Študentski psihosocialni boj
V tokratni oddaji smo se želele poglobiti v dojemanje psihosocialne situacije študentk in študentov, na kar je najodmevneje opozorila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Rezultatom, da devet od desetih študentk doživlja simptome motenj razpoloženja in da je vsaka četrta razmišljala o samomoru, so sledile številne medijske objave: časopisni članki, televizijski prispevki in radijski intervjuji.
Problematično je, da so tematiko mediji pogosto pograbili senzacionalistično, omenili nekaj grozljivih statistik in na tem mestu zaključili. Morda so poklicali kakšnega strokovnjaka, izjemoma so se v medijih pojavile študentke, odrasle osebe, ki bi se morale temu primerno, torej brez pritoževanja soočiti s situacijo. Ko pride do problemov, pa so študentke infantilizirane, pokliče se njihove učitelje, ki posredno poročajo o njih. V medijskih objavah zasledimo še en problem: potvarja se zadnje leto aktivnega študentskega opozarjanja na sistemske in osebne težave. Pogosta je namreč opazka, da so študentke tiho trpele in se oglasile šele zdaj oziroma so se namesto njih oglasili rezultati raziskave.
Analizo medijskih prispevkov prihranimo za naslednjič – v tokratni oddaji želimo preveriti, kako so strokovnjaki, ki so zdaj glasni v medijih in na posvetih, stiske naslavljali lani, in še bolj, kako situacijo doživljajo in naslavljajo študentke same.
Situacija je urgentna, težave, ki so se kot posledice sistemske neurejenosti nakazovale že prej, so se razširile na celotno študentsko populacijo. A kako so bili ti problemi naslovljeni v praksi? V tokratni oddaji preverjamo, kako so k reševanju psihosocialnih stisk v prvem koronaletu pristopili oddelki za psihologijo treh javnih univerz, Univerze na Primorskem, Univerze v Mariboru in Univerze v Ljubljani. Kajti kdo, če ne strokovnjaki na področju psihologije, ki so povrhu še izvajalci študijskega programa, bi lahko bolje aktivno naslovili te probleme? S to premiso smo oddelke in njihove študentke prosile za podatke o obravnavi omenjene tematike in dodatna pojasnila.
Oddelek za psihologijo Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem je poslal odgovore na zastavljena vprašanja.
V času epidemije covida-19 oddelek posveča posebno pozornost psihosocialnemu položaju študentk in študentov s pomočjo preostalih akterjev Univerze na Primorskem. V prvem valu, v začetku aprila, so zbrali podatke o psihosocialnih stiskah študentk in študentov s posebno anketo. Vzpostavili so samostojno podstran na fakultetni spletni strani z informacijami za psihološko podporo in podporo ob spremembah, ki jih je prinesla pandemija. Pripravili so še tri predavanja, skupina psihologinj po spletu nudi psihološko podporo. V prvem valu je delovala razbremenilna telefonska linija, trenutno se lahko po spletni pošti dogovorite za pogovor. Načrtujejo še individualne pogovore s študentkami in predavanje. Oddelek in Slovenski center za raziskovanje samomora sta tudi sodelovala pri že omenjeni raziskavi NIJZ.
Tako je Oddelek za psihologijo Univerze na Primorskem odgovoril na vprašanja o naslavljanju psihosocialnih stisk svojih študentk in študentov, pa tudi o širšem nudenju pomoči. Predvidevamo, da pred pandemijo večina teh aktivnosti ni potekala, torej tematiki res posvečajo posebno pozornost. Se pa sprašujemo, ali glede na prej navedene številne in resne težave nekaj predavanj in telefonska linija zadostuje pri blaženju problematike.
Potujemo na vzhod, na mariborsko univerzo, kjer so študentke in njihove stiske v zadnjem času obvezna tematika sestankov. Pred pandemijo temu v glavnem niso posvečali posebne pozornosti, so pa na težave na področju duševnega zdravja za širšo visokošolsko skupnost opozarjali v vsakoletnih samoevalvacijah prve in druge stopnje študija psihologije. Že pred koronavirusom je delovala študentska svetovalnica.
