepredvidljivo naravo pa je prepleteno s premislekom, ali bi ravnali bolje, če bi si lahko privoščili drugačen odnos do obolevanja, staranja in umiranja. Ali pa kar življenja nasploh. Na mnoge načine je namreč človek povzročitelj epidemije, ne virus. Človek in njegovo življenje, ki sta umerjena glede na bolestne oblike dela in izgorevanja. Pustite nas delati, saj smo vendar zdravi!

Trenutna razporeditev moči glede lastništva zdravstvenih tehnologij ni demokratična. Revščina ni demokratična. Kakorkoli obrnemo – dokler bo človekovo telo izposojeno orodje gospodarstva, države ali kakšne druge tovrstne abstrakcije, bodo med nami skeptiki in nasprotniki cepljenja, iskalci neke neizpolnjene svobode. Dokler bo neka bolezen pomenila dvojno propadanje – človeka kot biološkega organizma in kot člana skupnosti – bodo med nami skeptiki in nasprotnice cepljenja, komentatorji na družbenih omrežjih, psevdoznanstvenice, malomeščanski individualisti in obče ciničarke. Dokler se ne ozdravimo individualizma in dokler ne uvedemo radikalno demokratičnih praks glede sobivanja, kar vključuje enak dostop do podatkov, izobrazbe, zdravja, stanovanj in demokracijo na delovnem mestu, bomo lahko z družbenimi bolestmi shajali le kot konspiracionisti. 

 

Vmesni komad: Yellow Magic Orchestra - Ballet

 

KAJ, ČE SPLOH KAJ, JE ZNANSTVENI KONSENZ? 

 

V obdobju pandemije je postalo izredno pomembno hitro in zanesljivo odločanje o učinkovitosti določene učinkovine za zdravljenje oziroma preprečevanje širjenja virusa SARS-CoV-2. Na videz enostavno vprašanje pa hitro postane težko, ko opustimo upe o vsemogočnem zdravilu, ki nedvoumno, brez stranskih učinkov in z izredno visoko zanesljivostjo učinkuje pri zdravljenju bolezni. Večina farmacevtskih zdravil namreč ima vsaj določene, četudi izredno majhne in redke stranske učinke. Prav tako je na primer zdravilo, ki zmanjša smrtnost za petnajst odstotkov, lahko že izredno učinkovito.

Navidez neprepričljivo učinkovita zdravila so med pandemijo proizvedla množico dvomov in zadržkov pri prepoznavanju učinkovitosti določenih zdravil. Sočasno pa so bila nekatera zdravila v javnem diskurzu povzdignjena v rešitev za celotno krizo. Nejasnost so dodatno spodbujale navidez nasprotujoče si raziskave ter trditve nekaterih raziskovalcev in raziskovalk. Če vzamemo primer iz trenutne epidemije: danes nekateri zdravniki še vedno zagovarjajo uporabo antiparazitika ivermektina za zdravljenje covida-19, v svojih argumentih pa se sklicujejo na številne konkretne raziskave, ki podpirajo njihovo pozicijo. 

Kljub temu v znanstveni skupnosti trenutno obstaja konsenz, da ivermektin ni učinkovit pri zdravljenju covida-19. Do kolikšne mere lahko takšen konsenz podkrepimo ter zakaj lahko ta obstaja, tudi če obstajajo raziskave ter znanstveniki in znanstvenice, ki trdijo nasprotno? Za namene razprave bomo privzeli obstoj raziskav, ki kažejo nasprotno mnenje od sprejetega konsenza, čeprav se pogosto izkaže, da so te narobe interpretirane ali zaključki raziskav izmišljeni. A če privzamemo njihov obstoj, potem se vprašanje glasi: na čem temelji trenutni znanstveni konsenz o uporabi ivermektina za zdravljenje covida-19, kljub obstoju raziskav, ki trdijo nasprotno?

Na tej točki bomo vprašanje znanstvenega konsenza ločili od družbenega vprašanja, kako ravnati, ko enkrat sprejmemo ali zavrnemo konsenz, čeprav sta ti dve vprašanji povezani, zlasti ko sprejmemo realno ideološko moč znanstvenega diskurza pri argumentiranju svojih pozicij. Prav tako se bomo izognili vprašanju širših družbenih in ideoloških struktur, ki usmerjajo potek znanstvenega diskurza. Vprašanje bomo tako zastavili bolj splošno v okviru zaupanja znanstvenim ugotovitvam, in sicer: kdaj lahko za določen vpliv trdimo, da je proizvedel učinek? Oziroma, zastavljeno še drugače: kako vemo, da je izmerjeni učinek posledica raziskovanega vpliva, v našem primeru zdravila ivermektina, in ne naključja ali drugih faktorjev? 

