Zimska mineštra

Zimska mineštra

Oddaja
18. 12. 2019 - 20.00

Dobrodošli v znanstveni zmesi poročanja o čudesih praznično-zimskega časa. Danes vam bomo v Frequenzi della Scienzi zamešali kratke znanstvene zgodbe o parkljih, tresavici, prehladih, barvah ognjemetov in pomirjanju psov ter mačk.  

 

KDO JE PRAVI PARKELJ?

Prvi od treh dobrih mož, Sveti Nikolaj, je 6. decembra opravil svoje delo in razveselil številne otroke. Nismo pa se poslovili le od Miklavža, ampak tudi od predirljivih krikov in tleskanja verig njegovih demonskih spremljevalcev, parkljev, zadolženih za strašenje porednih otrok, katerih pogosti barvi sta rdeča in črna. Parkljev pa ne najdemo le ob praznikih. Če vemo, kje iskati in imamo dovolj potrpljenja, lahko parklje opazujemo skozi vse leto. In iskati je treba v izviru v Jelševniku pri Črnomlju.

Proteus anguinus parkelj je močno pigmentirana podvrsta močerila oziroma človeške ribice. Črno barvo mu daje velika vsebnost kožnega pigmenta melanina, za rdečo barvo pa poskrbijo rdeče krvničke v zunanjih škrgah. O odkritju parklja nam je docentka doktorica Lilijana Bizjak Mali iz oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani povedala naslednje:

Izjava

Da pa bomo bolje razumeli, kaj točno loči črnega močerila oziroma parklja od dolgo poznanega svetlega Proteus anguinus anguinus, pa najprej prisluhnimo o splošnih značilnostih proteusa.

Predstavnike Proteus anguinus anguinus ali navadne človeške ribice je kot mladiče zmajev in kot veliko nadlogo prvič omenjal Janez Vajkard Valvasor leta 1689. Več kot zaslužen znanstveni opis je močeril dobil šele slabo stoletje kasneje, ko ga je opisal Laurenti. Močeril je bil prva znanstveno opisana prava jamska žival na svetu. Prave jamske živali imenujemo troglobionti. Izraz pomeni, da žival lahko preživi celotno življenje v jami, vključno z reprodukcijo, razvojem in prehranjevanjem. 

Močerili so predatorji, ki plenijo majhne nevretenčarje. Zaradi pogostega pomanjkanja hrane v jamah imajo njihova jetra veliko skladiščno kapaciteto. Tako so njihova jetra ogromna shramba maščob in glikogena, ki služijo kot rezervna hrana. Večino življenja preživijo v vodi, saj so pedomorfne dvoživke. To pomeni, da so odrasli osebki identični ličinkam za razliko od dvoživk, kot so žabe ali močeradi. Pedomorfoza se najbolje kaže v zunanjih škrgah in odsotnostjo pljuč* tudi pri odraslih osebkih in s tem seveda tudi z vodnim načinom življenja. Močerili imajo podolgovat trup, bočno sploščen rep za pomoč pri plavanju in štiri majhne nožice s spredaj po tremi prsti in zadaj po dvema prstoma. Življenjska doba človeških ribic je neverjetno dolga. Lahko doseže več kot sedemdeset let, čeprav za temno različico preverjene dolžine življenjske dobe še ni, saj primerki črnega močerila v ujetništvu še niso preživeli dovolj dolgega obdobja.

Medtem ko je navadna človeška ribica razširjena po celotnem dinarsko–kraškem področju in jo najdemo v skrajni vzhodni Italiji, v južni Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in v Črni gori, je parkelj slovenski endemit in se pojavlja samo v bližini Črnomlja - v Jelševniku, na lokaciji, manjši od desetih kvadratnih kilometrov. Parkelj se od navadne človeške ribice - poleg večje pigmentiranosti - najbolj razlikuje po prisotnosti dobro razvitih oči. Pri navadnem močerilu so te veliko preprostejše in prekrite s plastjo kože, a živali še vedno omogočajo zaznavanje svetlobe in odmikanje v njej prijaznejše, temno okolje. 