Zapisnikov oddelka nismo pridobile, je pa dogajanje v zadnjem letu pisno natančno opisal predstojnik oddelka Bojan Musil, dodatne obrazložitve je ponudil tudi po videoklicu. Pojasnil je še, da specifičnih informacij o naslavljanju psihosocialne stiske v obstoječih treh zapisnikih iz obdobja pandemije ni, niti ni tema navedena kot točka dnevnega reda preostalih sestankov, za katere zapisniki ne obstajajo. Odločile smo se, da prilagoditve v oddaji opišemo, z izjavami pa nakažemo, kako predstojnik za nazaj kritično vrednoti doprinos oddelka.
V predvajanih izjavah se evalvacija opira predvsem na kritične točke, kjer bi lahko storili več, čeprav je predstojnik v daljšem pogovoru predstavil tudi vse pozitivne vidike prilagoditev. Seveda je pomembno, da opišemo ukrepe in prilagoditve, a premalokrat imamo možnost pokazati dobre prakse kritike in samokritike, ki omogočajo, da zares zapopademo težavnost spoprijemanja s stiskami v preteklem letu.
Časovnico ukrepov lahko rekonstruiramo na podlagi izčrpnih odgovorov. Že 24. marca 2020 je takratna predsednica Društva študentov psihologije Maribor in študentka tutorka Sanja Zupančič poročala o preobremenjenosti študentk.
Na vprašanje, kaj je pripomoglo k preobremenjenosti, odgovarja predstojnik Musil.
Na podlagi te pritožbe so aprila 2020 izvedli anketo in na podlagi poročila, prejetega 10. aprila 2020, sprejeli prilagoditve študija, da bi razbremenili študentke. Opažanja, da študentke doživljajo stiske, so na oddelku zaznali ob koncu koledarskega leta 2020.
Anonimno so pridobili podatke o psihosocialnem stanju študentk, z njimi so diskutirali o načinih spoprijemanja s težavami in jih usmerjali k vrstniški podpori ali strokovni pomoči. Ob zaznavi, da gre za kolektivne stiske, so se na oddelku počutili nemočne.
Takrat so se obrnili na medije, da bi opozorili na perečo problematiko. Kako ukrepanje oddelka komentira predstojnik?
Pridobile smo tudi pisno izjavo študentke tutorke Sanje Zupančič, ki je marca poročala o preobremenjenosti študentk zaradi dela po spletu, predolgega sedenja za računalnikom, premalo socialnih stikov ter težav z internetno povezavo in dostopom do literature. Omenja začudenost profesorjev nad pritožbami, a so ti kljub presenečenosti aktivno poskušali prilagoditi način dela. Uvedeni so bili redni odmori, predavanja so bila posneta, zmanjšali so obseg obveznosti. Poudarja, da je počutje študentk kompleksna zadeva, na katero oddelek ni imel veliko vpliva, saj so njegovo delovanje omejevali ukrepi vlade. Stanje se je poslabšalo tudi zaradi dolgotrajne socialne izolacije, zaprtih študentskih domov in izgube študentskega dela - to je povzročilo materialne stiske, vračanje v nasilno okolje in študiranje v okolju brez ustreznih pogojev.
Trud in prilagoditve oddelka so študentke v anketi pohvalile že marca in navedle, da izvajalci ohranjajo kvaliteto programa ob uvedbi prilagoditev, ki so situacijo nekoliko popravile. Zupančič meni, da so na začetku vse potrpele za kolektivno dobro v upanju, da bo kmalu bolje. Potrpežljivo čakanje se je sprevrglo v apatijo in naučeno nemoč, kar je poglobilo obstoječe stiske. Prebudili so jih izsledki večkrat omenjene raziskave NIJZ.
Poglejmo si še situacijo na Univerzi v Ljubljani. Oddelek za psihologijo nam je posredoval relevantne izseke iz zapisnikov in odgovore na vprašanja. Tudi po poročilih predstojnika ljubljanskega oddelka so se zaposleni na oddelku, pa tudi študentke in študentje na krizno, spremenjeno realnost hitro in aktivno odzvali.
Člani oddelka so zagnali in objavili več raziskav, sodelovali z Društvom psihologov Slovenije in NIJZ ter se pojavljali v medijih, na vladnih konferencah in na posvetu na Ministrstvu za zdravje in Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ko so opozorili tudi na duševne stiske študentk, posebej tistih, ki so se znašle tudi v finančnih stiskah. Na področju skrbi za študentke in študente je oddelek zabeležil predvsem različne oblike prilagajanja pedagoškega procesa, izvajanja prakse, izpitov in rokov zaradi zmanjševanja obremenjenosti in premagovanja logističnih preprek, ki jih prinašajo študij na daljavo in ostale omejitve. Pedagoško osebje je v neposredni komunikaciji študentkam ponudilo tudi možnost pogovora, na kar se je odzvalo manjše število študentk.
Kot nekdanja študentska predstavnica lahko opišem situacijo od marca do junija 2020. Marca se je študij preselil na splet, oddelek se je nemudoma lotil prilagajanja in brez premora nadaljeval s študijskimi aktivnostmi. Jasno je bilo, da so vložili veliko truda in sprejeli številne prilagoditve, skrbelo jih je za počutje študentk in aktivno so spraševali po povratnih informacijah. Aprila je prispela pobuda oddelka o vzpostavitvi vrstniške pomoči med študentkami. A hkrati so se pojavljale številne težave zaradi dodatnih študijskih obremenitev in skupnostnih, družinskih obveznosti. Močno otežen je bil dostop do literature z zaprtjem knjižnic, nekateri so zahtevali nakup učbenikov. Skrbela sta nas tudi izvedba izpitov in opravljanje prakse. Oddelek je študentke povabil na majsko sejo oddelka in jo skoraj zaključil, preden so se študentke oglasile. Ob ponovnem pozivu, da je o tem treba spregovoriti, se je odprla debata, v kateri so bile izpostavljene številne problematike. Sledile so prilagoditve, a nekatere težave so ostale nenaslovljene, veliko jih vztraja tudi od obdobja pred pandemijo. Tudi v Ljubljani je od poletja do konca leta 2020 vladalo zatišje, med drugim zaradi neaktivnosti študentske predstavnice.
Novembra 2020 je oddelek izvedel posvet fokusne skupine z desetimi študentkami, na katerem so študentke pohvalile nekaj primerov dobre prakse in angažma profesorjev in profesoric. Med drugim so izpostavile tudi pomen medsebojne pomoči v neformalnih skupinah, v katere pa študentke prvih letnikov in tiste, ki ponavljajo letnik, niso vključene, zato so še bolj izgubljene. Opozorile so tudi na preobremenjenost in neuravnoteženost urnika po dnevih, ki jo bo oddelek skušal odpraviti v letnem semestru. Decembra pa je nova študentska predstavnica Marja Zakelšek izvedla anonimno anketo o preobremenjenosti in stiskah študentk po kateri so sledile nekatere dodatne prilagoditve študija.
Kako naj odgovore o aktivnosti treh oddelkov za psihologijo javnih univerz umestimo v problematiko psihosocialnih stisk študentk? Prvi zaplet predstavlja sam koncept psihosocialne stiske, ki se v psihologiji zelo pogosto razume kot psihološke in medosebne težave. Socialno je torej reducirano na odnose. Temu primerno je socialna os v psihosocialnem svetovanju ali podpori usmerjena v bogatenje družinskih, vrstniških, prijateljskih in partnerskih odnosov, kar si lahko v praksi predstavljamo kot nasvete, kakršna sta »pokliči prijateljico« in »razširi socialno mrežo«. Da so kakovostni odnosi z bližnjimi vsekakor izjemno pomemben vidik posameznikovega blagostanja, se verjetno strinjamo vsi. Veliko manj usklajene pa so naše predstave o širini in pomenu socialnega v skovanki psihosocialno. Mogoče nekam v jedro tega nesporazuma sega tudi naša odtujenost od tovrstnih razlag in pomoči, razočaranje nad nemočjo oddelkov in znanstvenih prizadevanj, da bi zadostno naslovili SOCIALNO, ki v času epidemije pred našim nosom in čisto nič abstraktno še toliko očitneje presega odnosno.