Vrednotenje učinka na primeru profilaktičnih ali terapevtskih zdravil se pogosto raziskuje s spremljanjem razlik v zdravstvenem izidu med ljudmi, ki so zdravilo prejeli, ter temi, ki ga niso. A samo primerjava dveh skupin ljudi nam ne pove veliko o vplivu zdravila, saj brez poznavanja drugih faktorjev ne moremo sklepati, ali je na zdravstveni izid vplivalo zdravilo ali kaj drugega. Na izid bi lahko denimo vplivala genetika osebe, njena starost, spol, prehrana, druga zdravila, ki jih je oseba jemala, ali kaj tretjega. Oseba prav tako morda sploh ne bi potrebovala zdravila, da bi ozdravela. 

Zadeva postane še bolj kompleksna, ko upoštevamo pristranskost raziskovalcev in raziskovalk pri izvajanju raziskav. Ta ni nujno zavestno zlonamerna, temveč je mnogokrat posledica pričakovanj, ki jih avtorji in avtorice polagajo v svoje raziskave, ter pripisovanja pomena rezultatom, ki ustrezajo hipotezi. Nasprotno pa so rezultati, ki ne ustrezajo hipotezam, hitreje zavrženi kot napake v meritvah. Včasih se pristranskost lahko kaže že pri zastavitvi poskusa. Raziskovalec, ki želi, da njegov poskus uspe, bo morda postavil v tretirano skupino mlajše ljudi, s čimer bo že vplival na izid poskusa. 

Zgodovinsko so se klinične študije razvijale tako, da so poskušale zmanjšati vpliv opisanih napak in pristranskosti na potek raziskav ter povečati zanesljivost dobljenih podatkov. Tako obstajajo različni postopki randomizacije ljudi, vključenih v raziskavo, s čimer naj bi se zmanjšal vpliv variabilnosti populacije na dobljene rezultate. Raziskave morajo biti dvojno ali celo trojno slepe, da se izognejo pristranskosti izvajalcev študije. Prav tako je odkritje bolj podkrepljeno, če ga neodvisno potrdi več znanstvenih skupin ali vsaj več različnih metod. Veliko teh korakov je zamudnih in zahtevnih za izvedbo, zaradi česar jih tudi veliko raziskav ne zmore povsem upoštevati. A vseeno nam upoštevanje teh korakov pri razlaganju odkritij ponudi nekakšen okvir vrednotenja kvalitete in zanesljivosti izsledkov raziskav.  

Tumor je lahko tovarna zdravila, če je varna tovarna
 / 21. 11. 2021

Znanstvena odkritja so ob objavi redko sprejeta kot enostavno napačna ali resnična. Bolj pravilno je trditi, da se odkritje nahaja na določenem mestu znotraj postopka njegovega vrednotenja. Tako lahko trdimo, da poročanje o določenem odkritju samo po sebi še ne pove veliko. Poročanje o istem odkritju z uporabo različne metodologije ter od več raziskovalnih skupin nam pove že več. Enojno, dvojno in trojno slepe študije so prav tako že bolj zanesljive, še bolj pa so, če vključujejo veliko število podatkov. In tako dalje. 

Pogosto raziskave, ki niso sprejete v znanstvenem konsenzu, ne prestanejo kritične presoje na enem od teh korakov. Tako recimo raziskave pogosto niso pravilno randomizirane, ne vključujejo veliko podatkov ali pa druge raziskave ne uspejo ponoviti njihovih izsledkov. Včasih neodvisna analiza razkrije, da so raziskovalci in raziskovalke namerno ali nenamerno spreminjali podatke. Naštete pomanjkljivosti so bile prisotne pri številnih raziskavah, ki so poročale o učinkovitosti ivermektina za zdravljenje covida-19. Ob upoštevanju še izsledkov drugih raziskav, ki ne poročajo o učinkovitosti ivermektina, je danes preprosto premalo dokazov, ki bi podpirale njegovo uporabo. 