Izjava

Črni močeril ima poleg tega - v primerjavi z navadnimi človeškimi ribicami - tudi manjše število zob ter krajše noge in rep. Zanimiva pa je tudi precej bolj agresivna narava črnega močerila. Ko so bele in močneje pigmentirane močerile združili, so morali zaradi napadov parkljev nad navadne proteuse ukrepati in podvrsti ločiti.

Ne smemo pa pozabiti na pomembnost ohranjanja parklja. Črna človeška ribica in njen življenjski prostor v Beli krajini sta namreč po besedah doktorice Lilijane Bizjak Mali edinstvena, za ohranjanje te podvrste pa bi morala poskrbeti tudi država. Temni in navadni močeril sta taksonomsko ista vrsta, zato je parklja glede na manj ogroženo svetlo različico težko primerno zaščititi. Sicer pa je vrsta Proteus anguinus na rdečem seznamu IUCN uvrščena med ranljive vrste.

Zaradi onesnaževanja, dolge življenjske dobe, ki pomeni kopičenje velikih količin toksičnih snovi v človeških ribicah, in zaradi majhnega doslej znanega območja razširjenosti osebkov populacija črnih proteusov ne zaseda najbolj stabilne pozicije. Onesnažíla pridejo do še večjega izraza v njegovem okolju, nizkem vodoprepustnem krasu, ki z vodo prepušča tudi število škodljivih snovi, kot so fenoli, železo, cink in arzen. V tamkajšnji vodi je vsebnost nitratov in fosfatov previsoka. Poleg tega mu grozijo tudi potencialni paraziti. 

Ukrepi, kakršni so korektna vzpostavitev kanalizacije, premišljeno ravnanje z industrijskimi ter kmetijskimi odpadki in odplakami, preučevanje življenja črnih močerilov in obveščanje javnosti o njih, so nujni. Le tako lahko zagotovimo našim najbolj konsistentnim parkljem, ki v svojem izviru rajajo celo leto, lepšo in varnejšo prihodnost.

*V besedilo se nam je prikradla napaka. Močerili imajo preprosta pluča. 

 

TRESAVA TERMOGENEZA

Ljudje spadamo med organizme s stalno telesno temperaturo, kar pomeni, da se naša telesna temperatura v grobem ne spreminja in se ohranja med 36 in 38 stopinj Celzija. Kljub temu so znanstvenice in znanstveniki odkrili, da imajo mitohondriji v naših celicah kar 50 stopinj Celzija! 

Mitohondriji so majhni celični organeli, ki so namenjeni proizvodnji molekul ATP. ATP je energetska valuta celice, ki je potrebna pri večini celičnih procesov. Pri nastanku ATP se med drugim sprošča tudi veliko toplote, kar je razlog za tako visoko temperaturo mitohondrijev. Ker so mitohondriji zelo majhni, se ta temperatura po telesu zelo hitro razporedi, saj ima naše telo ogromno mehanizmov, namenjenih ohranjanju stalne telesne temperature. Zakaj nas potem vseeno pozimi zebe?

Ko temperatura okolja pade pod spodnjo kritično mejo in telo začne izgubljati prevelike količine toplote, se začnejo sprožati regulatorni mehanizmi. Ti omogočajo sproščanje toplote iz zalog energije v telesu in tako preprečijo padec telesne temperature. Eden izmed regulatornih mehanizmov je tresava termogeneza. 

Ključne procese pri sicer zelo kompleksni regulaciji telesne temperature nam je predstavila docentka Monika Žužek z Veterinarske fakultete.

Izjava

Toplota je stranski produkt vseh eksotermnih biokemijskih reakcij, ki vključujejo razgradnjo metabolnih substratov. Za proces tresave termogeneze pa je značilno, da je namenjen sproščanju toplote iz hidrolize kemijskih vezi, katere večina energije bi se sicer porabila za kemično ali mehansko delo. 

