Pobliže o duševnem zdravju
Preteklo sredo in četrtek je v okviru projekta V odsevu potekal kongres na temo duševnega zdravja. Letos so se organizatorke in organizatorji odločili izpostaviti, kako smo se spopadali s karanteno in doživljali novi koronavirus. V dvodnevnem spletnem kongresu so zdravniki in druge strokovnjakinje izpostavili duševno-zdravstveno plat epidemije. V današnji Katedri za bilologijo bomo tako osvetlili dve krajši predavanji, ki se dotakneta stigem duševnega zdravja. Najprej bomo spregovorili o stigmatizaciji bolnikov s covidom-19, v drugem delu oddaje pa spoznali, s katerimi duševnimi stiskami se soočajo zdravniki in zdravnice.
Širitev virusa SARS-CoV-2 in razglasitev svetovne pandemije sta spomladi v večini ljudi sprožili občutke negotovosti in strahu. Primorani smo se bili spopasti z novo, še nepoznano okoliščino in se z njo naučiti živeti. Prva poročanja o virusu so bila kljub hitro spreminjajočemu se znanju pogosto udarniška in senzacionalistična. Še danes pa novice o številu obolelih in smrtnosti spremljajo sporočila o spreminjajočih se ukrepih in postopanju ob okužbi.
Kaj vse ob tem doživljamo in kakšna vprašanja se nam lahko porajajo o bolezni, opiše specializant infektolog David Zupančič:
Spomladi so se oboleli znašli v težavnem položaju. Poleg fizičnega okrevanja so se bili primorani soočiti tudi s stigmatizacijo v širši družbi. Že razlika v zdravniški obravnavi in obvezno obveščanje oseb, s katerimi so bili v stiku, sta v posameznikih lahko povzročili stiske.
Preboleli so po koncu prvega vala v vprašalniku, ki ga je pripravil Nacionalni inštitut za javno zdravje, poročali o izkušnjah. Ob vprašanju – ali ste se počutili stigmatizirano – so številni izpostavili, da se jih je okolica po ozdravitvi izogibala. Na prebolele so bila naslovljena vprašanja – kje si zbolel, kje si se okužil – zastavljali pa jih niso le bližnji. Izpostavljen je bil tudi primer, ko se je od obolele osebe zaradi njene zaposlitve kot učiteljice pričakovalo, da bo svojo bolezen v skupnosti javno izpostavila. Vsi ti odzivi okolice lahko osebam povzročijo dodatne stiske, povečajo občutke tesnobnosti in krivde, s katerimi se pogosto zaradi negotovega poteka bolezni že soočajo.
Pomembno je, da se bolnim omogoči čim lažje fizično okrevanje, in da se stigma o bolezni ne poglablja. Če obolela oseba ravna odgovorno, se samoziolira in bolezen preboli, jo po vrnitvi v družbo sprejmemo in je ne obsojamo.
Velik del stigme obolelih z novo koronavirusno boleznijo covid-19 izhaja iz strahu pred okužbo. Spremljanje obvestil in ukrepov je bistvenega pomena, saj skupaj zagotavljamo varnost ostalih. Dobro je, da smo seznanjeni s trenutnimi smernicami zdravljenja, da vemo, kdaj smo kužni, kdaj virusa ne prenašamo več in v katerih primerih poklicati osebnega zdravnika oziroma zdravnico. Najpomembnejše pa je, da smo odkriti in bolezni ne skrivamo ali zanikamo, saj je v znanju moč. Več kot vemo, lažje pomagamo ostalim.
O tem spregovori David Zupančič:
Pomemben je tudi način posredovanja informacij:
Znanje o virusu je torej pomembno, saj z njim pripomoremo k destigmatizaciji bolnih in prebolelih. Ni nujno, da se bo stigmatizacija bolezni nadaljevala tudi v prihodnosti. Ko bomo bolje obvladali širjenje SARS-CoV-2, tako z upoštevanjem ukrepov kot cepljenjem, lahko pričakujemo, da bo strah pred okužbo manjši in s tem manjša tudi stigma.
