Človeška evolucija

Recenzija izdelka
13. 12. 2021 - 14.00

V letošnjem letu je pri Založbi Krtina izšla knjižica Zelo kratek uvod: Človeška evolucija. Avtor zelo kratkega uvoda o razvoju človeške vrste je profesor Bernard Wood z Univerze Georga Washingtona v Združenih državah Amerike. Pod slovenski prevod se je podpisal Borut Cajnko, knjižico pa je uredil Luka Omladič.

Zelo kratek uvod v človeško evolucijo se začne zelo klasično z vprašanjem, kje se nahajamo v raziskovanju človeške evolucije. A še pred tem avtor v uvodu pojasni, da je knjižica, vsaj tako jo razumem recenzentka, pravzaprav orodje za razumevanje metod preučevanja človeške evolucije. V drugem poglavju sledi klasična zgodba umeščanja evolucijskih znanosti v zgodovinski kontekst. To poglavje bo za koga morda dolgočasno, a je v resnici v tovrstnih knjižicah nepogrešljivo. Ko govorimo o znanosti, je določene uvide in znanstvene dokaze nujno kontekstualizirati v čas, ko jih je znanstvena skupnost pridobila. 

Po prvih dveh poglavjih postane knjiga zares zanimiva. Sledita poglavji, kjer avtor bralki približa metode, uporabljene v paleoantropologiji, vedi, ki se posveča razumevanju zgodnjega anatomskega razvoja človeka in njegovih prednikov. Avtor na primer nekaj strani nameni raziskovanju fosilnih ostankov zob. Te se namreč lahko preučuje na mnogo načinov, od iskanja in določanja morebitno prisotnega genskega materiala do določanja obrabe in opisa velikosti ter morfologije zoba ali zobovja. Pri opisu metod sledi časosledju razvoja uporabljenih metod, s tem pa zelo nazorno pokaže, kako, kdaj in zakaj se neko znanstveno področje lahko spreminja. 

Naslednja štiri poglavja so namenjena podrobni razlagi razvoja homininov. Tako spoznamo zgodnje hominine, v raziskovanju katerih obstaja še veliko neodgovorjenih vprašanj in nejasnosti o umestitvi ter prepletenosti višjih primatov na drevesu življenja. Avtor je pristaš kompleksne interpretacije povezav med višjimi primati, ki jo opisuje kot cepljenje med različnimi linijami. Nasprotna kompleksni je enostavna teorija, ki temelji na kopičenju. Po njej si panini, kamor spadajo današnji šimpanzi in bonobi, s hominini ob ločitvi vej delijo zadnjega skupnega prednika. Potem pa bi obstajal le en skupni prednik vseh danes živečih šimpanzov in bonobov ter le en skupni prednik vseh homininov. Po drugi strani vzame kompleksna teorija v zakup množico samostojno razvitih vrst paninov in homininov, ki jih ni tako preprosto ločiti znotraj kategorij in med kategorijami. Ta skupina raziskovalk in raziskovalcev, v katero spada tudi avtor Zelo kratkega uvoda v človeško evolucijo, zagovarja, da potrebujemo veliko boljše dokaze za ločitev najzgodnejših homininov od nehomininov. 

V petem poglavju sledi predstavitev najzgodnejših homininov in hkrati opozorilo na manko fosilnih ostankov šimpanzov in paninov, ki bi nam lahko kaj povedali o začetku človeku zelo sorodnih vrst. “Nekateri fosili, ki jih pripisujemo rodovom Ardipithecus, Orrorin in Sahelanthropus, bi gotovo lahko bili panini, toda nihče se ni hotel odreči priložnosti, da postane najditelj najzgodnejšega hominina in ne le najzgodnejšega panina ali najditelj kakšne dotlej neprepoznane izumrle linije, bolj sorodne modernim ljudem kot šimpanzom in bonobom!” V obdobju ločevanja paninov in homininov imamo torej še mnogo vrzeli, ki bi jih lahko z raziskovanjem in iskanjem fosilnih pričevanj zgodnjih homininov ter paninov zmanjšali. 

V naslednjih poglavjih spoznamo arhaične in prehodne hominine, predmoderne pripadnike rodu Homo in nazadnje tudi modernega mislečega človeka Homo sapiens sapiensa. V teh poglavjih nas avtor popelje po najdiščih fosilov po celem svetu. Čeprav naši predniki izvirajo iz Afrike, delo jasno prikaže nujnost raziskovanja fosilnih ostankov po celem svetu, da bi si pravilno predstavljali razvoj naše vrste. Avtor tako predstavi fosilne ostanke z vseh kontinentov z izjemo Antarktike. 