Žalostno dejstvo je, da veliko raziskav, tudi takšnih, objavljenih v visoko citiranih revijah, ne dosega opisanih standardov. Veliko člankov ni podvrženih podrobnemu strokovnemu pregledu in pogosto podatki v njih niso bolj podrobno analizirani, kot so v samem članku. Odkrivanje objavljenih napak za nazaj je tako izredno zamudno in težko izvedljivo delo, zaradi česar se pogosto sploh ne izvede. Zato je pomembno, da razumemo, da se proces vrednotenja znanstvenega dela ne zaključi z objavo članka v reviji. Pandemija je izpostavila določene raziskave, ki bi običajno ostale skrite v sivi coni redko branih znanstvenih revij. A hitenje z objavami in splošna prekomerna produkcija znanstvenih člankov za doseganje znanstvenih indeksov uspešnosti skrbita za redno zalogo slabo izvedenih raziskav. 

O hiperkompeticiji in hiperprodukciji v znanosti
 / 19. 4. 2019

 

NERECENZIRANO ZNANSTVENO POROČANJE

Akutnost izbruha pandemije covida-19 je od znanosti zahtevala hitro, ažurno in učinkovito raziskovalno delo. Članki in objave rezultatov so se iz znanstvenih žurnalov premaknili na nerecenzirane platforme, kot so denimo prenatisni repozitoriji, medijske objave rezultatov študij ali pa celo zgolj objave rezultatov na družabnih omrežjih. Objava takšnih nerecenziranih rezultatov pa, kot smo v zadnjih dveh letih dodobra spoznali, prinaša nekatere pasti.

Zlati standard resne znanstvene publikacije danes temelji na strokovnem pregledu članka, ki ga izvedejo znanstveniki z istega področja raziskovanja. Navadno članek poleg glavnega sekcijskega urednika revije pregledata še vsaj dva recenzenta, ki podata komentarje in pripombe in tudi oceno kakovosti in izvirnosti članka. Avtorji morajo nato v omejenem časovnem okvirju argumentirano odgovoriti na vse pripombe in komentarje. Nemalokrat morajo izvesti še kakšno dodatno analizo, da prepričajo dvomljivega recenzenta v trdnost izpeljanih sklepov. Rigoroznost strokovnega pregleda drugih znanstvenikov in znanstvenic zahteva svoj čas, zato ni redkost, da od prve oddaje članka mine kar nekaj mesecev, preden publikacija postane javno dostopna. Takšna časovnica bi bila seveda za objavo rezultatov raziskave, vezane na pandemijo, povsem neprimerna. Tudi zato so se številni raziskovalci in raziskovalke odločili objavljati še nerecenzirane raziskave. Tako so določena spoznanja v javnost prišla precej hitreje, včasih praktično sočasno z zaključkom analize rezultatov raziskave.

Takšna ažurnost v znanosti seveda prinaša poleg hitrega pridobivanja novih znanj tudi nekaj pasti. Te so povezane predvsem z negotovostjo izpeljanih zaključkov raziskave. Nesigurnost v primeru raziskav novega koronavirusa izvira predvsem iz tistega, česar o virusu še nismo vedeli, pa tudi iz pomanjkanja kvalitetnih podatkov. Žal seveda ne gre pozabiti tudi na čisto človeško zmotljivost raziskovalk in raziskovalcev, ki v pandemični naglici ob dolgih delavnikih izvajajo zahtevne analize in raziskave. Zavedanje negotovosti izpeljanih zaključkov in zdravorazumski dvom v lastna dognanja sta seveda stalna spremljevalca resnih raziskovalcev in raziskovalk, in prav ta dvom je gonilo k boljšim, prepričljivejšim raziskavam in dognanjem.

Poročanje o opisani negotovosti je sestavni del znanstvene objave, v kateri poleg svojih rezultatov znanstvenice in znanstveniki v diskusiji predstavijo tudi omejitve raziskave ter verodostojnost izpeljanih zaključkov. In čeravno omenjeno velja za znanstvene članke, se nam ob branju znanstvenih novic vse prevečkrat zazdi, da so predstavljeni raziskovalni rezultati neizpodbitni, absolutni. Še posebej nas je to zmotilo v času pandemije, saj smo nova vedenja pridobivali dobesedno vsakodnevno in smo tako morali tudi ugotovitve in spoznanja o virusu in pandemiji spreminjati na podlagi novih rezultatov.