Dostikrat spregledan problem je tudi stigmatizacija duševnega zdravja zdravniškega osebja. Splošna predstava o zdravnicah in zdravstvenih delavcih je, da ti ne morejo oziroma ne smejo zboleti. Podatki kažejo, da se devetdeset odstotkov zdravnic in zdravnikov ob fizični ali duševni bolezni samodiagnosticira. Pogosto pa se s kolegi in kolegicami posvetujejo o tem, ali sta predvidevanje o diagnozi in nadaljnje zdravljenje ustrezna.
Vprašanje, ali zdravniki in zdravnice sami poiščejo pomoč, naslovi strokovna vodja Zdravstvenega doma Trebnje Marija Petek Šter:
in dodaja:
Ob pojavu virusa so bili tudi zdravstveni delavci in delavke nepripravljeni. Obdobje prvega vala so spremljale negotovosti – hitro spreminjajoča se navodila, pomanjkanje informacij o poteku bolezni, neobstoječ postopek zdravljenja. Normalni odziv na neznane okoliščine imenujemo stres. Sedaj v drugem valu, ko je znanje o virusu dopolnjeno, so občutki stresa manj izraziti. Vsi zdravniki in zdravnice niso enako izpostavljeni stresorjem zaradi novega koronavirusa, se pa večina srečuje z oteženim načinom dela in pomanjkanjem kadra.
Povečana delovna obremenitev, s katero se trenutno srečujejo zaposleni v zdravstvu, predstavlja tveganje tako za duševno kot fizično zdravje. Neprespanost, utrujenost, zapostavljanje ostalih delovnih nalog ali osebnega življenja in zdravljenje preko telefonskega posveta lahko v posamezniku sprožijo občutke negotovosti, napetosti in skrbi.
O stresorjih, ki jih doživlja zdravstveno osebje, nadaljuje profesorica Marija Petek Šter:
Stres lahko vodi v razvoj duševne motnje, če se z njim ne znamo spopadati. Zdravstveno osebje se sicer na stresorje redkeje odzove z razvojem duševnih motenj kot splošna populacija. Spopadanje s stresom pa je deloma pogojeno tudi z osebnostnimi lastnostmi, torej se nanj kljub večji izpostavljenosti tudi zdravniki odzivajo različno.
Pri spoprijemanju s stresom se tako najdejo posamezniki in posameznice, ki se zatečejo v zlorabo substanc, se za nastalo situacijo samoobtožujejo in prevzamejo krivdo, so pasivni in vdani v usodo. Takšni osebi, ki se s stresom sooča kontraproduktivno, je treba ponuditi pomoč. Stres namreč poslabša duševno zdravje oziroma še poglobi obstoječe težave. To velja tako za zdravstveno osebje kot za običajne posameznike in posameznice.
Do sedaj opravljene raziskave zaenkrat potrjujejo, da je epidemija poslabšala duševno zdravje tako v splošni populaciji kot med zaposlenimi v zdravstvu. Po podatkih avstralske raziskave je oseminsedemdeset odstotkov anketiranih zdravnikov in zdravnic poročalo o poslabšanju psihičnega stanja. Na Kitajskem so psihosocialne težave zaznali pri šestdesetih odstotkih, duševne motnje pa pri šestinštiridesetih odstotkih zdravnikov in zdravnic. Med najpogostejšimi motnjami, povezanimi z epidemijo, so anksioznost, depresija, nespečnost in povišan nivo negativnega stresa.
O tem, kam se lahko zdravnice in zdravniki obrnejo po pomoč, spregovori doktorica Marija Petek Šter:
Pomembno psihološko podporo zdravnicam in zdravstvenim delavcem v največji meri predstavljata medsebojna kolegialna pomoč in pogovor.
Za konec prisluhnimo še, kako v trenutnih razmerah za svoje duševno zdravje skrbi specializant infektologije David Zupančič:
Kot posameznice oziroma posamezniki lahko v času izrednih razmer stres obvladujemo na primer s tehnikami sproščanja, telesno aktivnostjo, zdravo prehrano in počitkom. Prav tako ne pozabimo na čustveno in socialno podporo družine ali prijateljic oziroma prijateljev, in še naprej vzdržujmo medsebojne odnose. Ob izkušnji epidemije pa se lahko na drugačen način učimo krepiti sposobnost spoprijemanja s stresom.
O stigmah duševnega zdravja je pisala Klara.
Dodaj komentar
Komentiraj