Pa tresenje sploh kaj doprinese k celokupni telesni toploti? Seveda, čeprav se dejanski prispevek razlikuje od posameznika do posameznika, se največ toplote sprošča pri fizičnem delu, na primer med vadbo. Ko so naše mišične celice aktivne, se namreč porablja ATP. Za vsako porabljeno molekulo ATP pa se sprosti energija. Del te energije gre v premik mišice, del pa se sprosti v obliki toplote. Ko zavestno pokrčimo mišice, se mišična vlakna sinhrono krčijo in sproščajo. Na tak način je delovanje mišice najbolj energetsko učinkovito, saj je glavni namen zavestnega krčenja mišic gibanje. Ko pa pride do tresave termogeneze, se mišična vlakna začnejo krčiti iz drugega razloga. To je proizvodnja toplote. Pri tresenju se aktivirajo naključna mišična vlakna znotraj mišice. Za gibanje je takšna aktivacija mišic neuporabna. 

Ko nas zebe, se porabljajo tudi s hrano vnešene kalorije, saj naše mišične celice porabljajo energijo. Z oksidacijo ogljikovih hidratov, maščob in proteinov telo dobi substrate, ki so potrebni za vzdrževanje tresave termogeneze. Intenzivnost in frekvenca tresenja zelo vplivata na porabo energijskih rezerv. Ko je intenzivnost manjša, se telo zateče k porabi maščob, čim pa se le-ta poveča, se telo zateče k ogljikovim hidratom. Če zalog maščob in ogljikovih hidratov začne primanjkovati, se telo v skrajni sili zateče k porabi proteinskih zalog. 

 

HLAD IN PREHLAD

Pomanjšajmo se na nanometrsko velikost in počakajmo, da nas vdihne nič hudega sluteč mimoidoči. Že se gibljemo po svetu virusov, ki nas v hladnih zimskih dneh radi razveselijo z neprijetnim prehladom. Stalni spremljevalci prehlada so kašelj, vročina, boleče grlo in neutrudno iztekanje iz nosu. Te nadloge lahko vztrajajo več kot teden dni, zato ponavadi kaj hitro začnemo iskati načine, kako jih premagati. 

Navaden prehlad je virusna bolezen zgornjih dihal, ki prizadane predvsem sluznico nosu in grla, kjer se izrazijo vsem zelo dobro poznani simptomi. Najpogosteje se ob okužbi spopademo z vztrajnim nosnim izcedkom, kašljem, suhim grlom, zamašenimi dihalnimi potmi in zmernimi bolečinami. Večina nas za prehladom zboli tudi večkrat na leto. Povzročitelj ni samo eden, zato nas imunski sistem po preboleli okužbi ne more zaščititi pred ostalimi kužnimi sevi virusov. Po ocenah raziskovalk in raziskovalcev je kužnih sevov tudi več kot 200, med njimi pa so za pojav prehlada največkrat krivi virusi iz družine rinovirusov. Za okoli 20 odstotkov prehladov pa povzročitelja sploh še niso odkrili.

Čeprav prehlad v večini primerov ni nevaren in ga s pozornim pristopom prebolimo tudi brez podpornega zdravljenja, so njegovi simptomi lahko precej moteči in dolgotrajni. Morda ste že kdaj pomislili, da bi z namenom lajšanja simptomov prehlada uporabili antibiotike, ki so ostali od prejšnjega obiska pri zdravniku. Dejstvo pa je, da antibiotiki ne delujejo proti povzročiteljem prehlada - virusom. Več o uporabi in mehanizmu delovanja antibiotikov nam je povedal doktor Rok Frlan s Fakultete za farmacijo.

Izjava

Raziskava Eurobarometra iz leta 2018 je pokazala, da je 8 odstotkov vprašanih prebivalcev Evropske unije nazadnje jemalo antibiotike prav zaradi prehlada in kar 12 odstotkov zaradi gripe. Obe obolenji sta virusnega izvora, zaradi česar je samovoljna uporaba antibiotikov nesmiselna. Med vzroki za jemanje so vprašani navedli tudi simptome, kot so boleče ali suho grlo in vročina. Ti ne zahtevajo vedno zdravljenja z antibiotiki, ki sicer lahko povzročajo tudi neželene učinke, kot so na primer driska, slabost in kožni izpuščaji. Prehlada torej ne moremo zdraviti z antibiotiki, saj je povod prehlada virus in ne bakterije.