Prav zaradi slabega poročanja se je morda laičnemu bralcu novic zazdelo, da so znanstveniki in znanstvenice v nekakšnem konfliktu in vsak na svojih okopih zagovarja svojo resnico. Navidezni konflikt med znanstveniki ni posledica zagovarjanja ene ali druge absolutne resnice, ampak izvira pravzaprav iz raziskav samih. Natančneje iz nesigurnosti in novih vrzeli v védenju, ki jih raziskave prinašajo poleg vsekakor pomembnih rezultatov. Na vsako raziskavo moramo namreč gledati v kontekstu tistega, kar že vemo, pa tudi tistega, o čemer še nismo čisto prepričani ali pa česar sploh ne vemo. Vsaka dobra raziskava tako postane pravzaprav del živahnega znanstvenega diskurza, ki nas pelje bližje h konsenzu znotraj stroke in posledično h gotovejšim znanstvenim spoznanjem. 

Poročanje s konference BMJ: Known Unknowns
 / 19. 12. 2020

Prav takšno nekritično in na videz kontradiktorno poročanje je med pandemijo v veliki meri prispevalo k rušenju zaupanja v znanost in razdvajanju laične javnosti. Iz navideznih znanstvenih konfliktov pa so vzklile takšne in drugačne teorije pod pretvezo »če še znanost ne ve …«. Razloge za nekritično poročanje nekaterih medijev gre verjetno iskati v potrebah clickbaiterstva sodobnih spletnih medijev, pa tudi v neizobraženosti oziroma bolje nestrokovnosti novinarskih kadrov, ki poročajo o znanosti. Branje in interpretacija znanstvenih člankov namreč že sama po sebi zahtevata dobro poznavanje tematike ter področja raziskovanja. Ko pa imamo opravka z nerecenziranimi članki, pa je potrebna še dodatna mera previdnosti, pa tudi strokovnosti, da lahko morebitne napake in omejitve raziskave sploh prepoznamo.

Ali je bil virus SARS-CoV-2 v Italiji prisoten že novembra 2019?
 / 17. 11. 2020

Na koncu se pa moramo obregniti tudi ob znanost samo, torej ob znanstvenike in znanstvenice. Seveda je tudi med temi moč najti ljudi, ki so pandemično krizo izkoristili za samopromocijo svojih vprašljivih raziskav, ki so sploh v začetku pandemije kar deževale na prenatisnih serverjih ali pa celo v obskurnih znanstvenih publikacijah. Še morda pomnite raziskave o predpandemičnem širjenju virusa SARS-CoV-2 v Italiji? Takšne raziskave so seveda primer slabih, a ne osamljenih praks v znanosti, ki se, kot smo spoznali ravno na omenjenem primeru, gladko izmuznejo čez številna uredniška redkospletena sita in zajadrajo v medmrežje, kjer jih še z večjim zanosom pograbi že tako zmedena laična javnost ali pa morda celo kak teoretik zarot.

In prav zato je ključno, da se novinarji in novinarke, ki poročamo o znanosti, naučimo poročati dovolj zadržano, preudarno in vsak rezultat obravnavamo tudi v kontekstu negotovosti, v kateri so se raziskovalci do rezultata dokopali. Poleg rezultatov raziskav je zato pomembno predstaviti tudi nesigurnosti, dvome ali pa morda celo polemike ostalih znanstvenikov in znanstvenic. K sreči so te danes navadno le nekaj klikov stran.

 

Vmesni komad: Fats Waller - Lulu's back in town

 

POROČANJE O ZNANOSTI VOBČE

 

Od začetka pandemije lahko v živo spremljamo, kako poteka odkrivanje znanstvenih spoznanj in predvsem kako ključno je vrednotenje in posredovanje znanstvenih odkritij. V zadnjem razmisleku oddaje se bomo osredotočili na pomen, ki ga ima posredovanje znanstvenega spoznanja za njegovo legitimnost, tako znotraj znanstvene skupnosti kot v širši javnosti.

Pri poročanju znanosti se je treba zavedati ideološke vloge, ki jo v naši družbi igra znanost kot tista sfera človeškega delovanja, ki pogojuje objektivnost. Znanstvena spoznanja resda temeljijo na preverljivih dejstvih. Vendar je spoznanje zgolj košček v nizu procesa znanstvenega raziskovanja in vrednotenja. Za vsako področje znanosti obstajajo pravila, kako raziskovanje poteka, da pripelje do čim bolj objektivnih rezultatov – metode, protokoli, randomiziranje študij ... Vendar dejavnost raziskovanja opravljajo raziskovalci in raziskovalke, ki, kot smo že omenili, niso imuni na pristranskost in napake. 