Napako je treba pripisati novinarkama, ki sva predvidevali, da bodo naslovniki razumeli, da naju zanimajo tako psihološke stiske kot materialne, finančne, stanovanjske in druge težave, določene z družbeno umeščenostjo študentk. Kot opazite, teh odgovorov od oddelkov v glavnem nisva pridobili – večinoma je govora o psiholoških svetovalnicah, prilagoditvah pedagoškega procesa in predavanjih o samopomoči. To, kako finančna negotovost ob izgubi študentskega dela, ki je tako ali tako le socialni korektiv, kršenje človekovih pravic z deložacijo iz študentskih domov in omejevanje svoboščin, nepovezanih z zdravstvenimi ukrepi trenutne vlade, negativno vplivajo na študentke in kvaliteto študija, ostaja nenaslovljeno. Če kaj, naj se s tem ukvarjamo študentke same.
Na vprašanje, kako so naslavljali psihosocialne stiske študentk oddelka, smo velikokrat dobile odgovor, da so se študentke ob pričetku pandemije aktivirale in pomagale drugim s psihološko ali skupnostno pomočjo. Kako je to povezano z naslavljanjem problematike s strani oddelka, nam ni povsem jasno. Kvečjemu to razumemo kot trojno obremenitev študentk: soočajo se s pandemijo, domnevno nemoteno študirajo in se še aktivno družbeno angažirajo.
Še ena težava, ki zmeraj pesti novinarke, je pridobiti študentke, ki si upajo javno spregovoriti o stiskah in kritikah, sploh če so te vezane na institucijo in izvajalce, od katerih je odvisna naša izobrazba. Kajti kako so dojete kritike – je sprejemljivo radikalno kritizirati delo oddelka? Je možno to nasloviti odkrito ali zgolj anonimno? Razlike vidimo med rezultati anonimnih anket, ki izpričujejo pretresljive zgodbe in neusmiljene kritike, ter neanonimnimi poizvedovanji, pri katerih je kritik manj. Zato smo ponosne na vse, ki si upajo spregovoriti, ker vemo, da to ni lahko, nikakor pa se ne smemo pustiti utišati. Situacija, v kateri smo, zahteva politično delovanje, ne pa odtujenega reševanja vprašalnikov ter mlačne hvale oddelkov in informacijsko komunikacijskih tehnologij, po zaslugi katerih topo buljimo v obvezne vaje.
Zato mora biti vse, kar počnemo, politično delovanje, kot je svoje študentke, ki so se družbeno aktivirale, nagovoril Bojan Musil.
Kako na to reagirajo osebe na pozicijah moči, izvajalci predmetov in predstojniki oddelkov? Dale smo glas Musilu, ker nas je iskreno presenetilo, koliko več lahko naredimo, če oddelek prizna premajhno vključenost v reševanje težav. Čeprav so prilagoditve študija študentke pohvalile, pa lahko samo z iskrenim dialogom bolje razumemo, zakaj strokovnjaki na področju psihologije niso ukrepali in so tako dolgo vztrajali, kot da je vse normalno. Na ta način bolj poglobljeno razumemo, zakaj strokovnjaki psihologije niso ukrepali, temveč so vztrajali, kot da je vse normalno.
Po možnosti so stiske uporabili pri lastnem znanstvenem raziskovalnem delu, namesto da bi aktivno reševali stiske pred svojimi očmi. Morda so kritike študentk dojeli kot napad nase. Večinoma so se obrnili stran, da ne bi naše stiske povzročale njihove nesreče, in ko bi jih hoteli radikalno nasloviti, bi se tako kot me soočili z nemočjo, kar seveda ni prijetno. Ampak čas je, da se stroka odpove svojemu udobju in reduciranju psiholoških težav na izključno psihološke vzroke. Čas je, da se naglas vprašamo: zakaj psihologija ni v službi človeka? Oziroma zlasti: zakaj to dopuščamo
Menimo, da je iz opisov študentk jasno, da vedno najprej pohvalijo trud oddelka in razumejo tudi težave zaposlenih. Vendarle pa so ti na poziciji moči in lahko zaradi tega aktivneje naslovijo sistemsko raven problemov.
Po glasbenem premoru se vračamo k tematiki psihosocialnih stisk študentk in študentov. Preverile smo, kako so se v prvem koronaletu odzvali oddelki za psihologijo, zdaj pozornost preusmerjamo k študentskim aktivnostim. Ključni vidik predstavljajo ravno glasovi študentk, ki so v medijih pogosto zapostavljeni in aktivno pristopajo k reševanju ne zgolj svoje stiske, temveč tudi psihosocialnih stisk ljudi okrog njih s premišljenimi, kvalitetnimi projekti. V tokratni oddaji dajemo glas študentkam psihologije in njihovim iniciativam, ne delamo pa si utvar, da smo zaobjele celoto, kaj, niti večine njihovih aktivnosti ne. Že lani marca smo poročale o projektu Psihosocialna podpora ob koronavirusu, ki je nato skupaj z Društvom psihologov Slovenije prejel nagrado za izreden prispevek k boju proti pandemiji in njenim posledicam. Tokrat se najprej posvečamo projektu ljubljanskih študentk Sam? Ni panike.
Kako je projekt nastal in kako poteka, razloži Tinkara Strel.
Pri projektu sodeluje 80 študentk, ki so razdeljene v osem delovnih skupin. Delo skupin vključuje grafično oblikovanje, skrb za stike z javnostmi, vsebinsko pripravo ter izvajanje, evalvacijo in koordinacijo projekta. Čeprav se jim je na začetku zdelo, da dela ne bo dovolj za vse, so v času akcije ugotovile, da ga imajo še preveč. Čeprav se projekt še ni končal, že presega vsa pričakovanja glede na doseg aktivnosti in prve povratne informacije.
Tinkara Strel o dosegu projekta.
V času, ko je prepovedano zbiranje, ko smo razseljene po vseh koncih in krajih, so družbena omrežja najučinkovitejša pri širjenju naših idej. To velja tako za psihoedukativne vsebine, kot je projekt Sam? Ni panike, kot tudi za politične projekte. Mariborske študentke so namreč na Facebooku ustanovile skupino, ki opozarja na problematiko študentk in študentov. Skupina Študenti še obstajamo naslavlja zapostavljenost študentske populacije v času ukrepov zaradi koronakrize. Pogovarjale smo se z Nino Šajt Duh, Jerico Smrečnik, Petjo Plamberger, Urošem Novićem, Živo Waldhütter in Tesso Brlek Čufer.
V oddaji izpostavljamo nekaj ključnih vidikov njihovega organiziranja.
Najprej, zakaj je nastala skupina in katere probleme naslavlja.
Jasno je, da gre za politično aktivacijo študentk psihologije, a v času študija zelo redko pridemo v stik z vsebinami in pristopi, ki bi nam pomagali izoblikovati naše zahteve po boljši ureditvi študija na državni ravni. Kje občutijo primanjkljaj in kako to vpliva na njihovo organiziranje?
Učinki depolitizacije študentk so očitni. Tudi ko se želijo oglasiti, jim je to odsvetovano, saj je politično delovanje razumljeno kot problematično.
Problematizirajo tudi individualizacijo problemov v psihologiji.
Opažamo problem zgodovinjenja naših bojev, ki ga ta oddaja aktivno naslavlja. Prepogosto se namreč zgodi, da je njihov obstoj hitro pozabljen in nevtraliziran. Naslednjič, ko boste v medijskem prispevku slišali, kako se študentke nismo oglašale in smo bile pasivne, se spomnite, da predstavljamo glas vpijočega v puščavi. Naše kritike, pritožbe in bitke so redne, prisotne in konkretne. Na svoj obstoj in težave opozarjamo že leta in v času koronavirusa ni nič drugače. Zaradi vseh omejitev in prepovedi javnega zbiranja ter materialnih, socialnih in psiholoških stisk, pa tudi ignoriranja s strani akterjev na pozicijah moči smo potisnjene v ozadje. Naši boji se z leti ne zmanjšujejo. Problem diskontinuitete študentskega organiziranja zaradi ciklične narave študentstva je hkrati prednost ob stalnem dotoku novih, kritičnih generacij.
Če nas poslušate, nas morate tudi slišati in ukrepati. Treba se je ustaviti in rešiti težave, ne pa se pretvarjati, da je vse normalno. Študij je trenutno zgolj farsa in ne izobraževanje.
Dodaj komentar
Komentiraj