Ravno z namenom omejitve pretirane neupravičene uporabe antibiotikov, ki neizogibno vodi tudi v vse večjo odpornost bakterij, je v Sloveniji dostop do antibiotikov omejen. Možno jih je dobiti samo na podlagi predpisanega zdravniškega recepta.

Če simptomi vztrajajo dlje časa ali pa če se glede poteka bolezni pojavijo pomisleki, se je smiselno posvetovati z zdravnikom oziroma zdravnico, ki bo najbolje presodila, če je uporaba antibiotika sploh potrebna. Nacionalni inštitut za javno zdravje navaja, da se pri zimskih virusnih obolenjih stanje izboljša šele po enem do dveh tednih. Toliko časa namreč potrebuje imunski sistem, da premaga okužbo. V njihovih smernicah zasledimo tudi priporočilo, da je ob pojavu znakov in simptomov prehlada priporočljivo piti večje količine tekočine in počivati.

Na obilico hladnih dni pa se lahko pripravimo na kakšen drug način. Medtem ko bo iz kuhinjskega lonca prijetno dišalo po cimetu in klinčkih, lahko premislimo, katere druge rastline vsebujejo snovi, ki dokazano spodbujajo delovanje imunskega sistema ali pa telo pripravijo na stres hladnih dni. O teh nam pove doktorica Nina Kočevar Glavač s Katedre za farmacevtsko biologijo na Fakulteti za farmacijo.

Izjava

O učinkih ginsenga so prvič poročali med ruskimi astronavtskimi odpravami, kjer so iskali rastline, ki bi vsebovale snovi, s pomočjo katerih bi se astronavti in astronavtke lažje prilagodili težavnemu bivanju v vesolju. 

Kot smo že večkrat omenili, ne poznamo zdravila, ki bi lahko učinkovito nevtraliziralo vse mogoče povzročitelje virusnega prehlada. Mnogi izmed nas si zato tekom trajanja prehlada zgolj lajšamo simptome, kar dosežemo denimo s protibolečinskimi in protivnetnimi zdravili, pršili za nos ter pastilami, ki lajšajo izkašljevanje in zmanjšujejo draženje sluznice grla. Kljub temu se lahko na sezonska obolenja vnaprej pripravimo tudi drugače, predvsem z dosledno skrbjo za higieno, raznoliko prehrano in polno skodelico čaja.

 

OGNJEMETI S KEMIJSKEGA VIDIKA

Ognjemeti pogosto spremljajo praznične dneve in prireditve. Njihovo odkritje sega še v čas starodavne Kitajske, a so še danes osrednji del mnogih praznikov. Ste se kdaj vprašali, katere snovi omogočijo to večerno predstavo?

Poznamo več vrst ognjemetnih izdelkov, od raket in baterij do fontan. Čeprav se po sestavi in učinkih resda razlikujejo, lahko pogledamo osnovno zgradbo in princip nastajanja barvnih učinkov, ki sta dokaj univerzalna. Ognjemetni izdelek je sestavljen iz pirotehnične mešanice in zunanje lupine. 

Pirotehnična zmes vsebuje različna vžigna sredstva, veziva in snovi, ki ob vžigu dajejo značilne barvne ter zvočne učinke. Veziva so različne organske snovi, ki držijo mešanico skupaj, lahko gre za škrob in voske, ali pa za umetne polimere. Pogosto vžigno sredstvo v ognjemetnih izdelkih je črni smodnik. To je eksplozivna mešanica kalijevega nitrata, oglja in žvepla. Kalijev nitrat je oksidant in sprošča kisik, oglje in žveplo pa služita kot gorivo za eksotermno reakcijo, pri kateri nastajajo visoke temperature.

Svetlobne učinke različnih barv ustvarjajo nekatere kovine, ki so v mešanici prisotne v elementarni obliki ali pa kot ioni. Kovinski ioni dajejo cel spekter barv. Rdečo barvo ustvarjajo plameni stroncijevih soli, zeleno barijeve soli, rumeno natrijeve soli, modro pa predstavljajo bakrove spojine. Pri elementarnih kovinah se najpogosteje uporabljajo kovine, kot so magnezij, aluminij in cink. Te so lahko prisotne v prahu in ustvarjajo iskreče učinke belih in srebrnih barv.

Nekateri kovinski ioni torej ob vžigu pirotehnične mešanice sevajo vidno svetlobo. Gre za proces, pri katerem ioni s sprejetjem elektrona preidejo v atomarno obliko. Zaradi visokih temperatur v ognjemetu so ti atomi v plinastem stanju. Ker prejmejo tako veliko energije, nekateri atomi nato preidejo iz osnovnega v vzbujeno stanje. Vzbujeno stanje pa ni stabilno, zato atom hitro preide nazaj v osnovno stanje. Pri tem prehodu pa atomi izsevajo svetlobo značilnih barv za element. Atomi natrija tako vedno oddajo točno določeno rumeno svetlobo, atomi kalcija na primer pa vedno določeno barvo oranžne.

Pri elementarnih kovinah je proces nastajanja barvnih učinkov nekoliko drugačen. Pri visokih temperaturah so te kovine še trdne in se segrejejo tako, da začnejo žareti. Snovi, kot sta aluminij in magnezij pri temperaturah okoli 1400 stopinj Celzija oddajata svetlobo bele barve. Uporablja pa se tudi drobne delce železa, ki pri visokih temperaturah oddaja iskre zlate barve.

Ognjemetne izdelke sestavlja veliko število najrazličnejših spojin in elementov. Neredko gre tudi za določene škodljive snovi in ob izpustu v atmosfero vplivajo na kvaliteto zraka, s tem pa na zdravje ljudi in okolja. Z ognjemetom se v zrak spusti tudi velika količina finih trdnih delcev v plinu, ki se jim reče nanodelci. O vplivu le teh nam je več povedal doktor Iztok Turel, profesor s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani. 

Izjava

Vplive nanodelcev, ki nastanejo ob ognjemetih, na človeško zdravlje se še raziskuje. Zaenkrat lahko rečemo, da ti niso tako veliki. Zanemariti pa ne smemo znatnih škodljivih učinkov, ki jih imajo ognjemeti na okolje in živali, v zadnjih letih pa lahko tudi zasledimo pozive k zmanjšanju njihove uporabe. 

 

STRAŠNI OGNJEMETI

V novoletnem času ljudje z veseljem gledamo živobarvne ognjemete na nebu. Vendar z ognjemeti pride še pokanje in glasni zvoki, ki živalim predstavljajo stres. Strah in reagiranje živali na pokanje petard smo opisali že v predlanski praznični Frequenzi della Scienzi, letos pa bomo pojasnili, kako lahko ublažimo tesnobo psov in mačk ob pokanju. Preden  začnemo govoriti o reševanju tesnobe zaradi pokanja, razložimo še, kako psi in mačke kažejo strah. 

O novoletnih smrekah, pirotehniki in jutru po prekrokani noči
 / 6. 12. 2017

Psi tesnobo izražajo bolj jasno od mačk. Strah kažejo z oblizovanjem smrčka, sopenjem, skrivanjem, neprestani hoji, tresenjem in lajanjem. Nekateri tudi uničujejo stvari okoli sebe, zato je potrebno poskrbeti za preventivo in umakniti predmete, ki bi jih lahko uničili. Za razliko od mačk, hoče biti večina psov ob pokanju blizu skrbnikov in skrbnic.

Pri mačkah pa je tesnoba bolj skrita. Nekatere strahu sploh ne kažejo, druge imajo razširjene zenice, spremenjeno držo, usločen hrbet, ušesa držijo tesno ob glavi, čepijo, se počasi premikajo, sikajo in bežijo pred človekom. Veliko jih izgubi apetit.

Prestrašene živali se vedejo nepredvidljivo, zato jim moramo zagotoviti varnost in jih ne smemo puščati nenadzorovanih. Za boljše počutje in lajšanje tesnobe jim namenimo varen prostor, kjer se glasnih zvokov ne sliši tako zelo ali pa so vsaj malo tišji. Lahko jim pa tudi predvajamo sproščujoče zvoke. V primeru hujše tesnobe žival pomirjamo s pomirjevali.

Kot prvo zdravilo za pomiritev psov in mačk v primeru pokanja petard in glasnih zvokov bomo opisali deksmedetomidin. O tem nam je več povedal izredni profesor Tomaž Snoj, ki deluje na Enoti za farmakologijo in toksikologijo Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani.

Izjava

Deksmedetomidin obstaja v obliki gela in se ga nanese na notranjo stran lic, kjer se absorbira preko ustne sluznice. Doktor Snoj nam je povedal še, kaj se zgodi, če žival zdravilo pogoltne.

Izjava

Kot vsa zdravila ima lahko tudi deksmedetomidin neželene učinke. Lahko se pojavi prehodna bledica ustne sluznice in dlesni na mestu dajanja zdravila, ki je posledica začasnega lokaliziranega zoženja krvnih žil. Redko pa se lahko pojavijo tudi sedacija, počasnejši srčni utrip, bruhanje, driska in nenadzorovano uriniranje.

Drugo zdravilo, ki ga bomo opisali, pa je Diazepam, s slovenskim tržnim imenom Apaurin. Diazepam je pomirjevalo, ki sodi med benzodiazepine. Več o njih nam je povedal doktor Snoj.

Izjava

Diazepam je humano zdravilo in ni registrirano za veterinarsko uporabo, vseeno pa ga žival lahko prejme pod nadzorom veterinarja. Diazepam ima tudi negativne učinke, saj pogosto povzroča zaspanost in težave s koordinacijo. Redkeje lahko pride še do razburjenosti, agresije, povečanega apetita, bruhanja in driske. Za dolgotrajno uporabo ni primeren, saj lahko povzroči odvisnost tudi pri domačih živalih. 

Še sklepna misel doktorja Tomaža Snoja o uporabi pomirjeval pri psih in mačkah.

Izjava

Proti tesnobi lahko uporabljamo tudi vedenjsko terapijo. Vedenjska terapija ima manjši učinek na mačke kot na pse. Velikokrat se v kombinaciji z vedenjsko terapijo uporablja še feromone, ki delujejo na vomeronazalni organ, ki leži v nosni votlini nad trdim nebom. Preko njega feromoni delujejo na čustveno stanje živali. Uporabljeni feromoni naj bi živali predvsem pomirjali.

Prvi način vedenjske terapije je desenzitacija. Začne se s predvajanjem zvokov, ki se jih žival najmanj boji. Zvok mora biti dovolj tih, da se žival nanj ne odzove. Glasnost se nato postopoma stopnjuje. Kasneje se začne zvoke predvajati še glasneje, zvoki pa postanejo tudi vedno bolj intenzivni, dokler žival na zvoke sploh več ne reagira. Desenzitacija se izvaja okoli dvajset minut dnevno. Terapija sama lahko traja tudi več mesecev, pri nekaterih živalih pa célo življenje. Med izvajanjem terapije se moramo pravemu izvoru zvoka izogibati.

Drugi način terapije pa je nasprotno pogojevanje. Izvaja se, ko strah še ni popolnoma izražen, oziroma ko ga želimo preprečiti. Zato je takšen način treninga najbolj primeren za mlade živali. Terapija nasprotnega pogojevanja se izvaja tako, da se živalim ob glasnem zvoku daje priboljške ali pa se z njimi igra. Zato glasen zvok poveže z nagrado in ne pride do strahu pred glasnimi zvoki in petardami.

Za vse živali pa se lahko na internetu najde sproščujoča glasba proti tesnobi, kakršno ste poslušali tudi sedaj v ozadju.

 

Zimsko mineštro sta skuhala vajenca Luc in Luka, sestavine so priskrbele vajenke Dora, Katarina V. in Živa M. Recept so prispevale Katarina B., Andrea, Živa K. in Kaja.

Mineštro je preizkusila Zarja. 

Lektorirala je Hana.

Brala sva Pia in Juš.

Tehniciral je Linč.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.