Poleg samega odkritja je za legitimnost znanstvenega spoznanja ključno posredovanje oziroma način komuniciranja teh spoznanj. Posredovanje tako vključuje druge znanstvenice in znanstvenike, ki sestavljajo znanstveno skupnost. Šele ta znanstvenemu spoznanju skozi recenzije in strokovne preglede podeli znanstveni konsenz njegove veljavnosti. Objavljena znanstvena spoznanja so nato družbi nadalje posredovana kot nova odkritja, dosežki, preboji.

Nočni safari o psevdoznanostih, doktoratu o informirani vodi in znanstveni metodi.
 / 21. 2. 2016

Celokupen proces odkrivanja in potrjevanja veljavnosti znanstvenega spoznanja od raziskovanja do objave, ki v resnici zajema še vsaj predraziskovalno delo prijavljanja na projekte – ti so sploh materialni pogoj kakršnegakoli raziskovanja –, ni brez problemov in slepih peg. Od že omenjene pristranskositi do tega, da je proces objave del profitabilna dejavnost, pri kateri dobiček kujejo založniška podjetja. Kot lahko vidimo, je znanost še kako vpeta v družbo. 

Znanstveni konsenz pa ne pomeni, da ima veljavno znanstveno spoznanje oksimoronski status večne znanstvene resnice. Ravno obratno je spoznanje tudi po objavi ves čas podvrženo preverjanju in dvomu ter v končni fazi preizkusu časa, torej novejšim in kasnejšim odkritjem, ki ga lahko ovržejo. Znanstveni konsenz glede veljavnosti spoznanj se v znanstveni skupnosti ves čas razvija skozi nestrinjanja in falsifikacije. Tako lahko rečemo, da je konsenz živa stvar, na enak način kot denimo govorimo o jeziku, da je živ in da se ves čas razvija. Znanost je zato več kot nalaganje odkritih in spoznanih dejstev. 

Pandemija je razkrila predvsem, da širša javnost nima vpogleda, verjetno zares tudi ne materialnih pogojev, znanja in pozornosti, da bi spremljala, kako poteka sprejemanje znanstvenega konsenza. Znanstveno spoznanje je po objavi posredovano v informacijski ekosistem družbe, ki poteka v nenehnem izmenjevanju, poplavljanju ter preizpraševanju informacij. Praviloma s kontekstom odkritja, največkrat brez njega. Predvsem z zahtevo, da mora biti novinarsko poročanje vedno objektivno.

Splošno gledano je novinarsko delo javno obveščanje širših javnosti. Pri tem se objektivnosti v novinarstvu za vzor postavlja znanstvena objektivnost dejstev. Novinarka in novinar morata dejstva posredovati objektivno, ne da bi zraven posredovala tudi lastno interpretacijo. Vendar znanstveniki in znanstvenice poročajo znanstveni skupnosti, v kateri so vzpostavljene metode in pravila raziskovalnega področja, četudi so ta, kot smo omenili zgoraj, pomanjkljiva. 

Novinarji in novinarke po drugi strani poročajo družbi, različnim javnostim. V obeh primerih je za objektivno posredovanje znanstvenega spoznanja kontekst vse. Na strani znanosti ga zagotavlja vzpostavljena znanstvena skupnost. Na strani družbe pa kontekst pogosto umanjka. 

Informacijski ekosistem družbe je namreč večinoma prepuščen logiki trga in dodobra usklajen s sodobnim hitrim načinom življenja potrošniške družbe. Dodaten klik in doseg medijem zagotavlja senzacionalizem, ki objektivnost dejstev namesto na kvaliteto in širši kontekst zreducira na kvantifikacijo - v primeru pandemije denimo na število okužb, hospitalizacij, smrti. Ali pa kontekst žrtvuje za namene promocije odkritja, ki služi obljubam o prihodnjih dobičkih in ciljno naravnani ideji napredka družbe. Za razumevanje pa je pomembna umestitev informacij v širši kontekst, tako znanosti kot družbe. 

V času pandemije lahko vzporedno spremljamo oba sistema posredovanja znanstvenih spoznanj. Po eni strani hiperprodukcijo znanstvenih objav o virusu SARS-CoV-2, ki je posledica kovidizacije znanosti. Ta se nanaša na dejstvo, da je zaradi pandemije prišlo do prioritiziranja financiranja in publiciranja znanstvenih področij, ki raziskujejo virus SARS-CoV-2 in njegove posledice pred ostalimi. Po drugi strani pa spremljamo tudi hipersenzacionalizem slabega novinarstva, pri katerem se na prvih straneh odvija tekmovanje za najbolj katastrofične scenarije o objavljenih odkritij. Z izjemo praviloma redkih informativnih in kontekstualiziranih Twitterjevih niti, podcastov ter long read esejev znanstvenic in znanstvenikov oziroma znanstvenih novinark in novinarjev. 