Avtor že na začetku dela pojasni, da bo predstavil zgolj fizično antropologijo in ne razvoja kulture. Le redkokdaj omeni predvidevanja o obnašanju in vedênje naših prednic in prednikov. Avtor se ne brani dodatka svojega pogleda na raziskovanje človeške evolucije in izpostavi, do katerega znanja o zgodnjih vrstah se sploh lahko dokopljemo. To je namreč poleg pristranskosti znanstvene skupnosti omejeno tudi z metodami raziskovanja. 

Raziskovalne metode v paleoantropologji so opisane ravno prav podrobno. Na nekaj mestih v delu raziskovalne metode spoznavamo vodeno z raziskovalnimi vprašanji. Takrat ima bralka priložnost, da sama pomisli, katera metoda je najprimernejša za iskanje odgovora na določeno raziskovalno vprašanje. Večina metod je sicer opisanih neposredno in ne skozi vodeno raziskovanje ter odkrivanje. Za delo, kot je Zelo kratek uvod, je to seveda primerno in služi svojemu namenu – informiranju.

Zelo kratek uvod v človeško evolucijo od bralke morda zahteva nekaj predznanja o človeški evoluciji. Ko govori o neandertalcih, avtor sam prizna, da od bralke pričakuje, da nekaj o tem že ve. Bralke nikakor ne podcenjuje, kar je dobrodošlo. V nekaterih primerih bi koristil slovar izrazov ali kratek opis znanstvenega žargona. Delo je bogato z informacijami, dopolnjujejo ga uporabne grafike, ki prikazujejo besedilo ali časovnico razvoja ter obstoja določenih vrst. Na koncu odkrijemo tudi časovnico raziskovanja človeške evolucije. 

Eno izmed pomembnih sporočil je, da se znanje lahko spremeni in predvsem dopolni. “Neobstoj dokaza ni dokaz o neobsotju,” avtor doda, ko pojasni, da je najstarejše pričevanje o homininih zunaj Afrike najdba kamnitega orodja na Kitajskem, ki datira 2,2 milijona let v preteklost. Večkrat opozori, da dokazi, ki jih odkrijemo, ponujajo le omejene informacije in da je zato vredno iskati naprej. Primer, ki podkrepi to tezo, so tudi odkritja okostja neandertalca z osteoartritisom. To okostje iz najdišča v Franciji je eno izmed najbolj reproduciranih rekonstrukcij neandertalca, ki je vodilo do predvidevanja, da so imeli vsi neandertalci ukrivljen hrbet. To seveda ne drži.

V zaključku opozori tudi na evropocentrini pogled na razvoj modernega človeka, ki glavne novosti v našem vedênju povezuje le z razvojem skupnosti v Evropi in pozabi na iskanje podatkov o določenem napredku drugih skupnosti izven Evrope. S tovrstnimi primeri bralki ponuja orodje za razumevanje spremenljivosti znanosti in pridobivanje novega znanja ter zapolnjevanja vrzeli v znanju. 

Z branjem tega dela spoznaš morfološko evolucijo naše vrste in naših predniških vrst. Obenem lahko sprejmemo, da se nekatero znanje spreminja in predvsem dopolnjuje ter da imamo vrzeli v njem. Tako ne poznamo vseh podrobnosti naše evolucije. Prepogosto se pretvarjamo, da vemo vse. Na tem mestu naj omenim nespretno izbrano naslovno sliko slovenske izdaje knjižice, ki daje navidezno linerano idejo o naši evoluciji. Po branju je jasno, da je naša evolucija prepletena s sočasnim obstojem več vrst in mnogimi neodgovorjenimi vprašanji. Nedavno so na primer poročali o spoznanju, da so sledi, odkrite v sedimentih v Tanzaniji, kjer so odkrili tudi slavno okostje Lucy, pripadnice vrste Australopithecus afarensis, pripadale sočasno živeči vrsti zgodnjih homininov. Zelo kratek uvod v človeško evolucijo je tako več kot dobrodošla knjižna novost na področju približevanja raziskovanja naše evolucije.

Zavedajoč se svojih pristranskosti je kritiko knjige Zelo kratek uvod v človeško evolucijo pripravila Zarja. 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness