Zbogom in hvala za hiperaktivnost
Epidemija covida-19 očitno vstopa v fazo »znajdite se«, zato v današnjem KrOFF-u pregledujemo britansko poročilo o vplivu dolgega covida na duševno zdravje otrok v osnovni in srednji šoli. Raziskava, objavljena 28. februarja, je vključevala otroke in mladostnike, ki so zboleli od marca 2020. En odstotek otrok med četrtim in enajstim letom starosti ter 2,7 odstotka otrok med enajstim in osemnajstim letom je doživelo dolgi covid. Tega so v raziskavi opredelili tako, da bolezenski simptomi trajajo vsaj 12 tednov, pri tem pa morajo vplivati na vsakodnevno življenje posameznika ali posameznice.
Pri otrocih nižjih šolskih razredov z dolgim covidom je bila veliko večja verjetnost razvoja duševne motnje kot pri tistih, pri katerih se dolgi covid ni razvil: verjetnost pojava duševnih težav je pri otrocih z dolgim covidom znašala 30 odstotkov v primerjavi s slabimi 8 odstotki pri otrocih, ki dolgega covida niso doživeli. Tudi pri starejših otrocih je bila pojavnost duševnih motenj pri tistih, ki so razvili dolgi covid, večja, in sicer 22,6 odstotka v primerjavi s 13,6 odstotka pri otrocih brez dolgega covida. Tako v nižjih kot višjih razredih se je najpogosteje razvila motnja pozornosti s hiperaktivnostjo. Glede na podatke statističnega urada o številu šolajočih otrok bi za Slovenijo tak scenarij pomenil nekaj tisoč otrok z dolgim covidom, med katerimi je za približno tretjino pričakovan razvoj duševne motnje.
V reviji Nature pa te dni poročajo o raziskavi, ki je ovrednotila antigenske lastnosti omikrona in podlinij, ki izhajajo iz te različice. Omikron je takoj vzbudil skrb zaradi velikega števila mutacij na genskem zapisu za koničasti protein. Iz tega so sklepali, da se bodo nove različice izognile imunski zaščiti, pridobljeni s prebolevanjem prejšnjih različic in cepljenjem. V raziskavi so res pokazali, da tako protitelesa prebolevnikov divjega seva kot tista, razvita s cepljenjem z mRNA-cepivi, veliko slabše nevtralizirajo tri razširjene omikronske različice. V nekaterih vzorcih nevtralizacijske sposobnosti z uporabljenimi testi sploh ni bilo mogoče zaznati. Avtorji in avtorice poročajo tudi, da samo eno od odobrenih terapevtskih protiteles nevtralizira vse podlinije omikrona. Zdi se tudi, da je vir selekcijskega pritiska, ki je povzročil nastanek podlinij omikrona drug kot v primeru nastanka prejšnjih različic.
Dodaj komentar
Komentiraj