Pandemija nas je naučila, da za informiranost ni dovolj zgolj poznavanje dejstev. Treba je razumeti kompleksnosti in negotovosti, ki obkrožajo dejstva, ter v primeru znanosti tudi osnove procesa nastajanja znanstvenih spoznanj ter nenehnega samopreverjanja znanstvenega konsenza. 

Vendar je za razumevanje in poročanje o pandemiji ključen tudi obči kontekst družbe. Izpostavljati znanstveni kontekst pandemije je nujno, ne pa tudi zadostno – znanstvena spoznanja namreč niso sama sebi namen, kar dokazuje tudi zanka kovidizacije, v katero se je ujela znanstvena sfera. Poročanje o znanstvenih spoznanjih in kontekstu njihove veljavnosti mora upoštevati tudi družbo, v kateri se pandemija odvija. Učinki pandemije so namreč obči in ne znanstveni; spomnimo se denimo esencialnih delavcev in delavk; ljudi, ki se zaradi nezadostnih bivanjskih razmer ne morejo izolirati ali pa doma sploh nimajo; na globalno neenakost in nedostopnost cepiv …

Nauki in izkušnje iz poročanja o pandemiji kot tudi iz odzivov in refleksij lahko v prihodnje pripomorejo k boljšemu znanstvenemu poročanju. V luči zdaj že vsakodnevnih pojavov, ki so posledica podnebnih sprememb, bo preplet znanosti in družbe ostal enako pertinenten kot od začetka pandemije. Za soočenje in poročanje o podnebnih spremembah namreč ne bo dovolj odrešeniški kontekst znanosti in tehnologije. Niti kontekst družbe, ki je naddoločen z dobičkom in posreduje gole številke. Pri soočenju s spremembami, ki jih bomo morali sprejeti vsi in ki bodo zares radikalno in ne zgolj začasno spremenile naša življenja, bo zadostno samo poročanje in delovanje, ki bo hkrati tudi politično. Vendar bo na drugi strani za udejanjanje neizbežnih sprememb, ki nas čakajo v soočenju s podnebno krizo, nujni pogoj tudi kritično sprejemanje in delovanje javnosti.

 

Re-reflektirali so Urša, Luka, Arne, Uroš in Teja.

Urednikoval je Martin.

Brala sva Špela in Rogelj.

Tehniciral je Jaka.

Lektorirala je Živa.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kako lahko poslušam naknadno?

Posnetek oddaje je sedaj naložen

2 vprašanji: kdo naj bi bil pacient 0 za t.i. covid in kam je šla sezonska gripa?

LP

Se pravi covid je vse to kar prej ni bil, vi na znanstveni redakciji pa ste tepci brez hrbtenice.

"za t.i. covid in kam je šla sezonska gripa?"

Morda zanimivo na to temo:

https://www.nature.com/articles/s41467-022-29402-5

Smeti. Covid je samo na novo izumljen pojav t.i. sezonske gripe, ki je kompleks vecih faktorjev - sprememba letnega casa, izcrpanost hranilnih snovi organizma, podhladitev, pomanjkanje sonca itd. Kdor isce ta najde, potencialno je v okolici na triljone virusov, ki cakajo na sekvenciranje, vi pa tratite cas in plesete kot vam igrajo. V vsaki situaciji ekscitacije in ob umiranju celic te bljuvajo naokoli mnostvo taksnega ali drugacnega genetskega materiala, ki ga lahko tako ali drugace interpretirate, v tem primeru zmotno kot vzrocnega za bolezen. Kot apologeti in hujskaci ste soodgovorni za nepotrebne socialne in invazivne bolnisnicne posege (VILI + farmakoloski), ki so rezultirali v presezku smrti, praznjenju drzavnih in polnjenju korporativne blagajne. Mnozicno vbrizgavanje navodil za proizvodnjo toksina neasertivnim podleglim in naivno neumnim je seveda visnja na vrhu torte. LP

p.s.
Ni pacienta 0, razen ustrahovanja s strani WHO na zacetku leta 2020 ni bilo drugih indicev, ki bi dali utemeljene domneve o novem posebno nevarnem virusu. Kasneje testiranje napihuje stevilke primerov, medijska propaganda in omenjeni cepci v imenu znanosti opravljajo inkvizicijo.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness